Koliko časa je minilo, odkar ste se umaknili z odrov?

Mislim, da je letos deset let. Zadnjo ploščo smo izdali 2009.

Po koncertih si res utrujen, nato še vožnja ... Trenutek slabosti in malo nespametnosti, pa je konec. Zdi se mi, da sem imela veliko srečo v življenju, včasih večjo kot pamet. Ko sem pri 20 letih rodila hčerko, so se stvari spremenile. 

V svet zabavne industrije ste se podali izjemno mladi, še gimnazijka.

Ob ustanovitvi skupine Sound Attack sem obiskovala prvi letnik srednje šole. Stara sem bila petnajst let, pogodbo z založbo Dallas Records je podpisal moj oče, ker nisem bila polnoletna. V tem primeru je bilo dobro, da se je vse dogajalo v Sloveniji. Marsikateri glasbenik v tujini, ki mu hitro uspe, kasneje precej zabrede. Občutek, da imaš kar naenkrat vse, te hitro lahko zapelje v napačno smer.



Starši niso imeli pomislekov nad vašim vstopom v svet zabavništva?

Vedno sta me podpirala, brez izjeme. Vseeno nisem začela peti pri 15 letih, vse življenje sem bila vpletena v nastopanje. Prvi takšen nastop je bil na Melodijah morja in sonca leta 1986, takrat še nisem pela, sem pa poplesavala na odru. Tudi moj polbrat Davor se je ukvarjal z glasbo, čeprav starši niso imeli takšnega ozadja. Za očeta sicer pravijo, da je, ko je še živel v Tolminu, igral bobne v nekem bendu, a sama ga nikoli nisem videla bobnati.

Danes se izvaja ogromen pritisk na mlade, naj si izberejo varno poklicno pot, kjer obstaja dobra možnost preživetja. Kreativni poklici so praviloma potisnjeni v ozadje, kaj šele zvezdništvo. Kako zdaj gledate na svojo izbiro?

Na to imam dva popolnoma različna pogleda. Na eni strani kot najstnica, ki je šla po takšni poti, in na drugi strani kot mama, ki ima najstniškega otroka. Drugačni časi so, kot so bili takrat, živimo v drugem svetu. Težko svetuješ mladim, ker nas je že povozil čas. Drži, da sem zelo zgodaj postala mama, pa še vedno pogosto ne vem, kako bi se česa v zvezi z otroki lotila.

Morda je v tujini drugače, o slovenskih revijah pa močno dvomim, da se jim tako poveča naklada, če objavijo en šokanten prispevek, ki lahko nekomu uniči življenje. Za takšne, ki delajo zlo, pa vedno poskrbi karma! 

Z družbenimi omrežji lahko vsakdo postane slaven, kot kaže, je prepoznavnost želja mnogih.

Včasih je bil velik uspeh, če si prebral članek o sebi ali so po radiu zavrteli tvojo pesem. Ni se zgodilo vsakomur! V Sloveniji je bil preboj malo lažji kot kje drugje, ker smo le majhna država. A vseeno, če so ljudje poznali tvoje ime, si moral biti res izpostavljen. Danes pogledaš na instagram, kjer imajo posamezniki na tisoče sledilcev, pa niti ne vemo, s čim se kdo ukvarja. Neverjetno, koliko objav, vsako kosilo in vsak korak, ali je res treba? Kaj ni bolje, da uživaš v kosilu in malo pokramljaš? Težava pri mladih je tudi v tem, da ne vedo, kaj bodo v življenju še počeli. Nekatere objave jim lahko v prihodnosti škodijo.

Na odrih ste preživeli velik del najstništva. Kako je bilo odraščati vsem na očeh?

V Sloveniji se nikoli niso obračali tolikšni zneski, da bi si lahko privoščil prestiž, da bi izgubil trdna tla pod nogami. Vseeno, razlika med menoj in sošolci je bila že v tem, da sem služila svoj denar, kar je bila takrat velika stvar. A težko se je primerjati z zvezdnicami, kot je Britney Spears, ki je služila milijone, a je za to plačala visoko ceno. Ni le stvar denarja, večji problem so pogodbe, ki nadzorujejo celotno življenje posameznika. Tam ni svobode, niti trenutka zase, kar jih, po mojem mnenju, najbolj zamaje. Želijo si biti le za sekundo normalni, ko to doživijo, pa si privoščijo preveč.



Glasbena kariera in lastni prihodki so vseeno povzročili, da ste se zgodaj osamosvojili, kar je zahtevalo tudi nekaj zrelosti.

Na začetku sem živela pri starših, a sem se zelo zgodaj odselila na svoje. Takrat nisem razumela, zakaj so me starši vedno klicali zjutraj, če so vendar vedeli, da spim, ker sem imela pozno v noč koncerte. Danes vem, da so želeli samo slišati, da sem na varnem. To so bili naporni časi, s Simonom (Sound Attack) sva prevozila vso Slovenijo. Kdo ve, kolikokrat sva srečala Matildo s koso, a naju je spustila mimo. Po koncertih si res utrujen, nato še vožnja ... Trenutek slabosti in malo nespametnosti, pa je konec. Zdi se mi, da sem imela veliko srečo v življenju, včasih večjo kot pamet. Ko sem pri 20 letih rodila hčerko, so se stvari spremenile. Odgovornost postane večja, nimaš niti časa razmišljati o neumnostih. Kar naenkrat najdeš smisel življenja, veš, zakaj se zbudiš in zakaj greš spat. In zakaj se moraš domov vrniti v enem kosu!

Ali je slava vplivala na to, da ste tako hitro odrasli?

Seveda je, vsaj delno. Po drugi strani se mi zdi, da je odvisno tudi od tvojega značaja in okoliščin, v katerih se znajdeš. Poznam kar nekaj ljudi, ki so imeli zgodaj otroke, za nekatere je bila to odločitev, primerna njihovi zrelosti, četudi ne letom, za druge je bil beg. Sama ne bi ničesar spremenila, še enkrat bi šla po isti poti. Se mi zdi, da bi mi bilo žal, če bi stran vrgla toliko let za zabave, ki nič ne pomenijo. Marsikdo meni, da je življenja konec, ko dobiš otroka, a to ne drži. Svet se ne ustavi, temveč se začne vrteti v pravo smer.

Ob petkih zvečer si včasih rečem, kako sem vesela, da se mi ni treba odpeljati na drug konec Slovenije na koncert, ki bi trajal do jutra! Ne bi zmogla, iskreno. 

Namesto koncertov danes vodite center za nego, v katerem dajete velik poudarek tudi materinstvu. Je to protiutež letom, ki ste jih preživeli na očeh javnosti? Tukaj vas človek kar težko najde, če ne ve, kam.

Sama tega ne vidim kot nasprotje. Pri obojem gre za to, da nekomu nekaj ponudiš. Kaj je dober posel? Ko sta obe strani zadovoljni. Na odru sem uživala, čeprav vedno ni bilo lahko, a to je bilo nekaj, kar sem imela rada. Tudi gledalci morajo dobiti tisto, po kar so prišli. Zdaj je enako, v posel dajem veliko sebe, ker stranke to upravičeno pričakujejo. Drži pa, da se ne dogaja pod žarometi. Tudi krog ljudi je bolj omejen, tukaj smo le ženske.

Vedno se rade povezujemo, posebno če obisk sklenemo lepše in bolj urejene.

Zelo lepe odnose ustvarjamo na zgodbah žensk, ki me obiščejo. Težim k temu, da jim pomagam k boljšemu počutju, ne le z nego, temveč tudi z besedami. Čustvena inteligenca mi veliko pomeni, zato me preseneti, ko slišim očitke, kako lahko pomagaš, če tega sam nisi doživel. Vsaka življenjska izkušnja omogoči, da laže razumeš sočloveka. Topla beseda veliko da! In spodbuda, tarnanje žal ne pripelje daleč. Včasih se moraš malce ustaviti, se zapeljati vzvratno in poiskati novo pot.



Ste novo poslanstvo namerno našli v ženskem salonu, stran od moških? Kot pevko so vas pogosto označili za seks simbol.

V resnici z odra težko vidiš, koliko je moških in koliko žensk. Ne vem, ljudem pogosto nalepimo etiketo, jaz sem dobila takšno, da sem seksapilna, sama o tem nisem veliko razmišljala. Kar šteje, je to, kako se počutiš. Tako zgodaj sem postala mama, da tem oznakam nisem pripisovala večjega pomena. Mogoče bi mi v drugih okoliščinah zelo godilo ali pa bi mi bilo zelo neprijetno. Res je, da sva s Simonom zapeljala podobo v bolj sodobno smer, na kar so se hitro odzvali tudi mediji. Danes se ne bi tako oblekla, kljub napravam za pomlajevanje, ki jih imam tukaj! (smeh) Ljudje se res spreminjamo. Otroke ves čas opozarjam na to, da ne vedo, kakšna bo prihodnost. Svetujem jim čim manj neumnosti!

Ste kdaj obžalovali, da ste svoje življenje tako izpostavili medijem?

Vse ima dobre in slabe plati. Za prepoznavnost pravzaprav prodaš svoje ime. Ljudje hitro izvedo za vsak spodrsljaj. V življenju vsak kdaj naredi napako, a če si znan, je davek na to precej večji. Te izkušnje pa v resnici ne obžalujem. Zaradi vsega sem danes takšna, kot sem.

Na vrhuncu slave ste imeli kar nekaj neprijetnih izkušenj s paparaci, ki so ujeli tudi tisto, kar ni bilo za javnost. Rumene medije zanima prav vse.

Ne razumem ljudi, ki jih to tako zanima. Sama ne kupujem takšnih revij, kakovostno živim tudi brez takšnih informacij. Seveda mi je bilo kdaj neprijetno. Dogodek sem vzela kot znak, da osebno nisem bila dovolj previdna, a v resnici ne moreš biti pozoren na vse.

Težke so noči, ko razmišljaš in ne spiš zaradi skrbi. Kaj si s tem pridobil? Neprespano noč. Bili so trenutki, ko me je bilo res strah. A se moraš osredotočati na dobro; če razmišljaš pozitivno, se stvari res drugače obrnejo. 

Javnost je spremljala tudi vašo ločitev od hokejista Dejana Kontreca. Ločitev je že sama po sebi boleča, brez vpletanja medijev.

Zdi se mi, da najina ni bila medijsko odmevna, nisem je tako zaznala. Morda sem z leti dobila debelo kožo, zato so moja merila drugačna! Vem, da novinarji opravljajo svoje delo, kar je tudi prav. Vseeno obstajajo okoliščine, v katerih bi morala pretehtati človeška etika. Bolezen, smrt, ločitev. Tudi novinar se lahko postavi v čevlje drugega in se vpraša, kako bi se na njegovem mestu počutil. Ostati moraš človek, to nas ločuje od vseh drugih živih bitij, kar je treba izkoristiti. Toplina in sočutje ter prepoznavanje meja, kdaj je dovolj. Morda je v tujini drugače, o slovenskih revijah pa močno dvomim, da se jim tako poveča naklada, če objavijo en šokanten prispevek, ki lahko nekomu uniči življenje. Za takšne, ki delajo zlo, pa vedno poskrbi karma!

V kakšnem duhu vzgajate svoje otroke? Kakšen odnos imajo do vaše slave, koliko jim pomeni?

Ne maram besede slava, kaj sploh označuje? Nisem jih vzgajala v duhu, da smo drugačni. Že vse življenje se družim z istim krogom ljudi, obdajajo me iste prijateljice. Večino časa tako preživimo v okolju, kjer se počutijo varne. Nikoli jih tudi nisem izpostavljala na javnih prireditvah.

Prireditvam se tudi sami izogibate. Namerno?

Raje si v miru ogledam film! Življenjski tempo je precej naporen, trije otroci, delo, popoldanske obveznosti. Ob petkih zvečer si včasih rečem, kako sem vesela, da se mi ni treba odpeljati na drug konec Slovenije na koncert, ki bi trajal do jutra! Ne bi zmogla, iskreno. Obenem se spremenijo vrednote, kaj ti je zares pomembno.



To je čar življenja, da se spreminjajo tako okoliščine kot mi sami. Sicer bi nam bilo dolgčas!

Nekdo je rekel, da bi moral človek vsakih sedem let zamenjati poklic. Pogosto se zgodi, da nimaš več prostora za rast, kar vpliva na tvojo motivacijo. Še en rek mi je blizu, pravi, da je hoja na hrib zanimiva, po nekaj minutah na vrhu pa se srečaš s praznino. Tudi cilje si je treba postavljati tako, da imaš še nekaj rezerve in greš lahko še više. Nikoli se ne smeš zadovoljiti s tem, kar imaš, vedno greš lahko še dlje.

Vodenje centra za sprostitev in lepoto ni mačji kašelj, nasprotno, lasten posel prinaša veliko odgovornosti.

Marsikdo pravi, da te delo z ljudmi izčrpa; mogoče imam spet srečo, saj me delo v centru napolnjuje. Pomlajujemo, lepotičimo, imamo tudi program, s katerim pomagamo pripraviti telo na zanositev. Center torej ni nekaj, v kar so dame prisiljene, ampak se same odločijo, da želijo dodano vrednost v življenju. Z njimi se energetsko povežemo, zato ni trenutkov nelagodja. Kar se tiče posla, je odgovornost večja, to ni šala, stvari morajo biti pod nadzorom.

Nekatere stvari resnično pozdravi le čas, vendar si je treba reči dovolj. Sprejeti odločitev, kako naprej. Seveda se ljudje znajdejo v okoliščinah, ki so res grozne, zato nikakor ne trdim, da pozitivno razmišljanje reši vse. Mogoče bi morali tisti, ki si ga lahko privoščijo, dobro energijo pošiljati še drugim. 

Ste zahtevni do sebe?

Moraš biti zahteven, ne gre drugače. Zgrožena sem bila nad posnetkom, na katerem so v skriti kameri na ljubljanskih ulicah nastavili človeka, ki se je pretvarjal, da je izgubil zavest. Skoraj nihče mu ni pomagal! Ne morem razumeti, ali kdo sploh pomisli, da se lahko to že jutri zgodi tebi ali tvojemu otroku! Močno boš hvaležen za vsakega, ki bo pomagal. Moji otroci imajo veliko socialno širino, ponosna sem na njihovo čustveno inteligenco, nihče ne bo nikomur namerno škodoval, niti živali. Veseli me, da so človeški.

Videti je, da vam ne zmanjka navdiha. Od kod črpate moč?

Vsi imamo težave, včasih večje, drugič manjše. Dan je lahko hitro vržen stran, nikoli ne vemo, koliko nam jih je še namenjenih. Vsakemu svetujem, to tudi sama počnem, naj vsak večer napiše vse dobro, kar se je tisti dan zgodilo. Nekaj, kar zadovolji, osreči, pa čeprav le za trenutek. Tako greš spat v pozitivnem duhu in se v njem tudi zbudiš. Težave se nato lotiš takrat, ko imaš idejo za rešitev. Težke so noči, ko razmišljaš in ne spiš zaradi skrbi. Kaj si s tem pridobil? Neprespano noč. Bili so trenutki, ko me je bilo res strah. A se moraš osredotočati na dobro; če razmišljaš pozitivno, se stvari res drugače obrnejo.



Pozitivnost je odločitev, ne splet srečnih okoliščin, ki se zgodijo.

Nekatere stvari resnično pozdravi le čas, vendar si je treba reči dovolj. Sprejeti odločitev, kako naprej. Seveda se ljudje znajdejo v okoliščinah, ki so res grozne, zato nikakor ne trdim, da pozitivno razmišljanje reši vse. Mogoče bi morali tisti, ki si ga lahko privoščijo, dobro energijo pošiljati še drugim.

Videti je, da vam tudi življenje stran od žarometov dobro dene. Boste vztrajali na tej poti?

Verjamem, da moraš imeti v življenju več odprtih poti. Treba je biti iznajdljiv, nikoli ne veš, kdaj ti kaj pride prav. Nikjer ne piše, da bo tisto, kar počneš danes, ves čas donosno ali te bo zmeraj veselilo. Za zdaj sem zelo osredotočena na svoj center, v želji, da bi ženske odhajale čim lepše, noseče in s čim manj bolečinami. Seveda imam še kakšne želje, ki jih bom morda uresničila v prihodnosti. Sanje so zastonj, zakaj jih ne bi imeli?