Tako se na začetku svoje imenitne zbirke humoresk Fanči s psihiatrije in še hujše zgodbe predstavi Dragan Petrovec. Širše predstavitve ta kriminolog, raziskovalec, profesor in esejistični nominiranec za Rožančevo nagrado, upam, niti ne potrebuje. Z dolgo kariero, posvečeno nenasilju in iskanju dobrega tudi v najbolj zakrknjenih barabonih, je že zdavnaj dokazal, da gre za eno bolj evolviranih duš daleč naokrog. Kot kolumnist in sogovornik v točno takih pogovorih, kot je ta, pa je postal tudi eden bolj nepogrešljivih varuhov javnega razuma v naših logih. Bog ve, da natanko take potrebujemo, pa če še tako pada po njih. 

Marsikdo živi v prepričanju, da stopnja umorov v Sloveniji raste. Nekateri celo mislijo, da živimo sredi nepretrganega zločinskega vala. Prav zaradi vsega poročanja o porastu nasilnih smrti je državni statistični urad nedavno objavil poročilo, ki je s številkami za obdobje 2000–2016 jasno ponazorilo, da imamo pri nas izjemno malo nasilnih smrti. Lani pa smo imeli tudi poskusov umora ali uboja najmanj sploh, in sicer 26, z desetimi smrtmi. Vsaka od teh žrtev je seveda tragedija, a Slovenija je objektivno prav spektakularno varna dežela, kajne?

Drži. Slovenija se po tem kriteriju najbrž realno uvršča celo med top 5 držav na svetu. A kaj ko gre za tematiko, ki vedno razburka čustva, zato je ljudi na to temo skoraj nemogoče pomiriti. Natanko tako kot recimo mene – in še marsikoga – glede letenja. Še tolikokrat mi lahko citirajo statistike, da je letalo najbolj varno prevozno sredstvo, pa se ga bom še vedno bal. In če mi napišejo, da je verjetnost, da strmoglavim, 0,00001 tisočinke, se bom s strahom zagledal predvsem v enico na koncu. Vse tiste ničle pred njo bom kar nekako zanemaril. In ko v poročilih vidim, da je nekje padlo letalo, takoj rečem: Aha! Aha!!! 

In podobno, pravite, čustvuje človeško bitje glede umorov?

Poročanje o zločinih, ne le umorih, se nas v resnici dotakne še bolj. Zakaj? Ker so v naši neposredni bližini skoraj vsak dan. In uradna statistika lahko še tako drži, pa večine ne bo pomirila.

Ampak kaj je potem narobe z mano? Mene prej navedeni podatek povsem pomiri!

(Nasmeh.) Škoda, ker ni z več ljudmi narobe točno to, kar je narobe z vami. Pomagalo bi tudi, če bi mediji o teh rečeh bolj uravnoteženo poročali. Naj vas nekaj vprašam. Včeraj je po svetu umrlo 26.000 otrok. Je to za prvo stran časopisa ali ne?

Hmmm … Ja, je. Ravno to je za prvo stran časopisa. Ker jih prav nekje toliko rutinsko umre vsak dan, kajne?

Tako je. Točno tako. Ampak ker so umrli »samo« zaradi lakote in bolezni, se nam to bralcem očitno sploh ne zdi zanimivo. Če bi umrli kako drugače, bolj neobičajno, bi bilo vredno naše pozornosti. Tako pa očitno ni. 

Hm, če bi uvedli poseben dosmrtni zapor samo za Silva Pluta in njemu podobne, ki se v Sloveniji pojavijo približno vsakih trideset let … No, potem morda niti ne bi preveč ugovarjal. A kaj ko ima vsak tak premik najvišje kazni stranske učinke na vse bodoče obsojence.

Huh, bridka poanta. Ampak če se vrneva na izhodišče: sem vas prav razumel, da je večino Slovencev tako rekoč nemogoče pomiriti in jim s statistiko dokazati, da živijo v kraljestvu varnosti?

Hja, marsikoga bi morda celo lahko pomirili – ampak večino žal samo za kratek čas. V človeški naravi je namreč nekaj, zaradi česar z mazohistično strastjo planemo prav po vsem, kar nas utegne vsaj posredno ogrožati.

In zdaj imamo na voljo mater vsega orodja za doseganje tega cilja: splet. Nedavno ste javno razmišljali tako: »Internet je vse oblike najrazličnejšega nasilja prenesel neposredno domov. Vse je dovoljeno, vse je na dosegu roke. Postali smo pasivni uživalci zla.«

Res je.

Posebno pronicljiva se mi zdi formulacija »uživalci zla«. Ampak zakaj vendar v tem sploh uživamo? Kako je možno, da dejansko uživamo v zlu?

To je najbrž pretežka tema za takle format krajšega pogovora. Samo za začetek bi se morala razgovoriti o tistem večnem vprašanju, ali je nekaj zlega v človeka že položeno. Dokazov za to kar nekako ne zmanjka. Oprimemo se lahko le upa v tisto moralno manjšino, ki se nikoli ne ukloni mikavnosti zla, pa če je priložnost še tako vabljiva. V čisto čisto vsakem človeku zla na srečo ni. Drugi pa … Glede tega se sam še vedno pogosto sprašujem: tudi Silvo Plut je bil najbrž nekoč majhen fantek, ki ni imel tako nepredstavljivo bizarno krutega domišljijskega horizonta. Kaj ga je pripravilo, da je odrastel, kot je odrastel? In kje je bilo okolje, da bi ga vsaj za silo ustavilo, ko je bil še čas?

Prav v zvezi s Silvom Plutom sem vas nameraval vprašati: še vedno ste dosleden nasprotnik uvedbe dosmrtnega zapora, kajne?

Tako je, dvajset let je več kot dovolj.

Ampak kaj tudi za naslednjega Silva Pluta? Najbolj sočutna in konstruktivna duša, kar jih poznam, mi je zadnjič zaupala, da jo ta vaša pozicija malo bega. Ker Silva Pluta pa po njenem res ne bi smeli nikoli spustiti na prostost, saj je prevelika možnost, da bo spet moril.

Hm, če bi uvedli poseben dosmrtni zapor samo za Silva Pluta in njemu podobne, ki se v Sloveniji pojavijo približno vsakih trideset let … No, potem morda niti ne bi preveč ugovarjal. A kaj ko ima vsak tak premik najvišje kazni stranske učinke na vse bodoče obsojence. Tudi če gre za premik z dvajset let zapora na trideset. To je bilo tudi jasno statistično dokazano. Veliko sodnikov bo tistim, ki bi prej dobili tri leta, pod novim režimom odmerilo štiri, če ne celo pet let. In namesto deset dvanajst. Za skrajne primere, kot je Silvo Plut, bi morda po izpustitvi lahko uvedli poseben nadzor. Je pa res, da bi se pri tem gotovo pojavile posebne dileme. Nikoli recimo ne bom pozabil, kako se je v tega nesrečnega človeka neutolažljivo zagledala neka deklica. In to, ko je bil že petič v zaporu in je bila za njim vrsta grozljivih umorov. 

Naš predsednik, heh, on je pa sploh čisto svoja zgodba – on se klanja na vse strani enako. Zdi se, da ga tudi prireditve z nacistično ikonografijo ne motijo preveč. Glede njegovih stališč o tem, da se vrh opozicije druži z izpričanimi zagovorniki ustaštva, predsednika že tri leta terjam za pojasnilo.

Sam še vedno prebavljam podatek, da je recimo Josef Fritzl v zapor dobil okrog 200 različnih ljubezenskih pisem …

Tako. In ob morebitni izpustitvi kakega Pluta ali Fritzla bi se pojavila posebna dilema, kako zaščititi take uboge duše, ki naravnost dirjajo v prepad.

Kdo so v resnici te uboge ženske? Kaj jih je pripravilo do tega, da hlepijo po pošastih?

Ne bi vedel. Velik del mene je v skušnjavi, da bi preprosto zamahnil z roko in se pridušal, da so nekateri ljudje kot marsovci, torej normalnemu človeku z normalnimi izhodišči in z normalnimi miselnimi procesi nedoumljivi. Drugi del mene pa se spomni stare TV-oddaje o zlorabljenih ženskah. V njej je neka ubožica povedala, da se je svojega nasilneža oklepala predvsem zato, ker je zmotno verjela, da jo bo lahko zaščitil pred vsem in pred vsakomer. Šele postopoma se je začela zavedati, da jo od vsega daleč najbolj ogroža prav on. Potem so drugo gospo vprašali, zakaj se je po ločitvi še vedno redno vračala k svojemu po nove batine. Pa se je samo preprosto nasmehnila in rekla: »Ja, morala sem hoditi zalivat rože!« 

Kar bi bil v bistvu še najbolj plemenit možen razlog. Tisti grobijan jih najbrž ne bi in bi umrle. Ampak Fritzl v zaporu ne more zaščititi nikogar pred nikomer pa tudi nobenih rož nima, da bi jih bilo treba zalivati. Kaj, torej?

Zelo možno, da bo v tako ekstremnih primerih tista marsovska razlaga od prej še najprimernejša od vseh.

Dobro, če zdaj malo še stopnjujeva patologijo in preideva na slovensko politiko: če prav razumem, ste izračunali, da je kriminaliteta slovenskega poslanca višja od kriminalitete povprečnega Jožeta?

Tako je. Pa tudi kriminaliteta županov in visokih diplomatov. Med poslanci v zadnjih nekaj mandatih je stopnja kriminalitete kar štirikrat višja kot pri povprečnem Jožetu ali Jožici.

Iz tega ste izpeljali zanimivo misel, da bi bilo nemara res bolje, če bi jih namesto z volitvami izbirali z žrebom.

Misel ni izvirno moja, ji pa pritrjujem. Za premnoge je žal ideal imeti gospodarja, ki je falot, a dopušča podobno vedenje – seveda v manjšem obsegu – tudi njim. In taki se združujejo v stranke, kjer so lahko faloti v varnem, organiziranem okolju. Podobno je s podivjalo množico. Kako lahko, kako prijetno se je mnogim zliti z njo, kajne? In si potem doživetje polepšati še z védenjem, da jih Veliki šef pri tem podpira in spodbuja. V takih okoliščinah lahko svojim destruktivnim impulzom toliko laže pripišemo nekakšno legitimnost. Če pa od vsega skupaj še pade kakšen cekinček, tudi ni čisto nič narobe. 

Bojim se, da je z nekaterimi tako kot z nasilnimi alkoholiki. Tudi če bi njihove žene dosegle nemogoče in iz sebe naredile popolne svetnice, jih ne bi osrečile. Kvečjemu nasprotno, ker bi jih oropale povoda za nasilno vedenje, s tem pa tudi za smisel obstoja.

Slikovit opis.

Najpomembnejši pa je občutek sprejetosti. Pravzaprav fantazija sprejetosti, v kateri si mali agresivec dovoli celo sanje, da bo morda nekoč mimo prišel sam Veliki šef, ga potrepljal po rami in mu pokimal: »Fajn si naredu!« Veste, kakšen občutek varnosti črpajo nekateri iz teh fantazij, da jih Šef vsaj posredno podpira in varuje? In pod njegovo zaščito je vse dovoljeno. Počakajte, vam bom nekaj pokazal!

(Vstane in pobrska po predalih, da najde s sponko spet sveženjček natisnjenih e-sporočil in dejanskih dopisnic. Prvo od e-sporočil se začne s »Preklet pezde rdeč!« in eksplodira v s fizičnimi grožnjami podprto blodnjo, katere srditost presega samo še njena polpismenost.)

Take reči sem redno dobival med eno izmed javnih polemik, v katero sem se pustil potegniti. Vidite, tudi take grožnje in psovke so dovoljene – celo zaželene! – če nekdo čuti, da ima politično zaslombo. In podporo bratov po pesti z ulice. 

(Brskam naprej po svežnju.) Ježeš, ježeš … Čeprav tile, ki namesto e-pošte uporabljajo dopisnice, so vseeno malce kulturnejši. In tudi skloni jim delajo nekoliko manj težav. Ne vem, zakaj se ob tem spomnim na zanimiv podatek, na katerega sem pred kratkim naletel. Raziskave kažejo, da tisti ameriški volivci, ki Severno Korejo znajo najti na zemljevidu, favorizirajo diplomatsko rešitev trenj. Medtem ko bi tisti drugi nanjo mnogo raje preprosto vrgli atomsko bombo.

Ha ha ha, razumem, kaj pravite. 

(Prelistam do konca.) Vseeno … Uf, tole je res precej hudo. Najbrž tudi zaradi takega inputa potem včasih pravite, da pristna sprava preprosto žal ni realna?

Bojim se, da je z nekaterimi tako kot z nasilnimi alkoholiki. Tudi če bi njihove žene dosegle nemogoče in iz sebe naredile popolne svetnice, jih ne bi osrečile. Kvečjemu nasprotno, ker bi jih oropale povoda za nasilno vedenje, s tem pa tudi za smisel obstoja. Enako je v politiki, kjer določene opcije skoraj vse gradijo na sovražnosti in izključevanju. In če jim odvzameš to pogonsko gorivo, kaj bodo potem vendar počeli? Je še kar koli drugega, kar znajo? Zato je sprava v resnici zadnja stvar, ki si jo želijo.

Se strinjam. Le da bi sam ta koncept razširil na celoten politični spekter, ne samo na eno opcijo. Čisto vse živijo od kulturnega boja, saj drugega ne znajo.

Tega se je bati, ja. Naš predsednik, heh, on je pa sploh čisto svoja zgodba – on se klanja na vse strani enako. Zdi se, da ga tudi prireditve z nacistično ikonografijo ne motijo preveč. Glede njegovih stališč o tem, da se vrh opozicije druži z izpričanimi zagovorniki ustaštva, predsednika že tri leta terjam za pojasnilo. Iz njegovega urada so mi takrat sporočili, da bodo zaradi tako zahtevne problematike potrebovali nekaj časa, da izoblikujejo stališče. Po treh letih predsednik še vedno premišljuje.

Za konec: ste zbirko humoresk Fanči s psihiatrije napisali kot odmik od vseh morbidnosti in norosti, s katerimi se morate ukvarjati po službeni dolžnosti? Je bil to za vas nekakšen zapik pred vso kriminaliteto tega sveta?

(Zažari.) Zagotovo! Pravi oddih je bil to zame! In upam, da tudi še za kakšnega bralca. Odzivi so za zdaj zelo dobri. Pa še nobenega grozilnega pisma nisem na ta račun dobil – vsaj doslej!