Popolnost ne pomaga, če je čutiti hlad

Klasični balet ima dolgo zgodovino, v kateri se osnovni elementi niso veliko spreminjali.

Seveda obstaja osnova, ki ostaja ista, tukaj gre le za klasiko. A stvari se spreminjajo, zdi se mi, da so danes telesa bolj sposobna, kot so bila včasih. Ves čas se premika fizična meja, premikajo se meje zmožnosti, tudi v plesu. Koraki so zato videti drugače, bolj izpopolnjeni so.

Še pred stoletjem, manj, poklic plesalca ni obstajal, ples je veljal za nekaj neresnega in sramotnega. Mnogi starši so skušali aktivno preprečiti plesno kariero svojih otrok.

Še danes niso navdušeni! Poklic plesalca je izredno težak, plače niso visoke, delo poteka vse dni, razmere so velikokrat težavne. Plesalec postaneš, če si tega resnično želiš in v plesu vidiš nekaj več. Moji starši me seveda podpirajo, še zmeraj obiščejo vsako premiero.

Katere predstave so vam bliže, abstraktne ali klasične?

Vsekakor so mi najljubše tiste z dramskim zapletom. 

Včasih v zakulisju poslušam operno vajo in izredno uživam, gledališka atmosfera je res magična. Omogoča ti, da za trenutek postaneš nekdo drug, a hkrati odkriješ kaj o sebi, česar drugače ne bi.  

Takoj po opravljeni srednji baletni šoli ste se zaposlili v SNG Opera in balet Ljubljana. Je to precej velika odgovornost za tako mlado dekle?

Takšna je bila običajna pot, vsaj včasih. Ko si končal srednjo šolo, si začel delati v baletnem zboru, če si bil izbran. V tujini imajo malce drugačen sistem, saj obstajajo akademije. V Sloveniji ni veliko izbire, če želiš nadaljevati kariero, je to pravzaprav edina možnost. Prehod s srednje šole v službo ni bil izjemno težak, že na srednji šoli smo imeli vcepljeno trdo disciplino, ki se je nato le nadaljevala. Enak način dela je, v šoli se na treningih učiš, tu ustvarjaš predstave. Ves čas se učiš novih in novih gibov!

Kdaj se je začela ta neznanska ljubezen do plesa?

Ne spomnim se, da bi si kdaj zares želela plesati in bi veliko razmišljala o tem. Starši so me kot punčko vpisali na balet. Tam so prepoznali moj talent, verjetno je bil to velik dejavnik, da so me spodbujali. V resnici ne vem, kaj bi počela, če ne bi plesala. Seveda so bili trenutki, ko sem želela ples opustiti, včasih se vsega nabere preveč. Sicer mi je blizu umetnost kot celota, ne le ples, zato obožujem dramske balete, ker se združi več različnih vej umetnosti. Vse ustvarja balet, ne le baletni koraki. Včasih v zakulisju poslušam operno vajo in izredno uživam, gledališka atmosfera je res magična. Omogoča ti, da za trenutek postaneš nekdo drug, a hkrati odkriješ kaj o sebi, česar drugače ne bi. 

Nikoli mi ni bilo težko plesati pred ljudmi in se odpreti na odru, v zasebnem življenju pa tega ne zmorem. 

Javnost vas precej slabo pozna, čeprav plešete naslovne vloge. Se skrivate pred očesom medijev?

Malce sem se doslej skrivala, drži, a vidim, da se je včasih treba izpostaviti, ne gre drugače. Po naravi sem bolj zaprt tip človeka! Nikoli mi ni bilo težko plesati pred ljudmi in se odpreti na odru, v zasebnem življenju pa tega ne zmorem.

Se med plesom ne počutite ranljive? Ni ravno v umetniškem izrazu največ ranljivosti?

Ne, drugače je. Gledalcev tako ali tako ne vidim, obdaja me tema, zato se lahko popolnoma potopim v svoj svet. Včasih se v kakšni vlogi tako izgubim, da ne vidim niti plesalcev, ki stojijo v zakulisju. 

V baletu ne moreš zmigniti z rameni, saj bo, bomo že jutri. Ne, priložnosti te prehitijo, če nisi ves čas stoodstotno pripravljen, naenkrat izpadeš iz igre. 

Kariera plesalke je polna fizičnih bolečin. V vas je torej malo mazohistke?

Drži, prav čudno je, če te nič ne boli. Telo sčasoma sprejme neugodje, meja se zviša, prag bolečine imamo resnično visok, tukaj ni dvoma. A priložnost je treba ujeti takrat, ko se pojavi. Redko se zgodi, da dobiš drugo. Če si malo poškodovan, moraš to znati odmisliti.

To je pravzaprav velik pritisk, lovljenje priložnosti?

Tako je. Sami plesalci smo takšni, želimo na oder, tudi če polovica ansambla manjka. Včasih že meji na norost, ta želja, potreba po odru in gibanju. V baletu moraš biti tak, ne moreš zmigniti z rameni, saj bo, bomo že jutri. Ne, priložnosti te prehitijo, če nisi ves čas stoodstotno pripravljen, naenkrat izpadeš iz igre. 

Veliko lepše je, če čustva prodrejo do gledalca. Gib je pomemben, a sama raje gledam koga, ki morda ni tako gibalno popoln, a ima dušo, ki jo začutiš. 

Kako razvijate baletne vloge?

Lani smo ustvarili dramski balet, Dr. Živago. Zelo lep balet, resnično! Pred začetkom vaj sem si prebrala knjigo in ogledala film, to praviloma storim, da razumem zgodbo, še preden zares začnemo delati. Vloge se velikokrat delijo na podlagi osebnosti plesalcev, nekdo je bolj primeren za določen lik kot drugi. Potem pilimo oboje, tako plesni koreografski del kot igralski karakter, vključiš nekaj svojega, nato vidiš, ali je koreografu všeč. Veliko se pogovarjamo in si svetujemo, kako razviti vlogo.

Koliko vas med nastopom prevzame vloga? Se ji docela prepustite ali ostane kaj prostora za tehnični vidik plesa?

Vlogi se moraš popolnoma prepustiti! Kar se tiče tehnične plesne izvedbe, ni treba skrbeti, seveda moraš biti pozoren, a po toliko treningih gibi preidejo v navado. Na primer, če kdaj med plesom kaj pozabiš, je najboljši način, da preprosto nehaš razmišljati. Telo točno ve, kaj mora. Vloga zahteva več, sodeluješ tudi v odnosih z drugimi in to je tisto, kar mora biti na odru vidno. Veliko lepše je, če čustva prodrejo do gledalca. Gib je pomemben, a sama raje gledam koga, ki morda ni tako gibalno popoln, a ima dušo, ki jo začutiš. Popolnost ne pomaga dosti, če je čutiti hlad. 

Zgodi se, da se je težko prilagoditi plesu, narejenemu za drugo telo. 

Kako pogosto se prepletejo odnosi na odru in za njim?

Jaz osebno jih ločujem; če imam ljubezensko razmerje na odru, mi v zasebnem življenju nič ne pomeni. Kdaj moraš plesati s kom, ki je poročen, kaj boš potem? Ko si na odru, je tako, kot bi bil v filmu, v drugi realnosti si. Potem ko se konča predstava, se tudi realnost konča. Na odru tvoje življenje ne obstaja, tudi če plešeš s partnerjem, s katerim si imel ravnokar konflikt, moraš to odmisliti. Preden se začne predstava, sem že čisto vpeta. Pomagam si tako, da si ponavljam zgodbo. Kadar med liki na odru poteka komunikacija, plesalci govorimo z gibi, v glavi izgovarjam, kaj bi povedala soplesalcu.

Kateri dramski lik vam je najbliže?

Lara iz Doktorja Živaga! Ona mi je daleč najljubša. Odlično sem se počutila, ko sem jo plesala, tudi vloga je bila pisana name, balet ni bil ustvarjen že vnaprej. Odlična izkušnja je, kadar se ples ustvari tako, da pridejo do izraza tvoje najboljše značilnosti. Zgodi se, da se je težko prilagoditi plesu, narejenemu za drugo telo. Nikoli nisem imela posebne želje, da bi plesala kakšen lik, Lara me je lani ujela povsem nepričakovano.