Skrajni čas je, da se zresnite

Odgovarja:

Nobene zunanje ovire ni, da si s partnerjem ne bi mogla ustvariti novega, bolj zadovoljnega življenja, kot sta ga živela doslej. Vi ste ločeni s tremi otroki in najmlajši ima že štirinajst let. On je poročen, vendar živi v navideznem in praznem zakonu. V teh okoliščinah so izgovori na otroke milo rečeno – smešni. Partner je v življenju prostovoljno sprejel vlogo žrtve v družini in jo še vedno igra. Prostovoljna žrtev ste v odnosu tudi vi, ker toliko časa vztrajate ob moškem, ki vam ne more dati tistega, kar želite. Težave imata torej oba, on in vi. Če bi bili čustveno zrela ženska, bi že zdavnaj ugotovili, da ne glede na zaljubljenost ne morete od partnerja pričakovati ničesar, in bi zvezo razdrli, tako pa vztrajate že štiri leta. Prilepili ste se nanj in ste od njega odvisni, prav tako, kot je on odvisen od svoje žene in otrok. Nista sposobna poskrbeti vsak zase in zadovoljiti osnovne psihične potrebe.

Vsak človek si želi ljubezni in jo za duševni razvoj in ravnovesje tudi potrebuje, in to v vseh življenjskih obdobjih. Tisti ljudje, ki jim starši v otroštvu niso dali občutka varnosti, sprejetosti in ljubezni, imajo v intimnem življenju pogosto težave. Ker niso imeli možnosti, da bi pridobili občutek lastne vrednosti, se čutijo, kot da niso dovolj dobri, da bi jih drugi imeli radi takšne, kot so. S pretirano uslužnostjo se bojujejo za pozornost, sprejetost, priznanje, ljubezen, za vse tisto, za kar so bili v mladosti prikrajšani. Takšni ljudje ne znajo zaščititi sebe in postaviti meja v odnosu do drugih. Pogosto se žrtvujejo, drugi pa to s pridom izkoriščajo. V takšnih odnosih sicer trpijo, kljub temu pa mazohistično vztrajajo, ker mislijo, da je to ljubezen. Pogosto se tako vedejo do svojih staršev in s takšnim vedenjem se do njihove smrti trudijo za tisto, česar jim starši niti v otroštvu niti pozneje niso mogli dati.

Njihova potreba po ljubezni je povečana, po drugi strani pa čustva ljubezni težko prepoznajo in se jih, ker so močna in zahtevna, tudi prestrašijo, ker z njimi ne znajo ravnati. Tega se pač niso naučili kot otroci, pa smo spet na začetku. Tisti, ki so to sposobni videti, si lahko pomagajo s strokovno pomočjo, včasih tudi sami. Najprej morajo začutiti sebe kot ljubezni vredno bitje, sprejeti in potolažiti jokajočega otroka v sebi. Starši so jim lahko dali le tisto, kar so imeli sami, in ničesar več. To je dejstvo, ki ga je treba sprejeti in ob njem podoživeti in izraziti vsa izrinjena čustva, kot so žalost, prizadetost, jeza. Tako pustimo preteklost za sabo, se notranje osvobodimo in pridobimo drugačen, bolj zdrav odnos do sebe, drugih in do življenja. Seveda se takšne spremembe v notranjosti posameznika ne zgodijo čez noč, ker imamo opraviti s čustvenimi procesi, ki za razvoj potrebujejo precej vložene energije pa tudi časa.

S partnerjem se nenehno pogovarjata o ljubezni, si jo izpovedujeta, hrepenita po njej, si jo obljubljata. Tako sta si ustvarila iluzijo ljubezni, ki je v resničnem življenju ne živita, čeprav bi jo lahko. Sama sebi sta največja ovira na tej poti. Živeti ljubezen – to ni besedičenje o njej, to niso sms-sporočila in obljube. Ljubezen zaživi v dejanjih, v tem, kako partnerja, ki živita skupaj, ravnata drug z drugim. Ljubezen ni nikoli statična. Je dinamična, bogato razgibana, je sposobnost dajanja, sprejemanja in vživljanja v drugega. Ljubezen se hrani le z ljubeznijo in več kot je damo, več je dobimo. A ljubezen ni samo vznesenost in romantika, je tudi pogum in sposobnost za odločitve, je vsakodneven zavesten, iskren in odgovoren odnos do sebe in partnerja, je odločitev dveh, ki se ljubita, da se bosta potrudila, jo negovala in razvijala.

Vi in vaš partner sta v srednjih letih in skrajni čas je, da se ozavestita in naredita nekaj zase, če bosta šla po skupni poti ali ne. Življenjska filozofija, ki se je zdaj oklepata, vaju bo pripeljala do tega, da si bosta čez čas lahko obljubljala le še posmrtno skupno življenje in upala nanj. Postanita vendar glavna igralca v svojem življenju, doslej sta bila žal le statista.