Kaj pa so to zrela leta? Ko sem bila mnogo mlajša, so bili ljudje v zrelih letih za mene že pri štiridesetih, res so se mi zdeli stari in za odpis. Ko sem sedaj na pragu petdesetega leta in se počutim polno energije, radosti nad življenjem, srečna sem, mirna vsebi in zadovoljna, se mi seveda zdijo zrela leta tista v drugi polovici sedemdesetih in več. Smešno, kajne, kako se spreminja percepcija starosti, ko se sami staramo in EMŠO kaže realna leta, mi pa se v srcu in duši počutimo mnogo mlajše.



Skupaj trideset let in več

K meni v Svetovalnico prihajajo tudi pari, ki so skupaj že trideset let in več. Tudi takšni, ki so stari čez sedemdeset in so obtičali v skupni zvezi, ne morejo ne naprej ne nazaj, ob tem pa se zavedajo še dejstva, da pred seboj žal nimajo še nekaj desetletij, ko bi si lahko oblikovali nova partnerstva, če že to trenutno ni srečno in zadovoljno. So v veliki dilemi, kaj narediti. Še naprej nekako riniti skupaj ali se odločiti in narediti močan rez, se ločiti in se najti na novo?

Vprašanja na tako velike dileme nikoli niso enoznačna in enostavna. Po toliko letih skupnega življenja, z vzponi in padci, jezami in razočaranji, navadami in rituali, se je res težko odločiti za to, da sebe slišimo in da se povprašamo, česa več nočemo. Ali pač stisnemo zobe in vztrajamo do končnega diha z osebo, ob kateri smo se imeli kdaj tudi fajn, mirno in srečno, verjetno pa bolj pogosto nesrečno, izdano, nepodprto, a vendarle s toliko skupnimi trenutki, doživetji in zgodovino odnosa.



Česa je dolgoletnih parov strah?

Veste, kaj mi pari rečejo, ko se odločajo za ločitev? Da jih je včasih groza pravzaprav ene stvari, in sicer, da se ne bodo skupaj res starali in da ne bodo imeli ob sebi osebe, s katero so toliko doživeli, da se imata že o tem za pogovarjati in obujati spomine. Da sta bila skupaj v dobrem in slabem. Da sta se veselila rojstva otrok in kasneje vnukov. Da sta si skupaj prizadevala za večjo družinsko blaginjo, za gradnjo hiše ali vikenda. Da sta nekako preživela drug ob drugem, in nato se vse to izbriše iz skupne zgodovine, ko gre takšen par narazen. Ostaneta oropana bistvenega dela njune osebne in tudi partnerske identitete. Tudi zato mnogi pari v zrelih letih dvomijo o svojem pogumu, da bi se res razšli. Ker jih veže skupaj mnogo navad, preteklosti, seveda tudi odrasli otroci in vnuki.

So pari, ki ne glede na opisane pomisleke in dejstva nimajo več niti grama potrpljenja, da bi se še gledali. Tako si gredo na živce, da se izogibata drug drugega, nočeta več niti spati v isti sobi, prehranjujeta se ob različnih urah, da jima ni treba istočasno sedeti za kuhinjsko mizo, na splošno sta naveličana drug drugega. Mi je razložil en sivolasi gospod, da enostavno ne prenese več žene, ko hoče na televiziji gledati svoje nanizanke, pa se potem cufata za daljinca. Nimata več milosti drug za drugega, zgolj grobost in odsotnost empatije je njun jezik odnosa, ki je umrl že pred mnogo dekadami. A kaj ko bi bila onadva edini oziroma prvi par, ki bi se ločil, od ostalih šestih parov, s katerimi že mnoga leta skupaj preživljajo počitnice pa nova leta pa še druge vikende. Da si tega pač ne moreta privoščiti, ker kaj bodo pa drugi rekli, saj so drugi pari srečni in zadovoljni. Kaj naj človek poreče na takšen argument za ostati skupaj, četudi se ne maraš, odnosa pa tudi že dolgo ni več?



Bi bila midva par?

Poglejmo si še odločitev za skupno življenje v recimo drugi polovici življenja. Po ločitvi od moža, otroka sta bila že polnoletna, je gospa spoznala malce starejšega moškega, s katerim sta nekaj let prijateljevala. Niti slutila ni, da se je gospod v njo zaljubil že na prvi pogled, saj sprva ni kazal nobenih tovrstnih znakov. Sčasoma ji je le predlagal, ali bi postala par. Gospa si je vzela nekaj dni za razmislek, saj ni bila zaljubljena vanj, ga je pa imela srčno rada, saj ji je bil vedno na razpolago, ko ga je potrebovala, lahko mu je zaupala tudi najbolj temne misli, pa je vedela, da je nikoli ne bo zato zasmehoval ali jih trobil naokoli. Odločila se je zavestno, potem ko si je na list papirja napisala pluse in minuse morebitne zveze s tem prijateljem, da gre v poroko z njim, saj jo je zasnubil. Ali menite, da ni srečna, ker ni bila zaljubljena?

Gospa je izredno srečna, zadovoljna, počuti se slišano, varno in ljubljeno, vrača mu pozornost, pripadnost, skupaj tičita po cele popoldneve in se ne naveličata razgovorov, skupnih sprehodov in izzivov, ki jih pred njiju meče Življenje. Z zavestno odločitvijo in s tem, da je med ločitvijo in novo zvezo krepko delala na sebi, je premagala svoje vzorce in se naučila, kaj pomeni zdrav in kakovosten partnerski odnos, ki temelji na spoštovanju in ljubeči pripadnosti. Tudi gospod je bil pripravljen mnogo vlagati vodnos, zato imata uspešen zakon.



Življenje je čudovito

Ljubezen v zrelih letih je vedno polna ugank. Starejši smo, imamo že kakšno opeklino zaradi neuspešnih ali nesrečnih odnosov, zvez in zakonov, previdni smo in ocenjujemo vse okoliščine morebitne nove zveze in nezaupljivo ogledujemo nove partnerje ali partnerke. Kljub vsemu svetujem, da najprej dobro spoznate sebe, da si privoščite preobrazbo lastnih vzorcev in prepričanj, da gledate na svet okoli sebe s široko odprtimi očmi, in zagotovo boste našli svoj notranji mir, na podlagi katerega boste potem lažje tvorili morebitno novo zvezo, četudi ste že malce sivolasi in z gubicami po čelu in okoli oči. Pa kaj zato, življenje je tudi v drugi polovici lahko čudovito! 


* Avtorica prispevka je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka, www.svetovalnica.si, 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.