Primerjanje je boljše kot njegov sloves, ki je mnogokrat povezan z nevoščljivostjo, škodoželjnostjo in drugimi slabimi lastnostmi. Vendar ni niti slabo niti nenavadno. Nasprotno, prav zdravo je in vsi ga potrebujemo za ohranjanje duševnega ravnotežja. Je najboljši in najbolj priljubljen instrument za presojanje samega sebe. Denimo: kako bi športniki vedeli, da so najboljši, če se ne bi primerjali? Kako bi pri delu vedeli, da smo naredili napako, če opravljenega ne bi primerjali?



Ko deluje podzavest

Primerjamo vse in vselej: zjutraj sonce ali meglo s prejšnjim dnem, temperaturo zraka, naše razpoloženje, podočnjake, ki jih včeraj ni bilo … Skratka, primerjamo vedno in povsod. Na ulici srečamo znanko, ki je že dolgo nismo videli. Med prijaznim pogovorom se sprašujemo, ali se zdimo njej tudi tako postarani kot ona nam (ali dobro ohranjeni), opazujemo obleke in kariero in na koncu srečni sklenemo, da smo videti mlajši in bolje oblečeni. Dobra primerjava!

Med primerjanjem ne premišljujemo dosti, se vanj navadno ne poglabljamo, ne iščemo niti dobrih niti slabih odločitev. To delamo skoraj avtomatsko, seveda pa nas lahko dobre ugotovitve spravijo v dobro voljo in nasprotno, vendar se tega redko zavedamo. Domači niso izjeme, tudi z njimi se primerjamo. Ko dragega ne moremo spraviti od televizije v naravo, se med sprehodom počutimo neverjetno dobro in športno – v primerjavi z njim. Ko srečamo staro ljubezen, nam šine skozi glavo: Saj zasluži manj kot jaz … Revež, pa toliko je obetal.



Navzgor in navzdol

Vrednotimo lahko navzgor ali navzdol. Seveda imamo raje prve primerjave, ki nas pokažejo v dobri luči in nas postavijo na vrh, kot druge, pri katerih moramo priznati, da smo slabši. Primerjave navzdol so lahko nevarne, če ne najdemo poti iz njih. Primerov je dovolj. Na primer: večer je, sami smo in počutimo se osamljene. Vse mogoče negativne misli se nam podijo po glavi, na pamet nam prihajajo samo pari, ki ta večer – tako si seveda domišljamo – preživljajo srečni v dvoje.

To je približno tako, kot da bi bil goreč kamin, simbol toplega večera v dvoje, zagotovilo trajne sreče. Skratka, doma smo, osamljeni in nesrečni, vse primerjave so negativne. Ne moremo se postaviti na sredino ceste in kričati: »Sama sem, kdo me hoče?« Tistega, ki bi se javil, prav gotovo ne bi hoteli. Lahko pa obrnemo pogled navzgor in se začnemo primerjati s tistimi nesrečnicami, ki ta večer garajo za štedilnikom, likajo grdo zmečkane srajce, poslušajo moževo nerganje in otroško kričanje. Mi pa sedimo sami na toplem in gledamo točno tisto nadaljevanko, ki nam je najbolj pri srcu.



Ideali

Vsaka primerjava ima dve plati: ena je boleča in nesrečna, druga nam popravi razpoloženje, obe pa sta sestavni del našega življenja. Seveda bi mnoge radi pozabili. Denimo, moški se leta in leta ni upal slačiti v moški slačilnici in tuširati pod skupno prho, ker se je nekdo nekoč ponorčeval o dolžini njegovega penisa. Takoj se je začel primerjati z drugimi.

Kakor hitro postane primerjava »vsi drugi so boljši« pravilo, je z nami nekaj zelo narobe. Nikoli niso vsi niti boljši niti slabši. Smo samo taki in drugačni. To ne prizadene samo moških. Koliko je žensk, ki desetletja ali vse življenje hlinijo orgazme, ker so prepričane, da jim, če tega ne bi počele, v primerjavi z drugimi nekaj manjka. K spačenemu idealu in nesrečnim primerjavam dodajo svoje še pornografski filmi in literatura, ki vpliva na slabo samozavest kot sol na odprto rano.



Erotični filmi niso primerna primerjava, samo smejimo se jim lahko, nikoli pa se ne smejmo svojemu partnerju (partnerici) in ga (je) ne primerjajmo z bivšimi ali namišljenimi. Kako naj nam bo lepo, če ob Janezu premišljujemo, kako nam je bilo z Mihom. Tega ne smemo storiti. Ne primerjajmo niti anatomije, niti dejanj, niti čustev. Vsaka ljubezen, vsak spolni odnos je nekaj enkratnega, drugačnega in vsaka primerjava nekaj slabega. To ni tekmovanje, kdo bo hitreje, močneje in dlje, to je skupek nežnosti, potrpežljivosti in čustvenosti, lastnosti, ki jih vsak drugače pokaže in drugače doživlja. Če premišljujemo o njem, mislimo pozitivno. Spolni odnos je kot vožnja avta: pozorni moramo biti na znake in jih upoštevati, takrat bomo našli seme, iz katerega bo vzklila prečudovita vrtnica.