Kako doživljate Slovenke in Slovence?

Smo dokaj zaprt narod. Ljudi je strah izpostavljanja. Tudi sama sem med njimi. Ni lahko, je pa dober občutek, ko premagam samo sebe.

Smo zares čedalje bolj bolni?

Bolni smo od nepredelanih bolečin našega ranjenega notranjega otroka.

Ni se težko nekomu predati površinsko – samo v spolnosti. Teže se je predati v vsej svoji ranljivosti. Dokler ne poznamo sebe, se tudi partnerju težko intimno predamo z vso globino, ki jo premoremo. 

Saj veva, kajne, da malce samohvale ne škodi. Povejte, zakaj ste vi dobra maserka?

Zato ker delam z dušo in srcem. To, kar počnem, je moje poslanstvo. Začutim človeka, ki ga masiram, in temu se prilagodijo moji dotiki. Tako se začne proces celičnega zdravljenja. Vendar, da sem odkrila svoje poslanstvo, sem šla tudi sama čez nešteto procesov, ki so mi pomagali, da sem se našla.

Kdaj je masaža dobra?

Poznamo različne masaže z različnimi nameni. Vsaka je dobra, ko sledi svojemu namenu. Zame je dobra takrat, ko je posameznik zadovoljen, in če pomagam pri reševanju težave, ki jo ima oziroma če jo ima.

Ima masaža kaj opraviti z intimnostjo?

Seveda ima. Ni intimnosti brez dotika in prav masaža je lahko odličen uvod v intimni odnos. Med masažo nas dotik sprosti in samo nenapeto telo se lahko nemoteno predaja intimnemu užitku.

Intimnost je tudi, ko dovolimo nekomu, da nas v celoti spozna.

Intimnost lahko doživljamo sami ali s partnerjem. Trenutno sem samska in se intimnosti predajam tako, da se samonegujem. Tako sem se dobro spoznala. Vem, kaj mi je všeč in kaj mi ustreza. Ni se težko nekomu predati površinsko – samo v spolnosti. Teže se je predati v vsej svoji ranljivosti. Dokler ne poznamo sebe, se tudi partnerju težko intimno predamo z vso globino, ki jo premoremo.

In potem se rado vse podre … Je mogoče na novo ustvariti odnos, potem ko je denimo eden od partnerjev razbil varni svet na koščke?

Sama mislim, da je mogoče, vendar ne brez tega, da se partnerja ukvarjata s sabo. Z delom na sebi prerastemo omejitve, ki so nas v odnosu pripeljale do tega, da se je porušil.

Imela sem se za ničvredno, nesposobno zgubo, ki ni bila zmožna obdržati moža. Sebe sem ohranila tako, da sem si dovolila jokati. Največkrat zvečer, ko sem bila sama, brez navzočnosti otrok. Izjokala sem vso bolečino, ki sem jo čutila. 

Vi ne skrivate, da je bil bivši mož tisti, ki je spoznal drugo žensko. To je imelo razdiralne posledice za vas. Za družino.

Moja ločitev se je zgodila, tega pač ne morem skrivati. Res je, da je bil bivši mož tisti, ki je odšel. Del »krivde« pa je tudi moj. Vedno sta potrebna dva, da odnos gradita, in tudi oba ga rušita. Težko se je bilo spoprijeti s posledicami. Strah me je bilo, kako naprej. Nisem se znašla v novih okoliščinah. Življenje se je spremenilo zame in za otroka.

Kako ste šli čez ločitev? Kaj vam je bilo najbolj v uteho, da danes ne vidite vsega črno, čeprav odnos ni okreval?

Začela sem se spraševati, zakaj. Zakaj se mi je to zgodilo, zakaj me tako močno boli. In to je bil uvod v raziskovanje sebe. Odgovore sem začela iskati v knjigah, kasneje na različnih delavnicah, zdaj jih iščem v sebi. V uteho sta mi bila otroka, saj sem se zavedala, da moram poskrbeti zanju. Bila sem mama in oče obenem. Danes sem bivšemu možu hvaležna za to izkušnjo. Spoznala sem sebe, začela živeti bolj kakovostno, z otrokoma sem bolj povezana … Imam intervju v Oniplus. V mojem starem življenju tega ne bi bilo.

Je v tem času vas kdo vprašal, kako se počutite?

Iskreno, o čustvih se nismo pogovarjali. Imela sem prijatelje, ki so me tolažili, ko sem jokala. Niso pa to bili globoki pogovori, ker tudi sama takrat nisem zares znala v svojo globino. Imela sem se za ničvredno, nesposobno zgubo, ki ni bila zmožna obdržati moža. Sebe sem ohranila tako, da sem si dovolila jokati. Največkrat zvečer, ko sem bila sama, brez navzočnosti otrok. Izjokala sem vso bolečino, ki sem jo čutila.

To, da se znamo sprejeti in se postaviti na prvo mesto, je tudi pomemben branik zdravja. Vi ste po ločitvi celo našli svoje poslanstvo. Ste po naravi optimistka?

Seveda. Slabe stvari se nam dogajajo toliko časa, dokler ne začnemo sebe sprejemati. Sprejmemo se, ko se imamo dovolj radi, in ko se imamo dovolj radi, se znamo postaviti na prvo mesto. Meni so nova poznanstva, ki sem jih doživela, pomagala, da sem našla svoje poslanstvo. Optimistka sem pa vedno. Če ne bi bila, ne bi naredila vseh premikov v življenju.

Sama vem, da se v mojem zakonu o spolnosti in intimi ni govorilo. A šele ko se o tem pogovarjamo, imamo lahko zdrav odnos. Mene se je bilo včasih sram dotikati in po pogovorih z ženskami sem spoznala, da nas je takšnih preveč. 

Zdaj ko veste, kaj hočete, v svoje delo vlagate ogromno truda, kajne? Se zato življenje vrti bolj po vaše?

Drži. Vem. In včasih tudi otroka presenetim, ko jima začnem razlagati prihodnje projekte. Ko se ozrem nazaj in vidim prehojeno pot, ki je bila kdaj trnova, si čestitam. Znam se nagraditi, to se mi zdi pomembno. Daje mi motivacijo. Seveda se še prikradejo težki trenutki, zato pa imam okrog sebe prijatelje, ki jim zaupam in jih tudi prosim za pomoč, nasvet ...

Ste maserka klasične in intuitivne masaže. Kaj je intuitivna masaža? Kakšna je?

Intuitivna masaža je energijska masaža. Izvajamo jo za zdravljenje našega notranjega otroka in čiščenje blokad celičnega spomina, vzorcev, ki nam ne koristijo, ali pa preprosto zato, da telo sprostimo in osvobodimo vsakodnevnega stresa. Je zelo nežna in čutna – dogaja se tako na energijskem kot fizičnem telesu. Pred njo se rada s stranko pogovorim, da najdeva vzorec ali blokado, ki jo je treba odpraviti.

Kako pomembno v življenju je, da se dotiku upamo in dovolimo prepustiti?

Dotik je zelo pomemben. Dojenček bi brez njega umrl. Zbližuje nas ali nas oddalji. Še posebno ženske bi morale negovati čutni dotik sebe. Če nismo od otroštva navajeni na dotike, jih je težko sprejemati, vendar se tega lahko naučimo. Dotik je pot do sebe – več ko se dotikamo, bliže smo si, več ko se partnerja dotikata, bliže sta si.

Ljudje hrepenimo po močnih čustvih, a v številnih razmerjih se zgodi, da se dva nehata pogovarjati in dotikati. Kako to?

Ker živimo zunaj sebe. Ker smo pozabili živeti v trenutku, ker nam je pomembno, kaj bo jutri, ni nam pa pomembno, kako se počutimo v tem trenutku. Vsak odnos se gradi, noben ni samoumeven. Kako globok bo, je odvisno od nas in tega, kako globoko smo sami pripravljeni iti. Vsak partner pride iz svoje družine s svojimi ranami. Tako se v odnosu srečata osebi, ki sta ranjeni. Prebujen in pozdravljen partner rane prepozna in nam jih lahko pomaga pozdraviti. Ranjen partner pa nam jih povzroči z vsem obtoževanjem vred še več. In tako smo v začaranem krogu, ki vodi v odtujitev. Zaradi strahu pred ponovnimi ranami se nehamo pogovarjati. Dotik pa nas lahko tudi ljubkuje, a če smo na partnerja jezni, nam ni do ljubečih dotikov – in spet smo v začaranem krogu.

Moja izkušnja je, da duša v otroštvu doživi dogodek, lahko tudi povsem obroben, in v njem vse negativne občutke, ki si jih je zadala, da jih bo v tem življenju predelala. Ti občutki so tisti, na katere deluje zakon privlačnosti. Če čutimo denimo ljubosumje, prihaja v naše življenje še več okoliščin, ki nam povzročajo ljubosumje, dokler nismo toliko zreli, da se odločimo to predelati. 

»Dobra komunikacija da odnosu širino, dotik je pa tisti, ki partnerski odnos poglobi.« To sta zapisala z Milanom Krajncem, ko sta imela delavnico. Kako komunicirati in kako se dotikati, da je odnos zadovoljujoč in daje vse tisto, kar sami od njega pričakujemo?

Milan se dobro znajde z besedami, meni je domač dotik, in združila sva, ker oba čutiva, torej da je tako zdrave komunikacije kot dotika premalo v intimnem odnosu. Vsekakor je dobra komunikacija takrat, ko se s partnerjem pogovarjamo o vsem. Sama vem, da se v mojem zakonu o spolnosti in intimi ni govorilo. A šele ko se o tem pogovarjamo, imamo lahko zdrav odnos. Mene se je bilo včasih sram dotikati in po pogovorih z ženskami sem spoznala, da nas je takšnih preveč. Še posebno ženske bi se morale toliko poznati in se same dotikati, da začnemo prebujati čutno žensko energijo. Ko nas bo dotik prebudil, se bo prebudil tudi intimni odnos.

Na kaj ženske opomnite z masažo?

Spomnim jih na nežnost, čutnost, milino, srčnost ... Pokažem jim enega načinov za spoznavanje same sebe. Dokler ne poznamo svojega telesa, tudi partnerju ne moremo povedati, kaj nam ustreza, kaj nam je všeč, in niti ne vemo, kaj nam daje užitek.

Na Oninem sestrstvu ste dejali, da nas ranjeni notranji svet vodi skozi preizkušnje življenja. Lahko, prosim, to razložite?

Sem raziskovalka notranjega otroka. Z učenjem in raziskovanjem sem spoznala, da si duše otrok že pred rojstvom izberejo starše. Namen utelešenja duše je, da raste. Raste pa z izkušnjami. Ko se duša inkarnira tukaj in zdaj, »pozabi« na prejšnje inkarnacije in se uči to, kar si je zadala, da bo njena lekcija v tem življenju. Moja izkušnja je, da duša v otroštvu doživi dogodek, lahko tudi povsem obroben, in v njem vse negativne občutke, ki si jih je zadala, da jih bo v tem življenju predelala. Ti občutki so tisti, na katere deluje zakon privlačnosti. Če čutimo denimo ljubosumje, prihaja v naše življenje še več okoliščin, ki nam povzročajo ljubosumje, dokler nismo toliko zreli, da se odločimo to predelati.

Masaža zdravi celični zapis.

Omenjeni občutki se zasidrajo v našem celičnem spominu. Seveda vplivajo na naše življenje. Ena od tehnik njihovega »čiščenja« je intuitivna masaža.

Klaudya, kaj ste vi sami z dotikom spoznali, do česa ste se dokopali?

Spoznala sem, da nas je Bog, univerzum ali kakor koli to imenujemo, obdaril z močjo dotika. Koliko ga bomo uporabljali, je naša svobodna volja.

Še to: od kod y v vašem imenu in priimku? Numerološka sprememba? Zakaj?

Moje uradno ime je Klavdija, a nihče me ne kliče s pravim imenom. Vsi mi rečejo Klaudja. Z »y« sem se pohecala na družbenem omrežju facebook, potem ko sem delala tečaj numerologije. Baya pa je moje šamansko ime, ki mi je zelo všeč in se dobro poda poleg Klaudye. 

Preberite še: 

Mehičana ustvarila vegansko usnje iz kaktusa, ki ga uporablja tudi slovenska oblikovalka