Preveriva, prosim, kaj vse je obvezna planinska oprema.

Alufolija ali velika črna vreča in bivak vreča, osebni komplet prve pomoči, čelna svetilka in rezervne baterije, mobilni telefon s polno baterijo (svetujemo še dodatno baterijo »powerbank«), beležka in navaden svinčnik, sveča in vžigalice v vrečki, neprepustni za vodo, železna rezerva (hrana, ki ima visoko energijsko vrednost in dolg rok obstojnosti, je lahka in ima majhno prostornino), topla oblačila, kapa in rokavice. Oprema naj bo v primernem nahrbtniku, ki naj ima poleg naramnic tudi možnost zapenjanja okrog pasu. Namreč, večino teže nahrbtnika nosimo okrog pasu, in ne na naramnicah. Če je težji in ni prav zapet, kaj hitro čutimo mravljinčenje v rokah in bolečine v vratu. No, vse prevečkrat se v nahrbtniku znajdejo preveč hrane in nepotrebne pijače, kot so sladke gazirane in alkohol. V poletni vročini se hitro sparijo in niso primerne za zaužitje, embalaža pogosto konča v planinski koči ali še slabše – kje v rušju ali pod kakšno skalo. Hrano in tekočino lahko dobimo v planinskih kočah, ki so temu namenjene. Pri hoji svetujem uporabo pohodnih palic. Opozoriti velja, da pri sestopu zapestni trakovi niso čez dlani, saj si še zlomimo zapestje, če palice zaradi nekoliko večje hitrosti pohodimo. Poleg vse opreme naj bodo v našem nahrbtniku še ščepec strpnosti do drugih planincev, bonton v obliki pozdravljanja in umikanja na ozki planinski poti tistim, ki gredo v klanec, in predvsem zavedanje, da smo mi zgolj obiskovalci gora in da je to domovanje številnih živali in redkih rastlin, ki jih ne vznemirjamo s kričanjem, glasbo, hojo mimo planinskih poti in trganjem cvetja.

Povečalo se je tudi število obiskov gora pozimi, ki od planinca zahteva kompleksno znanje in izkušnje. Mene kar boli, ko na družabnih omrežjih vidim, kdo vse rine gor, in vse tiste #mountaingirl in #mountaingoodass, ki prodajajo healthy life (zdravo življenje) v pajkicah s snegom do kolen, na vrhu Grintovca, brez rokavic in z dvema predolgima cepinoma v rokah.   

Drži, da največ za svojo varnost naredimo s pravilno izbiro čevljev?

Na splošno velja, da morajo biti planinski čevlji visoki, s čimer ščitimo gležnje pred mehanskimi poškodbami in zvini, saj dajejo dodatno oporo. Imeti morajo narebren podplat iz kakovostne gume, ki mora biti tog, da se pri obremenitvi ne zvije, s čimer je korak varnejši in zanesljivejši. Pri nakupu čevljev moramo biti pazljivi na naslednje: vedeti moramo, kje jih bomo uporabljali, saj ni vseeno, ali bodo za visokogorje ali običajen izlet v naravo; čevlje preizkusimo proti koncu dneva, ko so noge utrujene in zatečene, saj se bo z njimi enako ali pa še slabše dogajalo na turi; preizkušajmo jih s podobnimi nogavicami, ki jih bomo pozneje uporabljali na turi; ne kupujmo prevelikih in ne premajhnih čevljev – enakomerno morajo oprijeti nogo spredaj in s strani, petni del pa se mora lepo prilegati nogi; pri nakupu čevelj razrahljamo in nogo potisnemo vanj do konca (s konicami prstov se dotikamo sprednjega notranjega dela) – če je med nogo in petnim delom za palec zraka, so primerno veliki; vedno preizkusimo oba čevlja, saj pri 70 odstotkih ljudi dolžina stopala niha za pol do ene številke; čevlje zamenjajmo vsaj vsaka tri leta, ker guma čez čas izgubi prožnost in postane trda in nevarna za zdrs. Na planinskih poteh srečujemo pohodnike z nizkimi, tako imenovanimi trail čevlji oziroma supergami. Primerni so za gorske tekače in športnike, ki imajo močno muskulaturo in že od mladih nog obiskujejo gore. V gorski svet nikakor ne sodijo sandale, saj nogi ne dajejo nobene opore in zaščite pred udarci. Nikakor tudi ni dobro poleti obuti težkih zimskih gojzarjev, saj je v njih nogi vroče, zato se utrudi in korak ni več stabilen. Še to: časi bombažnih in volnenih nogavic so minili, prav tako dve, tri ali celo več plasti nogavic. Priporočamo nošenje kakovostnih sintetičnih nogavic. Razlika v ceni je sicer velika, je pa dober občutek in vzrok za nasmeh več po koncu ture.



Na kakšno neprijetnost, ki se zgodi na planinskih izletih, morda res ne moremo vplivati, ampak neustrezna oprema in pomanjkljiva psihična in fizična pripravljenost, neznanje in neizkušenost, objestnost in precenjevanje – torej slaba priprava na vzpon – pa so najpogostejši vzrok nesrečam, kajne?

»Sestopamo po planinski poti s Kokrškega sedla. Zima je, pot je pomrznjena. Čudne razmere so letos. Toliko snega, pa maja smo že. Baptist se počasi vali po poti in z gojzarji zadene skoraj vsak kamen. Ta človek bi se spotaknil še na črti košarkarskega igrišča. Vedno več je takšnih intervencij. Ljudje 'bluzijo' po hribih. Nekaj dni nazaj smo reševali očeta in šestletnega sina. Rusa, ki sta šla z Velike planine v neznano, zdrsnila, in sama sreča je bila, da smo ju našli živa.« Teh nekaj stavkov je povzetek zapisa iz sveta gorskega reševanja na mojem blogu. Letos je v tem trenutku v gorah zima, ki zahteva izkušenega planinca in zimi primerno opremo. Ne govorim samo o fizični in psihični pripravljenosti, ampak tudi o tehnični usposobljenosti in izkušnjah. Naše planinske poti so odlično urejene, ne smemo pa pozabiti, da so v naravi, kjer so izpostavljene številnim dejavnikom. Večkrat povem zgodbo o železnih drogovih, ki smo jih namestili v steni Brane in nam bi koristili kot sidrišča za reševanje, predvsem pozimi, ko ne moreš nikamor zabiti klina. Trd, jeklen drog se je čez zimo vdal silam snega in se ukrivil. Ja, narava vedno najde pot in ne izbira.

V glavni sezoni pri nas se v visokogorje podaja vse več planincev, veliko dela imate tudi gorski reševalci.

Drži, nesreč je vse več, čedalje množičnejše je tudi obiskovanje gora. Povečalo se je tudi število obiskov gora pozimi, ki od planinca zahteva kompleksno znanje in izkušnje. Mene kar boli, ko na družabnih omrežjih vidim, kdo vse rine gor, in vse tiste #mountaingirl in #mountaingoodass, ki prodajajo healthy life (zdravo življenje) v pajkicah s snegom do kolen, na vrhu Grintovca, brez rokavic in z dvema predolgima cepinoma v rokah. Razumem, da se jim zdi, ker je prvič v življenju z dvema naenkrat – v mislih imam plezanje z dvema cepinoma –, ampak vse to je nevarno početje. In če se bo ta trend nadaljeval, se bo nadaljevalo tudi večanje števila nesreč in tukaj Slovenija ni osamljen primer. Podobno opažajo vse alpske države. In naj odgovorim na vprašanje: da, predvsem neznanje in nespoštovanje nasvetov sta vzroka za nesreče. Teh je med pravimi planinci, planinsko usposobljenimi obiskovalci gora, malo.

Velja, da je za lepe razglede treba vstati zgodaj? Ob obetavni vremenski napovedi, jasno.

Drži. Sam se najraje odpravim v gore že zelo zgodaj. V soboto smo se štirje kolegi, dva izmed njih sta tudi gorska reševalca, odpravili preteč pot rokovnjačev, ki gre od Trojan do Kamnika. Odpravili smo se ob treh zjutraj in malo pred Kamnikom ujeli svetlobo, uživali v zeleni travi, okrašeni s srebrnino jutranje rose, in na Starem gradu, ki se mogočno postavlja nad Kamnikom, pozdravili jutranje sončne žarke. Poleti zgodnji odhod v gore pomeni tudi, da se izognemo popoldanski vročini in posledično nevihtam, ki so pogoste v gorah v poletnih mesecih in pred katerimi smo varni samo v zavetju planinske koče ali avtomobila. Sicer pa že ljudski pregovor pravi: Dan je bolje loviti pri glavi kakor pri repu.