Dosedanji trenutki bolečine, jeze, nemoči, strahov, neupoštevanje potreb drugega, nespoštovanje dogovorov in vse drugo, kar sodi v repertoar usihajočega in počasi že umirajočega odnosa, so zelo boleči in razdiralni za oba posameznika, ki sta se znašla v pat poziciji odnosa, zaupanja, sreče, ljubezni in zadovoljstva ter predvsem varnosti. Ste se kdaj povprašali, ali se počutite varne v odnosu, s svojim dragim ali drago? Ali pa o tem sploh ne razmišljate oziroma vam ta občutek ni pomemben?

Mnogi pari ob ločitvi pragmatično in s pomočjo odvetnikov poskrbijo za razvezo na papirju, a ne vedo, da jih čakajo noči in dnevi nenavadnega in nepričakovanega čustvenega premetavanja. Ali sem prav naredila, da sem kar odšla? Ali kaj obžalujem?  

Proč z rutino

Pari, ki so nesrečni v zvezi in nezadovoljni s trenutnim partnerskim stanjem, ki se seveda razdira že kar nekaj časa, ni nujno, da so se soočili s prevaro, kot marsikdo laično reče. Večinoma velja razmišljanje, da sta partnerja nesrečna zaradi prevare in se zato ločujeta. Nekateri so seveda doživeli tudi to močno dejanje nespoštovanja ekskluzivnosti zveze, razdora zaupanja in enovitosti odnosa, ko je v odnos stopila tretja oseba. No, mnogi tedaj pridejo do mene, saj ob močni čustveni bolečini ugotovita, da si vseeno še vedno mnogo pomenita, da želita ostati skupaj, a se zavedata, da bo treba veliko dela za nov odnos, zaupanje, spoštovanje, dogovarjanje in spoštovanje novonastalih pravil partnerskega življenja, v katerem po novem ne bo več prostora za samoumevnost, rutino, lagodnost, neodzivnost, ignoranco.



Odločitev za ločitev traja

Vidite torej, koliko dela čaka partnerja, ki se počutita zataknjena v zvezi in je vsaj eden od njiju nesrečen. Seveda se lahko tudi ločita in se soočita z razbitjem iluzij, ki sta jih imela glede odnosa. Saj veste, da se verjetno nihče izmed nas ni poročil oziroma stopil v partnerski odnos z namenom, da se nekega dne loči, kajne? Vsi verjamemo v pravljice, da bomo srečno živeli skupaj do konca naših dni. Vedno razložim partnerjema, kakšne čustvene posledice ju čakajo po ločitvi. Vsekakor je stopnja čustvenih odzivov premo sorazmerna s stopnjo čustvene pripadnosti in ljubezni, če je ta še prisotna. Namreč, ko se eden od partnerjev, tisti nesrečni, odloča, da se želi ločiti, s tem tako rekoč vsili svojo odločitev drugemu, ki o ločitvi recimo ni razmišljal in si je ne želi. Ta, ki želi ločitev, se nanjo psihično in čustveno pripravlja običajno že nekaj let, v nekem trenutku postavi piko na koncu stavka in drugega postavi pred dejstvo, da želi razvezo, ker je že dolgo nesrečen, neslišan in se doživlja kot kos pohištva v sicer veliki in lepi hiši na obrobju. Vsi trije otroci so že skoraj odrasli, ne potrebujejo je več kot mamo, zdaj jo bolj imajo za bankomat in posojanje avta, ker ga foter seveda noče.



Ženske potrebujejo več časa

Da, praviloma so ženske tiste, ki so nesrečne kar dolgo, pa nekega dne ne zmorejo več. Običajno se pripeti neki povod, lahko je povsem banalen, kot na primer, da ga je prosila, naj odnese vročo juho na balkon, ker ima ona še veliko opravkov, a tega ni storil, ker je pač navajen, da je sploh ne sliši več, pa se ji je enostavno utrgalo. In se je odločila, da bo odšla.

Mnogi pari ob ločitvi pragmatično in s pomočjo odvetnikov postorijo, kar je treba za državo, da izda sklep o razvezi. A praviloma vsi takšni pari in posamezniki ne vedo, da jih čakajo noči in dnevi nenavadnega in nepričakovanega čustvenega premetavanja. Ali sem prav naredila, da sem kar odšla? Ali kaj obžalujem? Močna krivda lahko poruši že tako rahel notranji mir, ki se sčasoma oblikuje, ko si začnemo ustvarjati nove dimenzije samskega življenja. Seveda imamo posameznike, ki se ločijo, ker želijo čim prej skočiti v zvezo z drugo osebo, a to sama praviloma raje odsvetujem.

Namreč, če si ne vzamemo časa zase po odhodu iz navajenosti, energije drugega človeka, vsega, kar smo tudi sami prispevali k odnosu tako pozitivnega kot razdiralnega, in ne osvetlimo svojega deleža v prejšnjem odnosu, bomo nehote in nevede ponavljali enake programe v odnosu z drugo, novo osebo. Torej, kakšen je lahko rezultat, če enako delujemo? Ponovno enak, kajne?



Se zavedamo sokrivde?

Če se odločimo, da si bomo vzeli nekaj časa zgolj zase, se osredotočili na čiščenje lastnih vzorcev in zastarelih programov, ko se zavedamo, v čem smo ga tudi sami lomili, česa nismo slišali, upoštevali, kdaj nam ni bilo mar za želje in potrebe partnerja ali partnerice, ter se v gluhoti samskih noči zavedamo, da želimo to v naslednjem odnosu narediti drugače, potem je večja verjetnost, da ne bomo delali istih, recimo jim napak. S tem pridobimo verjetnost, da bo nov partnerski odnos bolj stabilen in bo v njem več stalne in pripadne komunikacije in spoštovanja. Nikar ne dovolite, da se po nekem času znova pritihotapita rutina in samoumevnost! Seveda je pri tem treba upoštevati, da se zavedamo lastnega deleža krivde za neuspešen odnos ter ne zanikamo svoje odgovornosti pri propadu zveze, kar mnogi ločeni posamezniki preradi počnejo in za vse krivijo zgolj partnerja. To ni res in ni pošteno!



Ločitve niso več tabu

Mnogi smo ločeni. In živimo naprej, bodisi srečno samsko življenje bodisi na novo oblikovano zdravo partnersko življenje, saj se zavedamo, da napak iz prejšnjih zvez pač res nočemo ponavljati. Ne želimo biti nesrečni v zvezi. Zavedamo se, da tudi sami aktivno oblikujemo svojo polovico partnerskega odnosa in da smo dolžni zaradi sebe in partnerja sebe izražati sproti, jasno, nedvoumno, kaj želimo, potrebujemo in kaj nas moti. Enako naj stori partner in mi ga poslušamo ter razumemo njegova stališča, potrebe in pričakovanja. Vse skupaj pa lahko zapakirano tudi v preprost, malce sladek, a odgovoren stavek: »Kaj lahko storim, dragi, da te osrečim« ter slišano skušamo uresničiti. Povsem enako velja zanj, ko želi svojo kraljico ali drago osrečiti, in mu tudi povemo, kaj si želimo in hočemo ter s čim nas bo osrečil. Če se oba iskreno in iz srca trudita za to, sreča, zadovoljstvo in varno partnersko življenje ne bodo daleč, temveč bosta drug drugega osrečevala. Pa saj to je bistvo medsebojne pripadnosti in tega, da delimo življenje še z nekom. Sicer smo pač samski. 

* Avtorica prispevka je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka Melita Kuhar, www.svetovalnica.si, dosegljiva na 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.