Meni se zdi zrelo življenjsko obdobje od recimo sredine šestdesetih let starosti naprej. Pa še tukaj so izjeme, ki potrjujejo, da je doživljanje lastnih let, razmišljanja in doživljanja sebe res zelo subjektivno. Ena od mojih prijateljic je stara šestinšestdeset let. Videti je mnogo let mlajša, fit, ima najeto osebno trenerko, s katero vadi vsaj dvakrat na teden, ne jé vedno zgolj zdravo, včasih spije kozarček dobrega vina, ima mlajšega ljubimca, s katerim redno in zelo srečno seksa, in uživa vsako sekundo. Uradno je sicer upokojena, a po malem še vedno dela, ker ima možgane od nekdaj v polnem teku. Želim reči, da je doživljanje sebe, pa čeprav v letih, v katerih so naše babice že umirale zaradi starosti in hudih zdravstvenih težav, lahko srečno in polno zadovoljstva. Res je marsikaj v naši glavi in našem pogledu na svet, ali smo bolj optimisti in iščemo rešitve za nastale probleme ali pa smo pesimisti, ki si ustvarjamo probleme in ne najdemo rešitve, ker kar naprej tarnamo. No, smo si pač različni.


Polna zaljubljenost

Skratka, ljubezen v zrelih letih je lahko polna strasti, vznemirjenja, skritih pogledov in se pravzaprav ne razlikuje dosti od najstniške zaljubljenosti, ko se nam šibijo kolena, ko ga vidimo, in kar nehamo dihati, ko je v naši bližini. Pravzaprav se ni mnogo spremenilo, razen naših izkušenj, nabranih v desetletjih življenja. Nekateri pari že dolgo negujejo strast v odnosu, se trudijo vsaj dvakrat na teden seksati, drugim ni mar za partnerja, so osredotočeni na svoje bolezenske težave in hodijo od enega specialista do drugega, tretji skrbijo za vnuke in pozabijo na partnerja oziroma kako z njim doživljati ljubezen, ki temelji na spoštljivosti, odprti in iskreni komunikaciji ter spolnosti. Nekaterim se zdi, da je počasi življenja že konec, ko pridejo proti sedemdesetemu letu starosti, kar je res daleč od resnice.



O spolnosti govorimo

Moj oče bo letos star dvainsedemdeset let. Na družinskem kosilu ga opazujem, kako poln je energije, znanja, modrosti, smeha in navdušenja nad majhnimi stvarmi. Uživa življenje in ga ceni. Hvaležen je za vsa nihanja, vzpone in padce. Tudi seks ni noben tabu in vzgojena sem tako, da o tej temi odkrito govorimo, kot ste verjetno že tudi sami opazili. Enako vzgajam hčer.


Obsesivno ljubosumje

Pride starejši par, ona oseminšestdeset, on sedemdeset let. Skupaj sta mnogo desetletij, imata dva vnučka, a se kar naprej prepirata zaradi njegovega nezaupanja. Obtožuje jo, da je šla pred nekaj leti s sodelavcem na kavo, a mu ni povedala, on pa je to odkril. Razmišlja, kaj vse mu še prikriva, o čem vse se mu je zlagala. Pomislekov in dvomov si ne more in ne more izbiti iz glave. Včasih normalno živita in komunicirata, lahko po nekaj tednov skupaj, ko pa moža začne gristi črv sumničenja, jo znova zaslišuje z vedno enakimi vprašanji. Ženi se počasi že meša od zatrjevanja, da je bila vsa leta zakona zvesta in da ni nikoli pomislila na nezvestobo, saj se drži obljube, ki mu jo je dala ob poroki. V trenutkih ljubosumja ji tega ne verjame, išče in vrta vanjo, kot bi se nekako podzavestno naslajal v njeni čustveni muki in bolečini. Prišla sta zato, ker se gospa odloča, ali se bo ločila kljub svojim letom, saj ji mož v fazi sumničenja uničuje živce in zdravje.

Zagatno, vam povem. Oba izjavita, da se imata še vedno zelo rada, skupaj čuvata vnuka, redno seksata, ker se zelo dobro zavedata, da je to pomembno za ljubezen, vozita se na izlete in znata preživljati odlične skupne trenutke. Do trenutka, ko moža zagrabi bolestno obsesivno ljubosumje in ponovita »vajo« obtoževanja in njenega dopovedovanja, da ni nobena od njegovih obtožb resnična.


Kako vi, dragi moji zreli čudoviti partnerji, doživljate svoj zakon? Drug drugega po toliko letih? Se vam zdi vse samoumevno in se niti poslušata ne več? Si gresta na živce in si podtikata živčne vojne?


Je za vas zakon samoumeven?

Kako vi, dragi moji zreli čudoviti partnerji, doživljate svoj zakon? Drug drugega po toliko letih? Se vam zdi vse samoumevno in se niti poslušata ne več, kaj si govorita, ali si pač vzameta čas za ljubeče trenutke, ko se iskreno menita, domenita in držita dogovorov? Si gresta na živce in si podtikata živčne vojne? Se ne marata, a si mislita, da sta preprosto prestara, da bi vse razdrla in morala razdeliti, kar sta ustvarila v štiridesetih ali petdesetih let zakona? Vaju obremenjuje, kaj si bodo o vajinih prepirih mislili drugi, pa tudi zaradi zunanje »lepe« podobe ne razmišljata o ureditvi partnerskega odnosa in ostajata jezna drug na drugega in zagrenjena?



Ločitev pri 80.

Vidite, pri svojem delu resnično dobim vpogled v celo paleto različnih odnosov pa tudi kako doživljajo drug drugega različni pari. Danes se osredotočamo na zrela leta. Pride gospod proti osemdesetemu letu starosti. Lepi beli lasje, postaven in pri polnem umu, živahen. Pravi, da se bo ločil od »babe«. Da ne more več. Da je mnogo let dajal sebe v kot, da je le bil mir v bajti, a zdaj noče več. Tudi vnuki so tako rekoč odrasli, z ženo nimata nobene skupne točke več, razen vrta, pa še to se mu je uprlo, ker mu je kar naprej ukazovala, kaj mora narediti. Prišel se je posvetovat, ali naj se loči kar takoj ali mu kaj svetujem, da bi se situacija uredila. Seveda mu ne morem reči, naj se loči, kajti to je od mene pričakoval, a to je njegovo življenje in odgovornost, kako bo preživel leta, ki mu ostanejo, če smo neposredni. Nihče od nas ni vsak dan, ki mine, mlajši, kajne?

Skratka, cenimo sleherni dan, ki ga imamo. Poskušajmo živeti v približno urejenem sožitju s seboj, prizadevajmo si za zdrave medsebojne odnose, ne trmarimo za vsako malenkost, ne ignorirajmo partnerja ali partnerice, temveč se trudimo iskreno in jasno pogovarjati in izražati lastne želje in potrebe. Spoštujmo medsebojno različnost in uživajmo v iskricah naklonjenosti in pozornosti ter jih vračajmo. Nič na tem svetu ni samoumevno, niti vi niti vaš dragi ali draga. Saj tega ni tako težko razumeti, sprejeti in se odzivati bolj toplo, pozorno in pozitivno?