Naslov knjige Obkroženi z idioti – štiri oblike človeškega vedenja in kako se uspešno sporazumevati z njimi je namig na dejanske izjave, da so idioti vsi, ki nas ne razumejo takoj in povsem. A kaj se v resnici dogaja za temi izključujočimi opazkami? Ste se kdaj hoteli razumsko, ali tako ste vsaj mislili, pogovoriti s partnerjem, a čisto nič ni šlo po načrtu? Ste kdaj s sestanka odšli, ne da bi vedeli, kaj sploh ste se pogovarjali, ker niste od izrečenega čisto nič razumeli? Za nameček pa ste dobili še občutek, da nekateri ljudje preprosto ne dojamejo, kaj govorite, ne glede na to, kako jasno se po vašem izrazite?
Spremenite odziv, ne svoje osebnosti. Kdor koli od vas želi, da bi spremenili prav to, ta žal ni vaš prijatelj.
Idiot, obkrožen z idioti
Thomas Erikson, zvezda švedskega poljudnoznanstvenega miljeja ter trener direktorjev, da bi se najbolje izrazili »v vseh jezikih« ter resnično slišali še koga drugega kot odmev svojih ukazov, si je vzel tudi čas za telefonski pogovor za revijo Ona. Na vprašanje, kdaj se je začela prebujati njegova radovednost razumeti ljudi, drugačne od njega samega, odgovori, da je od tega že dolgo: »Bil sem odličen prodajalec. V nekem trenutku sem začutil, da si želim bolj dinamično delo, da si želim napredovati, zato sem se prijavil na delovno mesto v menedžmentu. Bil sem poln samega sebe, prepričan, da bom delo z lahkoto opravljal, ampak sem se kaj kmalu osramotil. Tako zelo zanič sem bil, zdaj vem, da je bilo neznosno. Po enem letu sem se samo še pritoževal, da sem obkrožen z idioti, ki ničesar ne razumejo. Nisem pa vedel, da imajo v resnici ljudje, ki sem jih vodil, za šefa – idiota. Hotel sem dati odpoved, ker očitno nisem imel pojma, kaj delam, a so mi v oddelku za upravljanje s človeškimi viri ponudili možnost psihološkega testiranja. Pomagali so mi razumeti, kako delujem, kako se odzivam na določene okoliščine v delovnem procesu. Rezultati so me osupnili!« S čim, vprašam. »Res sem že slišal kolege reči, da ne znam poslušati, da druge nenehno prekinjam, da sem nenatančen v podajanju navodil,« odgovori, »ampak ko sem videl vsa ta dejstva napisana črno na belem, sem se samo prijel za glavo. Takrat sem dojel, da se bom moral začeti učiti socialnih veščin, sicer ne drugih ne sebe ne bom mogel nikoli razumeti.«
Kritizirati. Kaj hujšega!
William Moulton Marston, ameriški psiholog, izumitelj najzgodnejše verzije detektorja laži, je leta 1928 izdal knjigo z naslovom Čustva navadnih ljudi, v kateri je raziskal razlike v vedenjskih vzorcih in postal pionir nečesa, kar je kasneje postalo model DISA (dominantnost, iniciativnost, stabilnost in analitična sposobnost). Uporabil in dopolnil ga je tudi Erikson, ki v knjigi ponuja primere za najrazličnejše okoliščine, v katerih se znajdemo. Poglejmo najprej, kako različnim vrstam, barvam ljudi povedati slabo novico, kajti tudi pozitivna kritika je še vedno – kritika. Začnimo z rdečimi. Erikson svetuje, da se je treba na soočenje z njimi zelo dobro pripraviti. Še več; bolje je, da soočenje zamaknete za dan ali dva, če se ne počutite dovolj močnih. Rdeči je namreč vedno močen, vedno prekipeva od samozavesti, zato je njemu vseeno. Če bo treba, bo v trenutku odvihral v bitko. Zlahka se bo zgodilo, da vas bo začel obtoževati. Ne nasedite, pravi Erikson. A zanimivo je, da niso rdeči tisti, ki jih je najteže spremeniti, temveč rumeni. »Ne poslušajo in uvedejo samo tiste spremembe, ki so se jih spomnili sami,« zapiše Erikson. »Vredno pa je imeti pred očmi, da njihov kratki spomin velja tudi za zamere. Čeprav se ob kritiki počutijo grozno, kmalu pozabijo nanjo. Preprosto potlačijo vse, kar je težko ali neprijetno. Z rumenimi bodite potrpežljivi in vztrajni.«
Ko se loti zelenih, Erikson deli svojo osebno izkušnjo: »Spomnim se, da sem se nekoč prepiral z uslužbenko, ker po mojem mnenju ni naredila tistega, kar bi morala. Odzvala se je tako, da se je sesula in dva dni ni prišla v službo.« Kritiziranje zelenega je lahko kruto, zapiše, ker mu je hudo, preprosto se umakne in zapre vase. Na splošno imajo zeleni šibkejši ego in so lahko pogosto zelo kritični do sebe. Zato – bodite obzirni, a besed ne jemljite nazaj.
Ne zanikajte svoje osebnosti
Ko se dotakne še zadnjih, modrih, poudari, da mora tisti, ki modremu kar koli očita, zelo dobro vedeti, kaj govori, saj ga modri v podrobnostih neizogibno prekaša. »Ne pozabite, da opazi vse napake, ki jih naredijo drugi, da bo verjetno opozoril tudi na vaše, ko to najmanj pričakujete,« zapiše Thomas. »Ne zato, ker bi bil maščevalen, temveč preprosto zato, ker ste zavozili.« Pogovor nanese na Shirley Bassey in njeno pesem Sem, kar sem. V njej poje, da je, kar je, da je ona sama sebi popolna kreacija. »To je velikokrat problem,« je prepričan Thomas, »govorimo, da smo, kar smo, kot da je to nekaj dokončnega in veličastnega.« Moramo spremeniti svojo osebnost, če ni ugodna, vprašam. »Ne ne, nikakor, to niti ni mogoče! Ne moreš spremeniti svoje osebnosti, lahko pa se naučiš odzivati drugače. Recimo, da se znajdeš na štiri oči z nekom, ki je pravi alfa samec ali samica, torej spada med rdeče. Morda si navajena umikanja vase, a ko ti alfa očita, morda celo po krivici, da si nekaj pošteno zamočila, se lahko odzoveš drugače, kot si vajena, in sicer tako, da se postaviš zase. S tem ne spremeniš svojega značaja, s tem se le prilagodiš okoliščinam. In v resnici se okoliščinam nenehno prilagajamo. Ko govorim o štirih barvah, ponujam orodje, kako se odzvati drugače, bolje, a predvsem – ob pravem času in pravem kraju. Ampak prosim, nikakor ne spreminjajte sami sebe, ne zanikajte svoje osebnosti, to vam bo prineslo veliko bolečine.« Ni pa se vedno lahko odzivati drugače, kot smo vajeni, saj si drugi želijo, da ostanemo zvesti njihovi predstavi o nas. A če se vseeno odločimo upreti poniževanju na primer, se prav lahko zgodi, da bomo plačali »ceno«, račun, ki je vedno izstavljen, ko spremenimo svoje odzive. »Ne pomeni pa vedno, da boste nekaj izgubili,« poudari Thomas, »v večini boste celo bogato obdarjeni.«
Primeri modrega opazovalca
Recimo, da ste modri, ne govorite, razen če imate kaj zanimivega povedati, ste opazovalec, sedite za mizo in na zabavi opazujete ljudi, ki se veselijo, počutite se dobro, ustreza vam, da opazujete rumene, kako plešejo na mizi. »Potem pa nekdo sede poleg vas zaskrbljen in vas vpraša, kaj je narobe, se mar nimate lepo,« nadaljuje Erikson, da bi še bolj natančno ponazoril razlike med nami. »In odgovorite, da se imate fino, čeprav ne plešete, uživate. Samo sedite in ste, kdor ste. Drugi bi seveda želeli, da ste z njimi tako, kot so oni drug z drugim. Čeprav vaše sedenje za mizo, nevpletanje v dogajanje zabave ne pomeni, da ste človek, ki vse dni čepi v kotu in ne reče nič, lahko svoj odziv na skupino ljudi, v kateri ste, malce preoblikujete, čeprav ste morda introvertirani. Ponavljam, spremenite odziv, ne svoje osebnosti. Kdor koli od vas želi, da bi spremenili prav to, ta žal ni vaš prijatelj.«
V razumevanje drugega in v odnos moramo vložiti veliko časa, ljudje pa žal večinoma živijo samo v glavi, mislijo le nase in na svoje potrebe, in kar povedo ali naredijo, je zlata vredno.
Nesoglasja v partnerskem odnosu
Ko govorimo o ljudeh in njihovih barvah, mislimo, da razumeti sebe in drugega koristi le delovnemu okolju, a resnica je drugačna. Vsi, ki smo se kadar koli znašli v odnosu, vemo, da to, kako poveš, kar te moti, česar si želiš, lahko pomeni oboje, zmago ali poraz. Thomas Erikson, ko se lotiva osebnih odnosov, hitro pove, da je na lastni koži izkusil, česar ne želi nikomur. Čeprav predava in piše o tem, kako spremeniti, izboljšati in oblikovati svoje odzive, da bi s sogovornikom našli skupni imenovalec, poudari, da mnogo ljudi še vedno misli, da prilagajanje odziva pomeni nujo spremeniti samega sebe. Nikakor! Eno je, če se za drugega potrudiš (in on zate) ključne vesti povedati tako, da bo njihovo podajanje pisano na kožo drugemu (kar bo prineslo tudi bistveno – skupno razumevanje problema), nekaj povsem drugega pa je, če te nekdo hoče spremeniti po svoji meri, ker mu to, kdo si, ne ustreza. Ravno zato se je tudi ločil. Žena ga je hotela oblikovati v nekaj, kar ni. »Vsakič znova lahko izbereš, kako se boš odzval,« poudari Erikson. »Mož lahko ženi, ki je preuredila klet po svoje, reče, da je navadna nesposobna trapa, lahko pa namesto tega pove, kar je res, in sicer da je klet takole pospravljena in čista povsem nekaj drugega, a da bi bilo vseeno fino, če bi pralni stroj skupaj potisnila nekoliko bolj levo, da bi lahko dosegel svojo škatlo z orodjem. Kajti to, kako se ti odzoveš na drugega, pove več o tebi kot o njem. In če bi rad svojo ženo brez slabe vesti tudi jutri pogledal v oči, no, potem se le potrudi. Seveda se mora tudi ona prilagoditi tebi, v komuniciranju je sodelovanje ključno!« Nekaj povsem drugega pa je prevelika različnost, ki po začetni vznesenosti začne zevati v paru. Erikson pove: »Velikokrat slišimo, da se nasprotja privlačijo. Navdihuje nas drugačnost v drugem, značilnosti, ki bi si jih morda želeli imeti tudi sami. A ta drugačnost se dolgoročno bolj slabo obnese, ker je treba s tem človekom uskladiti počitnice, gospodinjstvo, se preizprašati o vrednotah in družinski dinamiki. Če smo si preveč različni, sobivanje lahko postane zelo naporno. Star sem že čez petdeset, v drugo poročen. Ko slišim koga reči, da se ločuje, mu iz srca čestitam, kajti noben srečen zakon se še ni končal z ločitvijo. Res pa je, da moramo v razumevanje drugega, v odnos vložiti veliko časa, ljudje pa žal večinoma živijo samo v glavi, mislijo le nase in na svoje potrebe, in kar povedo ali naredijo, je zlata vredno.« Pa je res?
Tisti oljni madež
Da bi za konec še enkrat pokazali razlike v odzivih med rdečimi, rumenimi, modrimi in zelenimi, si predstavljajmo, da je na tleh oljni madež. Pristop rdečega, ko bi ga zagledal na tleh delavnice, bi bil najbrž, da bi nadrl najbližjega in mu ukazal, naj madež pobriše. Rumeni bi ga sicer zagledal, a pozabil nanj, dva dni kasneje pa bi ga strašansko presenetilo, da mu je na njem spodrsnilo. Zeleni bi ravno tako videl madež, a bi ga obenem malce zapekla vest, saj bi dojel, da ta madež pomeni težavo, za katero pa se nihče ne zmeni. Pa modri? No, modri bi se vprašal, zakaj olje pušča. Morda je težava v tesnilu? Namesto da bi oljni madež pobrisal, opravi pregled nabavnih strategij, da bi odkril, ali so morda kakovostna tesnila zamenjali s cenejšimi, manj učinkovitimi. Prepoznati, kako delujemo, je ključno. Thomas Erikson v svoji knjigi celotno prvo poglavje namenja spoznanju, da sporazumevanje poteka pod poslušalčevimi pogoji. Vse, kar namreč nekomu povemo, gre skozi filter njegove miselnosti, njegovih predsodkov in vnaprej ustvarjenih predstav. Nastane sporočilo, ki ga razume. In to, kar želimo povedati, velikokrat ni to, kar drugi tudi slišijo.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: