Otroci nesrečno zataknjenih staršev

Vedno povem, nikar ne vztrajajte v prazni, odtujeni in nesrečni zvezi zgolj zaradi »koristi« otrok. Žal čutijo in opazujejo takšen odnos med starši, poln obtoževanja, jeze, agresije in napadov, ter se učijo, da takšni pač so odnosi med moškim in žensko. Sami bodo seveda ponovili enako nesrečno partnersko zgodbo.

Vselej pa poudarim svoje priporočilo, naj si par podari vsaj pol leta, da obiskuje strokovno pomoč in pod vodstvom terapevta vloži vso energijo, voljo, razumevanje, sočutje v učenje, kako oblikovati na nove temelje postavljen partnerski odnos, ki je tudi starševski. Če obstaja vsaj še kanček ljubezni med njima in vizija skupnega staranja, bosta vztrajno delala in preoblikovala vsak sebe in potem skupaj bolj zdravo zgradila odnos. S takšnim pristopom pokažeta otrokom, da kljub bolečini in neuspešnemu poprejšnjemu reševanju konfliktov po novem drugače pristopata drug k drugemu, se bolj spoštujeta in začenjata sodelovati v odnosu, ne pa da ga minirata in solirata.

Kaj se otrok nauči?

Da me boste bolje razumeli, zakaj tečnarim, da ni zdravo za otroke, če za vsako ceno vztrajamo v nezdravem partnerskem odnosu, bom navedla nekaj posledic takšne odločitve. Otroci se ob vzoru staršev naučijo, da je normalno, če obstaneš zataknjen v nesrečnih vzorcih in se ne premakneš naprej. Naučijo se, da je prenaporno oblikovati srečno življenje in je varneje biti v odnosu, v katerem si odtujen, a vsaj sam nisi. Otroci so tako od nesrečnih staršev naučijo, da boj za tisto, kar te osrečuje, prinaša razočaranje in je tako ali tako nemogoče biti srečen in zadovoljen ob partnerju, torej je bolje kar pasivno občepeti in si ne poiskati sreče drugje.

Strah pred prihodnostjo

Otroci se od nesrečno zataknjenih staršev navzamejo strahu pred prihodnostjo. Tudi če se starši kregajo skrivaj oziroma menijo, da jih otroci ne slišijo, je to naivno in zmotno mišljenje. Prej ali slej bodo ugotovili, da nekaj ni v redu, in se ustrašili za svojo prihodnost. Otroci nikoli ne vedo, kaj bo tisti ultimativni sprožilec, ki bo razdvojil nesrečna in kregajoča se starša, zato postanejo zelo pasivni in jih je strah vsake odločitve, ker ne vedo, ali bo kakšna njihova reakcija povzročila razpad družine. Obenem se jim zdi, da sedijo na sodu smodnika, ki lahko kadar koli eksplodira. Izgubijo občutek, da jih lahko starši zaščitijo oziroma, kot pogosto poudarim, izgubijo občutek varnosti, ki je izjemno pomembna potreba, saj se le čustveno varen otrok lahko zdravo čustveno in psihično razvija. Dejstvo je, da je odgovornost staršev zaščititi otroke pred problemi, ki jih ne zmorejo in ne znajo razrešiti, a ker so starši osredotočeni na nenehno kreganje in merjenje moči med seboj, pozabijo, da s tem zelo poškodujejo krhko in občutljivo tkivo mlade osebnosti.

Vseživljenjske posledice

Otroci v družini, v kateri se starši odkrito ali v zasebnosti spalnice kregajo oziroma se ne spoštujejo in partnersko ter starševsko ne sodelujejo, občutijo močan stres in že razvijajo psihosomatske bolezni. Prav tako začenjajo zaostajati v razvoju socialnih veščin. Stres in strah pred prihodnostjo vodita do hormonskega neravnovesja, povišanega srčnega utripa, ponoči ne spijo, lahko ponovno začnejo močiti posteljo, pojavljajo se lahko različni zaostanki v psihičnem in čustvenem razvoju. Še enkrat bi rada poudarila, da četudi jih starši ne vlečejo v svoje konflikte, praviloma občutijo napetost. Nekateri nehote razvijejo bolezenska stanja, s čimer pritegnejo pozornost staršev, da se ne bi kregali, ker morajo zaradi bolezni skupaj poskrbeti za ozdravitev. S tem otrok nase prenese ogromno odgovornost za mir v hiši, kar je nedopustno in izjemno nevarno zanj, saj je žrtev nemoči odtujenih, skreganih in čustveno otopelih staršev.

Iz generacijo v generacijo

V nedelujočem partnerskem odnosu se otrok ne more naučiti zdravega modela odnosa med moškim in žensko. Zato tudi velja pravilo, da se določeno prepričanje o delovanju v partnerskem odnosu prenaša iz generacije v generacijo, in če so ti vzorci med drugim vztrajanje v nesrečnem odnosu za vsako ceno, potem se otrok ne more naučiti, kako ustvariti močno in zdravo zvezo, ker se je nima možnosti naučiti od lastnih staršev, ki seveda ponavljajo stare nesrečnevzorce svojih staršev. Kot vidite, se začarani krog obrača vedno znova.

Otroci se tudi ne morejo naučiti, kakšen je srečen, zadovoljen in zdrav partnerski odnos, če so od malega poslušali, da »je treba družino rešiti za vsako ceno«. Tako potisnejo lastno srečo vstran, od staršev pa se ne morejo naučiti osnove ljubezni in čustvene povezave, saj starši tega nimajo več in se utapljajo v dokazovanju, kdo ima bolj prav, in razmišljajo, kako bosta drug drugega bolj čustveno porazila in poškodovala.

Vse to in še več vaši otroci gledajo, poslušajo, čutijo in povzamejo kot standard za lasten kasnejši odrasli partnerski odnos. Kje pa se bodo naučili, kako spoštovati različnost partnerja, kako dosegati kompromise, sodelovati, se pobožati in poljubiti, kako primerno spoštljivo in argumentirano reševati nesoglasja in različnost stališč, če ne doma, od lastnih staršev?

Odkritost je nujna

Do svojih otrok moramo biti, starosti primerno, odkriti. Jim povedati in razložiti, da se odrasli kdaj vedemo kot bedasti otroci, da včasih tudi starši nimamo vseh odgovorov o odnosu. Če odkrito povemo, da se med sabo ne strinjamo, a da iščemo rešitev in se trudimo narediti boljši odnos, s tem damo dobro popotnico otroku, saj vidi, da kljub porazom in bolečini vedno obstaja rešitev. Seveda so takšne rešitve, kot je včasih ločitev, čustveno boleče, a če je prepad med odraslima tako mogočen in globok, da resno škodi koristi otrok, je tudi o tem treba razmisliti.

Poskusita še enkrat

Ponovno poudarjam, ne vrzita takoj puške v koruzo. Poiščite strokovno pomoč. Naučite se, kako vstopiti v proces zdravega in na novo zgrajenega odnosa, čeprav se vam zdi, da je to nemogoče. Dajta si še eno priložnost in poskusita vse, kar je v vajini moči, da dejansko rešita družino tako, da uredita vajin partnerski odnos in ga postavita na zdrave in ljubeče temelje. S tem se bosta začenjala zavedati, da je vajina moč v sodelovanju, in ne v rušenju zveze. S tem, ko ustvarjata odnos, dajeta možnost otrokom, da začnejo bolj varno in z več zaupanja gledati na svet okoli njih. Naučita jih, da je družina vredna boja, a s spoštovanjem različnosti in s trudom ter iskanjem pozitivnih rešitev. Če vsi ti gradniki zdravega odnosa spodletijo, potem se lahko razideta z mirno vestjo, vedoč, da sta res naredila vse, kar je mogoče, a se žal ni izšlo. Tudi takšne zgodbe so lahko uspešne, ker se na poti boja za bolj zdrav medsebojni odnos veliko naučimo o sebi in svojih generacijskih vzorcih, ki nas pehajo v nesrečnost.

Vztrajati za vsako ceno v čustveno praznem odnosu, v katerem prevladujejo jeza, žalost, laži, manipulacije, prevare in negativnost, je res močna destrukcija za vse člane družine, največja žrtev pa so otroci. Preberite ponovno, zakaj.