Pogrešate ugodje, ne očeta

Odgovarja:

Dve leti je že, odkar vas je oče zapustil, s sestro sta bili takrat – po pismu sodeč – že stari dvajset oziroma štiriindvajset let. Razumem, da vas je njegov nenadni odhod vznemiril in prizadel, kljub temu je vaš odziv na dogodek po dveh letih še hudo pretiran in povsem nezrel.

Ko si odrasli ljudje ustvarijo družino, se sočasno znajdejo v dveh med seboj povezanih in hkrati ločenih vlogah. Ena je partnerstvo, druga pa starševstvo. Vaš oče se je pač odločil po svoje in je imel do tega vso pravico. Ob tem si lahko mislite, kar hočete, to je vaša stvar. Mnogo staršem, ki se ločijo, uspe vseeno obdržati svojo starševsko vlogo in jo razvijati. To pomeni, da imajo pogoste in čustveno tople stike z otroki. Vaši starši niso znali potegniti ostre meje med svojim partnerstvom in odnosom do vaju s sestro – starševstvom, zato tudi mislite, da se lahko vtikate v vse. V vašem pismu ne zasledim nobenega spoštovanja do očeta, kaj šele ljubezni. Ko nekoga spoštujemo in ga imamo radi, spoštujemo tudi njegove odločitve, če so nam všeč ali ne. Vi in vaša sestra sta zelo razvajeni, neodgovorni in nezreli dekleti. Starši so vama v materialnem pogledu verjetno omogočali zelo lagodno življenje, od vaju pa niso zahtevali ničesar. Udobno življenje, polno materialnih dobrin, je tisto, kar najbolj pogrešate. Očetov odhod je za vaju le izgovor za neodgovorno vedenje.

Namesto da bi se obe čim bolj potrudili, da se osamosvojita in tako tudi življenjsko napredujeta in odrasteta, je sestra opustila študij, vi niste navedli, zakaj ste pustili službo, a tudi sicer bi si v tem času že lahko poiskali novo. Vendar ne. Raje se zatekate v malodušje in tarnate, kako vam je hudo. Odhod vašega očeta naj bi bil celo vzrok za to, da nimate resnega fanta. Svetujem vam, da si vse tri z mamo poiščete pomoč družinskega terapevta.