Mateja Kunc: Nihče ne more manipulirati z našimi mislimi

Djotiš je veda civilizacije, ki je pred več kot 6000 leti pred našim štetjem živela na območju današnje severozahodne Indije. Kako lahko nekaj tako starodavnega koristi sodobnemu človeku?

Starodavnosti ne smemo enačiti z zastarelostjo. V številnem starodavnem znanju, ki temelji na odličnem razumevanju naravnih ritmov, je dosti več življenjske modrosti kot v marsikateri sodobni, a od narave odtujeni življenjski teoriji. Kljub temu pa je treba djotiš in drugo starodavno znanje prilagoditi sodobnemu času in ga smiselno interpretirati tako, da bo blizu današnjemu človeku in njegovemu dojemanju življenja. To pa je mogoče le z dobrim poznavanjem djotiša, človekovega čustvovanja in temeljnih zakonitosti življenja.

Djotiš niso napovedi prihodnosti, kako se bo nekaj zgodilo, brez našega vpliva. Okoliščine imamo vedno pod nadzorom. In čeprav niso vse poti v vsakem trenutku vselej obrnjene tja, kamor si želimo, imamo mi moč, da jih obrnemo, če vemo, kam želimo priti. 

Torej ste djotiš svetovalci nekakšni psihologi?

Jaz bi celo rekla, da bi ga morali psihologi uporabljati pri svojem delu. Je namreč tako dobro orodje, da si sploh ne predstavljam, kako lahko nekdo razume človeka brez tega znanja. Vse drugo je bolj kot ne ugibanje, djotiš pa nam daje celovito individualno sliko posameznika in njegove življenjske poti.

Povejte mi torej, kako deluje. Pred začetkom tega intervjuja ste me prosili, naj vam zaupam točno uro in datum ter kraj rojstva. Kaj vam je to sporočilo?

Djotiš kot orodje uporablja simboliko astroloških hiš, znamenj in planetov, kot veda pa nam daje napotke za srečno življenje, ki so sestavljeni iz treh ključnih spoznanj: da je pomemben odnos med mislimi in čustvi, da v življenju veljajo univerzalne zakonitosti in da so nam na voljo pomembne informacije o našem življenju. Naj jih ponazorim s primerom vožnje z avtomobilom. Za varno vožnjo moramo nekaj vedeti o upravljanju avta, poznati cestnoprometne predpise in imeti podatke o stanju na naši poti. Avto torej ponazarja nas, cestnoprometni predpisi ponazarjajo zakonitosti življenja, podatki o stanju na poti pa so informacije, ki jih dobimo z djotišem. Kaj je tisto ključno, kar moramo vedeti o sebi? Da čutimo, kar čutimo, ker o nečem mislimo, kar mislimo. Tega se večina ljudi ne zaveda, pa se ukvarjajo samo s čustvi, kot tudi številni strokovnjaki kognitivnih ved. A ukvarjati se s čustvi in pričakovati, da jih bomo spremenili, drugače reagirali, ne da bi spremenili svoje misli, svoj pogled na nekaj, se mi zdi precej sizifovo delo. Jezna oseba se bo težko odzvala drugače kot z jezo, dokler ostaja jezna. Treba je stopiti korak nazaj, do misli, saj te sprožajo čustva. Ko bo tistemu, zaradi česar se je razjezila, pripisala drugačen pomen, se bo samo po sebi spremenilo tudi njeno občutje. To je ključno za razumevanje samega sebe, da znamo sploh upravljati svoj »avtomobil«. Čustva narekujejo naše odzive, z odzivi pa ustvarjamo nove okoliščine. Zato je razumljivo, da dokler reagiramo s slabo voljo in nezadovoljstvom, ustvarjamo nove okoliščine, ki bodo vzrok za še več slabe volje in nezadovoljstva. Vse se torej začne z našimi mislimi. V mislih smo svobodni, nismo vezani na čas ali prostor, saj niso nikakor in v ničemer omejene. So samo naše. Nihče ne more manipulirati z njimi.

V sodobnem svetu je podzavest tista mističnost, ki je ljudje ne znajo dognati in potrebujejo nekoga, ki jim bo pri tem pomagal. To je lahko prikladna razlaga občutkov, ki jih ne znamo pojasniti, obenem pa zanika našo svobodno voljo. Vedno namreč lahko vplivamo na svojo prihodnost. 

Kako ne?

Misel je avtonomni proces, ki je povezana izključno z nami, našim zaznavanjem sveta ter tem, kako smo prej v podobnih okoliščinah že razmišljali. Če krivimo druge, da manipulirajo z nami, s tem pravzaprav pokažemo, da ne razumemo življenja. Vse, kar ima nad nami vpliv, je naravnanost, ki jo določa naša preteklost. Nobena situacija, v kateri smo, za nas ni popolnoma nova. Zato se nam velikokrat zazdi, da smo nekje že bili, da neko osebo že poznamo, da nam je domača, blizu, čeprav vemo, da jo vidimo prvič. Spominja nas na nekaj v naši preteklosti. A tu se zadeva konča. Seveda se lahko prepustimo in znova reagiramo tako, kot smo enkrat prej v podobnih okoliščinah, a potem bodo tudi odzivi okolice enaki kot takrat in vrteli se bomo v spirali (in ne v krogu, kot ljudje napačno imenujejo). Lahko pa se zavemo svoje preteklosti in tega, da nikjer ne piše, da se moramo danes odzvati tako, kot smo se nekoč.

Tako lahko torej spreminjamo stvari v svojem življenju?

Tako je, in zato po mojem mnenju tudi ne drži teorija podzavesti, kot jo je postavil Freud in se nekritično ponavlja vse od tedaj. Teorija podzavesti trdi, da nas določajo vzorci preteklosti, na katere nimamo vpliva, po tej definiciji smo vsi shizofreni, saj nekaj v nas mimo nas odloča o nas in deluje brez nas. Mislim, da je točen le prvi del, da nas res določa preteklost. A ta je le mati sedanjosti, ne pa prihodnosti, saj v sedanjosti lahko mi še vedno spremenimo prihodnost. To je preprosta resnica življenja in o tem govorijo vse teorije, ki pravijo, da je moč v zdaj, da lahko ukrepamo ta trenutek. V sodobnem svetu je podzavest tista mističnost, ki je ljudje ne znajo dognati in potrebujejo nekoga, ki jim bo pri tem pomagal. To je lahko prikladna razlaga občutkov, ki jih ne znamo pojasniti, obenem pa zanika našo svobodno voljo. Vedno namreč lahko vplivamo na svojo prihodnost in to je prvi del napotka za srečno življenje.

Lahko kaj več poveva o zakonitostih življenja?

Življenje ni naključni proces, ima svoja, zelo preprosta pravila, jaz jim pravim načela. Prvo je načelo pozornosti, ki pravi, bolj ko neki stvari posvečamo pozornost, bolj je prisotna v našem življenju in bolj vse vibrira s to našo zamislijo. Drugo je načelo uglašenosti, ki pravi, če se veliko ukvarjamo na primer s problemom, bo ta rasel. Moramo se torej odmakniti od njega, čeprav za kratek čas (gremo spat, na sprehod ali počnemo kaj drugega), da si ustvarimo okoliščine, v katerih bomo na težavo pogledali z drugega zornega kota in našli rešitev. Tretje načelo pa je načelo vzajemnosti, ki pravi, da sta v vsaki stvari vedno dve plati. Če nam pozornost s problemov uspe preusmeriti v želje, se nam bo v življenju začelo dogajati več novih stvari, ki nam ugajajo, kot tistih, ki nas obremenjujejo.

Sliši se odlično, pa se lahko takšnega mišljenja in odzivanja nauči vsak izmed nas ali je to prirojeno?

Naj vam odgovorim kar z vprašanjem. Se vam po tem, kar sem vam povedala, zdi, da se teh življenjskih pravil ne bi bil sposoben naučiti prav vsak?

Življenja, ki je naše najpomembnejše potovanje, se lotevamo povsem brez navigacije, čeprav nam je vsem dana na podlagi naših rojstnih podatkov. 

Odvisno, kako trmast je.

Najpomembnejše znanje je ponavadi najbolj preprosto, če seveda ne zapletemo razlage. Ko enkrat sam dojameš smisel življenja, ga ni težko razložiti naprej.

Če se vrneva k rojstnim podatkom. Kaj vam povedo o življenju osebe? Lahko napoveste prihodnost?

Zdaj sva prišli do tretjega ključnega spoznanja, in sicer da so nam na voljo informacije o možnih poteh našega življenja. Skladno z našo prispodobo bi lahko rekli, da je djotiš zemljevid in vremenska napoved poti, na katero smo se odpravili, in to je tretji del napotka za srečno življenje. Predstavljajte si, kako je iti nekam brez informacij o cesti in vremenu. Da se, a ne bo lahko. In to pravzaprav počnemo ljudje. Življenja, ki je naše najpomembnejše potovanje, se lotevamo povsem brez navigacije, čeprav nam je vsem dana na podlagi naših rojstnih podatkov. A djotiš niso napovedi prihodnosti, kako se bo nekaj zgodilo, brez našega vpliva. Okoliščine imamo vselej pod nadzorom. In čeprav niso vse poti v vsakem trenutku vedno obrnjene tja, kamor si želimo, imamo mi moč, da jih obrnemo, če vemo, kam želimo priti.

Torej planeti ne vplivajo na človeka s svojimi silnicami?

Djotiš uči, da vsak izmed nas deluje na podlagi devetih čustvenih potreb, ki so razložene s simboliko devetih planetov. Ti planeti ne vplivajo na nas gravitacijsko, elektromagnetno ali po katerem drugem fizikalnem zakonu, so le simboli, prek katerih razberemo, kako je posameznik glede na potrebe naravnan. Vsi imamo namreč enake potrebe, naše dojemanje njihovega izpolnjevanja pa je različno. In karta, ki jo izdelamo po djotišu, nam pokaže, kje bi lahko imel posameznik težave pri izpolnjevanju teh potreb, iz česar se lahko naučimo, kaj bi bilo smiselno v življenju spremeniti, da ne bi delovali proti sebi. Djotiš nam tudi pokaže, na katerem področju življenja se bo problematična situacija izrazila in celo kdaj. S takšnimi informacijami se potem ni težko ogniti težavam. Ste vedeli, da bi po filozofiji djotiša ljudje lahko živeli 120 let?

Kaj? Prav vsi? In bili na koncu betežni in nepokretni?

Ne, djotiš pravi, da naša telesa niso naravnana k obrabi, ampak spreminjanju. Od spočetja naprej se spreminjajo z mislimi, občutji in dejanji. Zato imamo ljudi, ki so pri določenih letih zelo mladostni ali pa zelo postarani. Do smrti naj bi po djotišu živeli tako, da bi lahko skrbeli sami zase. Ni naključje, da se tej starosti približujejo ljudje, ki živijo s pozitivnim odnosom do življenja. Djotiš namreč pravi, da smo na tem svetu, dokler imamo razlog, da obstajamo, dokler nas nekaj poganja in veseli. Ko nimamo več motiva, da bi obstajali, ali mislimo, da je na drugi strani lepše kot tukaj, se izteče. Ljudje, ki izgubijo smisel ali jim je življenje pretežko in vidijo v smrti odrešitev, odidejo prej. Zakaj pa številka 120? Djotiš uči, da ima vsak človek v življenju devet osnovnih potreb, ki so povezane z devetimi simbolnimi planeti. Poskušajte si to predstavljati, kot da imate devet parov različnih očal. Da bi vseh devet parov zamenjali in izkusili svet skoznje, bi trajalo 120 let. Takrat bi doživeli vse in nato izpolnjeni umrli.

Če se bomo še naprej doživljali kot revne, majhne, skorumpirane, brez zaposlitvenih priložnosti, bo to naša resničnost. Še kar nekaj let bomo v obdobju, ko nas bodo medosebni odnosi zelo vodili. Polarizacija na vaše in naše, dobre in slabe, ki je izrazita že od leta 2004, bo vladala še do leta 2024, torej 20 let. 

Torej ljudje, ki ne dočakajo takšne starosti, hitreje zamenjajo teh devet parov očal?

Tisti, ki prej umrejo, vseh obdobij ne izkusijo, saj traja vsako za vse izmed nas točno določen čas in po enakem zaporedju. Kar nam ni skupno, pa je to, v katerem začnemo, v katero se pravzaprav rodimo. Vi ste se denimo rodili v obdobje Jupitra. To so ljudje, ki vedno vidijo luč na koncu predora. Najverjetneje ste bili vedno nasmejan otrok. Jupitru sledi Saturnovo obdobje, ki zaustavi Jupitrovo rast. V Saturnu se naenkrat začnemo zavedati minevanja. V tem obdobju se je po začetnih uspehih znašel tudi naš smučarski skakalec Peter Prevc. Iz Jupitrovega obdobja, ko je nizal zmage, je naenkrat prešel v Saturnovo in tisto prvo sezono je padel na treningu. Če bi se mu to zgodilo pod vplivom Jupitra, bi se pobral in šel brez strahu naprej, a Saturn deluje drugače. Dal mu je misliti, da se ukvarja z nevarnim športom. Nato je postal še oče, kar je prineslo odgovornost, resnost, oboje sta lastnosti Saturnovega obdobja. Če bi to razumel, bi znal reagirati in ne postal črnogled. Petru Prevcu so okoliščine še naprej naklonjene in bi lahko še dolgo ostal v vrhunskem športu, za nadaljevanje vrhunske kariere pa bo moral v skakanju spet najti veselje, ki ga zdaj zelo verjetno blokira zavedanje nevarnosti, odgovornosti in velike obremenjenosti, kar je zelo značilno za Saturnovo obdobje.

Djotiš svetovanje bi bilo torej dobrodošlo tako za njegovo zasebno življenje kot kariero? Lahko razvozlate težave še na katerem drugem področju? Prej ste mi namignili, da je djotiš karto mogoče izdelati tudi za države. Kaj bi nam torej povedali o Sloveniji?

V karti Slovenije je jasno, da so poštenje, pridnost in delavnost ključne vrednote, zlasti v povezavi s pridobivanjem imetja. Če neko imetje ni pridobljeno tako, Slovencem to ni všeč. Na naših volitvah bodo pričakovanjem ljudstva bliže kandidati, ki izžarevajo te vrednote. Problem naše države pa je, da se preveč osredotočamo na probleme. Če se bomo še naprej doživljali kot revne, majhne, skorumpirane, brez zaposlitvenih priložnosti, bo to naša resničnost. Naša velika priložnost je v naši inovativnosti. Še kar nekaj let bomo v obdobju, ko nas bodo medosebni odnosi zelo vodili. Polarizacija na vaše in naše, dobre in slabe, ki je izrazita že od leta 2004, bo vladala še do leta 2024, torej 20 let. Če tega ne bomo zavestno spreminjali, bo to rdeča nit, ki nas bo bodisi podpirala bodisi zavirala. Zavedati pa se moramo, da je država skupnost ljudi, same države ne moremo spreminjati, lahko pa se spreminjamo mi, njeni državljani.

Torej bi se djotiš morali naučiti uporabljati vsi prebivalci Slovenije, navsezadnje vsi Zemljani?

Zagotovo bi potem bolj razumeli lastno življenje in druge ljudi ter tako živeli bolje, srečneje. Mislim, da bi vsi veliko pridobili, če bi bil djotiš del izobraževalnega sistema. Naj se vrnem k prispodobi vožnje z avtom. Bi bili zadovoljni, če bi morali vsakič, ko se podate na pot, k nekomu, da vam razloži zemljevid, ali bi se ga rajši sami naučili brati? Djotiš je zemljevid življenja in brati se ga da naučiti dokaj hitro. V svoji šoli, v katero trenutno vpisujem 16. generacijo študentov, poučujem prav to, kako s pomočjo djotiša razumeti lastno življenje, da bi prek sebe lahko razumeli druge. O tem bom predavala tudi na brezplačnem predavanju Kako s pomočjo djotiša do lepših odnosov in boljšega zdravja, prihodnjo sredo, 18. septembra, ob 18. uri v BIC na Ižanski 10 v Ljubljani. (Prijaviti se je treba na mateja.kunc@amis.net).