Vsako drobno dejanje šteje

Na Dnevih sodelovanja z lokalno skupnostjo sodelujete že vse od začetka. Kako se ljudje odzivajo na takšne akcije in na podlagi česa izbirate kraje ter ustanove, ki jim želite pomagati?

Izbiramo področja, na katerih vemo, da bomo koristni za okolje in družbo. Nekatere lokacije obiščemo večkrat, saj je pomoč vedno dobrodošla. Zelo veseli so nas varovanci v domovih starejših, zlasti v manjših slovenskih krajih, kjer se ne dogaja veliko, zato vsakega novega obiskovalca pozdravijo z nasmehom.

Vrednote dobrodelnosti živim vsak dan, saj se mi zdi to dober zgled otrokom. 

Vaše dobrodelne akcije so razpršene po vsej Sloveniji, na podlagi česa pa se prostovoljci odločate, kam boste šli pomagat?

Osnovna ideja Dnevov sodelovanja je, da vsak posameznik deluje v lokalnem okolju, kjer dela in živi, ter s tem vrača nekaj pozitivnega svoji skupnosti. Še preden steče organizacija prostovoljskih akcij, pripravimo razpis, na katerem lahko sodelavci predlagajo, komu želijo pomagati.

Kam se raje odpravite vi?

Čisto vseeno mi je, želim si le obiskati nekoga, ki mu lahko pomagam. Tudi ljudem, ki jih obiščemo, je vseeno, od kod smo prišli, saj šteje le dobro delo, ki smo ga opravili. Pomembno je, da se povežemo in odpremo srce.

Letos ste vodili akcijo urejanja okolice otroškega letovišča Pacug Zveze prijateljev mladine v Portorožu, pridružilo pa se vam je kar sto prostovoljcev. Res lep uspeh! Kako motivirate za delo tako veliko skupino ljudi?

Treba jih je usmerjati in jih spodbujati k druženju, da se stkejo vezi tudi s tistimi sodelavci, ki se morda službeno še niso imeli priložnosti srečati. Tako se recimo spoznajo biofarmacevti in finančniki, ki jih v dobrodelni akciji povezuje skupno poslanstvo, s tem pa se krepijo tudi odnosi v podjetju.

Kaj vse pa ste že počeli v teh 14 letih dobrodelnih akcij?

Sprva sem bila prostovoljka. Obiskovala sem domove starejših in sodelovala na krvodajalskih akcijah, nato pa sem se počasi lotila organizacije. Pomagali smo že v počitniškemu domu Zveze prijateljev mladine v Kranjski Gori, pa skupnosti Barka, kjer živijo ljudje z motnjo v duševnem razvoju, letovišče v Pacugu pa smo urejali že nekajkrat.

Kako se lotevate organizacije takšnih akcij?

Treba je vzpostaviti stik z ustanovo, ki ji želimo pomagati, nato zbrati ekipo sodelavcev, ki bodo šli pomagat, potem je treba organizirati delo ekipe, pobrati tudi soglasja za fotografiranje udeležencev. Tik pred začetkom rada napišem motivacijsko sporočilo sodelavcem, da se ustvari dobro vzdušje in se dela lotimo z veseljem.

Ste se v preteklosti pred Novartisovimi akcijami že dobrodelno udejstvovali?

Krvodajalka sem bila že prej, res je. Aktivno pa tudi delujem v lokalni Karitas, kjer se spopadamo s številnimi stiskami. Kot prostovoljka delam še v lokalnem turističnem društvu, kjer skrbimo za ohranitev okolja in oživitev našega malega kraja, saj vsako drobno dejanje šteje. Pred dvema letoma smo imeli denimo uspešno predstavo na prostem, del izkupička smo podarili deklici iz Medvod, ki je potrebovala zdravstveno pomoč. Vrednote dobrodelnosti tako živim vsak dan, saj se mi zdi to dober zgled otrokom.

Že razmišljate o akciji za prihodnje leto?

Trenutno sem še pod vtisi letošnje. Zagotovo bomo našli ljudi, za katere bo naša pomoč dobrodošla.