Njegovi prihodi domov so v juniju postajali vsak dan kasnejši, vsak dan več dela, priprave na najpomembnejšo prezentacijo pred člani uprave v zadnjih treh letih … Njegov sms: »Danes moram dokončati strategijo. Sedim z ekipo, kalkulacije ne gredo skupaj. Sorry.« Verjela sem mu, slepo zaupala, čeprav je prišel vsak dan pozneje, tudi ko je prišel, je bil odsoten, v drugem svetu, bila sem prepričana, da je obremenjen z delovnimi obveznostmi, tudi v posteljo je prihajal, ko sem jaz že trdno spala … Saj bo bolje, sem tolažila samo sebe, še teden dni do njegove prezentacije, potem bomo vsi laže zadihali, vsi smo potrebni odklopa po napornem letu.

Pomembna prezentacija

Četrtek zjutraj, dan njegove pomembne prezentacije. Kot ponavadi se zbudim pred budilko in zaslišim, da se je ravnokar odpeljal z domačega dvorišča, brez pozdrava, brez poljuba. Bilo mi je čudno, do sobote se ne bova videla. Pokličem ga. On hudomušno: »Tako trdno si spala, nisem te hotel buditi.« Vprašam ga: »Ali greš sam?« »Ne, še dva gresta z mano,« mi odvrne, češ, ne kliči me več in me ne moti. Njegov glas je bil zmeden, deloval je živčno. Sama pri sebi si rečem, da ga moram pustiti pri miru, ob 9. uri je pred njim pomembna naloga. Glas v meni govori, da nekaj ni v redu, tista ženska intuicija, ki ti ne da miru in te gloda globoko v trebuhu. Pošljem mu sms: »Ni mi vseeno za tebe, čeprav se ti zdi tako, in zanima me, s kom boš, ker se mi niti ne sanja, s kom se družiš, kaj počneš, ker mi nič ne poveš. Ko prideš domov, se zapreš v sobo do poznih nočnih ur, ne misli, da me nič ne zanima, ker me še preveč. S kom se družiš, pogovarjaš, ker z mano se nič več, ja, zaradi tega sem zelo nesrečna in melanholična … Zdiš se mi sumljiv …« Odgovori mi, da se bova o vsem pogovorila v nedeljo, in še enkrat poudari, da ima najpomembnejšo prezentacijo v zadnjih treh letih čez dve uri in da se mora še pripraviti in pogovoriti s sodelavci o tem. Zaželim mu srečo in se spet jezim sama nase, da paničarim. Grem v službo in poskušam odmisliti vse skupaj. Ves dan nobenega sms, nobene slikice, po navadi si mi jih poslal v takšnem času že kar nekaj, še posebno z morja, ker veš, da obožujem morje. Proti večeru se je na hitro javil in povedal, da bodo imeli pozno večerjo (slow food), da ima še nekdo rojstni dan, vse skupaj tako misteriozno, da sem že vedela, da ne bom mogla zaspati. Pričelo me je tiščati v želodcu, kot da čutim, da nekaj ni v redu. Pošljem sms: »Pokliči potem, ker ne bom mogla spati.« Odgovori: »Velja. Le spi.« Zadremam in se prebudim ob enih, pogledam na telefon, nobenega klica niti sms. Zaželim mu še lahko noč in napišem, da sem zaman čakala klic. Odgovori: »Mi imamo ravno torto.« Ob pol dveh zjutraj …



Odsoten

Ko se zbudim, spet pogledam na telefon. Nič. Vem, da se vedno zbudi zgodaj, še posebno drugje, ker ne more spati dlje kot do petih, in vedno me pokliče, da mi zaželi dobro jutro. Na poti v službo ga pokličem, da slišim njegov glas. Kličem enkrat, dvakrat, trikrat ..., desetkrat. Kličem ga vso pot in še v službi. Pokliče me čez eno uro in mi reče, da je spal, telefon pa je imel na tiho. Vprašam ga, ali je vse v redu, reče mi, da je. Pomirjena sem, čeprav mi nekaj ne da miru. Spet ves dan nobenega klica niti sms, nobene slikice. Po službi mu pošljem sms, da sem rezervirala nedeljsko kosilo in ali se lahko slišiva. Pokliče me na hitro, nekaj besed, zelo natrpan urnik, pomembne prezentacije, zelo utrujen itd. S prijateljicami grem na pijačo, da vsaj malo odmislim vse skupaj. Ob desetih mi pošlje sms za lahko noč, takoj mu odgovorim, saj sem ravnokar prišla domov, ni imel časa poklicati, seveda, zelo utrujen od službenih obveznosti.


Živim v negotovosti iz dneva v dan, izogibam se druženju, bojim se vprašanj, na katera sem včasih z veseljem odgovarjala, bojim se, da naslednjega šoka ne bom preživela …


Končno sobota. Tako zelo osamljeno se počutim. Ob štirih popoldne je prišel domov, vidno utrujen, odsoten. Sedel je na sedežno v dnevni sobi in videla sem, da se mu dremlje. Vprašam ga, ali je utrujen. Odgovori mi, da zelo. Uleže se in zaspi, jaz pa se uležem v spalnici, počutim se grozno. Tudi jaz malo zadremam. Ko se zbudim, grem v dnevno sobo in vidim, da mrtvo hladno gleda film. Popolnoma je odsoten. Vprašam ga, ali je kaj narobe, da je tako odsoten. Pravi, da ne.



Nedeljsko kosilo

V nedeljo se odpraviva na kosilo, dve uri vožnje stran, komaj da spregovoriva. Ko sediva za mizo, ga pričnem spraševati, kako so se imeli, in ga malo zbodem, kako to, da mu ni uspelo niti poklicati. Omenim mu, da mi je rekel, da mi bo v nedeljo vse povedal. Reče mi: »Zdaj? Nisem imel tega namena …« Odgovorim mu: »Seveda, zdaj.« Zdi se mi čudno, kaj se tako obotavlja. Potem pa pride iz njegovih ust stavek kot iz najbolj morečih sanj: »S tabo se več ne vidim čez 20 let. Imava različne interese. Ne zanimajo te stvari, ki zanimajo mene …« Hrana se mi zatakne v grlu, oblije me pot, po licih mi pritečejo solze, zadržujem se, da ne zakričim, saj je gostilna polna ljudi. Doživim šok, vse skupaj je bilo popolnoma nepričakovano, v trenutku sem se počutila dokončno razvrednoteno. To mi pove mrtvo hladno po osemnajstih letih zveze. Sploh ne vem točno, kaj sem rekla, bila sem v popolnem šoku, le da tega ne moreva narediti najini hčerki, ki naju spoštuje in zaupa in sva ji glavna opora na njeni novi prelomnici – vstopu v srednjo šolo in dijaški dom. Bila sem v takšnem šoku, da vso pot do doma nisem iz sebe spravila niti besede. Doma ga vprašam, ali je v igri druga ženska. Odgovori mi, da ni. Ves čas me krivi, da sem se odtujila in da se je do mene enostavno ohladil in da ne čuti več ničesar. In da si želi žensko, ki ga bo imela rada … 

Imam te rada

»Jaz te imam rada, kot te ne bo imela nobena,« mu odgovorim v solzah. »Ne moreva tega narediti najini hčerki, ki nama zaupa in nama verjame. Ne moreva ji zbrisati slike o partnerskem odnosu, ki si ga je ustvarila in verjela, da smo srečna družina.« Vem, da je bilo leto naporno, vem, da sem človek, ki včasih preveč negativno gleda na zadeve in se preveč obremenjuje ter razdaja za druge, nase pa pozabi. Priznam, da so bili tudi dnevi, ko sem ga zaradi napornega dneva podzavestno odrinila od sebe, vendar sem sama pri sebi vedela, da je družina zame vedno na prvem mestu in da je ne bi nikoli izdala ali prevarala. 


Bila sem prevarana, osramočena, razvrednotena na najbolj ogaben način.


Tretja oseba

Vso noč sem prejokala in se spraševala, s čim sem si to zaslužila. Tiščalo me je v prsih in želodcu. Komaj sem se sestavila in pripeljala do službe, a sem zdržala samo eno uro. Poslali so me domov na počitek. Zdravnik mi je odobril bolniško, predpisal tablete za pomiritev in spanje. Po enem tednu le izvem, da je v najino zvezo vstopila tretja oseba, njegova sodelavka, s katero sta preživela skupaj tri dni, tam, kjer ga nisem smela motiti, od koder mi ni mogel zaželeti lahko noč, niti mi poslati nobene slike kot po navadi, saj je dobro vedel, kako rada imam morske motive. Ni bilo časa, imel je pomembno prezentacijo, bilo je prenaporno, da bi bila možna komunikacija z mano. Bila sem prevarana, osramočena, razvrednotena na najbolj ogaben način. Med njegovo in njeno službeno odsotnostjo, oba na vodilnih položajih. Zame se je dejansko začel pravi pekel z vprašanji, na katera ne bom nikoli dobila odgovorov v celoti. Še najbolj pa boli to, ker je hotel vso krivdo zvaliti name, češ, jaz sem se odtujila od njega. Jaz, ki sem mu bila ves čas predana, hodila po službi domov in skrbela za najino hčer ter ga čakala, da se vrne iz službe. Padla sem v stanje depresije, podrl se mi je svet. Prekinila sem z vsemi vsakodnevnimi opravili in hobiji, ki sem jih prej opravljala. Štirinajst dni nisem vase spravila niti grižljaja, bila sem izčrpana. Pričela sem jemati antidepresive, da sem se lahko postavila na noge. 



Zahrbtnost

Ženski, ki si je drznila vstopiti v naše življenje, sem povedala svoje. Če nekdo ni zadovoljen v svoji zvezi, se to rešuje na štiri oči, ne pa da se zjoka na ramah tretje osebe in se ne zna sam soočiti s problemi. Boli zahrbtnost, bolijo laži, sprenevedanje, izdajstvo. Boli, da partner nekaj skriva z nekom, ki ne bi nikoli smel posegati v obstoječo zvezo. Nikoli ne bi mogla uničevati ali reševati nečesa, kar so drugi gradili vrsto let, takšni ljudje si ne zaslužijo niti trohice spoštovanja. Zahrbtnost je lastnost šibkosti človeka, nevredna katerega koli človeka. 

Minila sta že skoraj dva meseca, moje zdravje je načeto, srce in duša sta ranjena. Posledično trpi tudi najina hči, ki je izgubila zaupanje in sliko srečne družine. Jemljem antidepresive, hodim na psihoterapije, da vzpostavim ravnovesje, ki se je popolnoma porušilo. Še vedno smo skupaj, čeprav trpim, in si hkrati želim, da ostanemo skupaj. Večkrat pomislim tudi na samomor, vem, grozno, vendar vidim v tem edino rešitev, da bi bila moja duša pomirjena. Živim v negotovosti iz dneva v dan, izogibam se druženju, bojim se vprašanj, na katera sem včasih z veseljem odgovarjala, bojim se, da naslednjega šoka ne bom preživela …