Izobraževanje je nekoč veljalo za steber demokracije in človečnosti. Ljudem je razširjalo obzorja, jih naučilo kritičnega razmišljanja ter sodelovanja v družbenem in političnem življenju. Izobrazba je bila javna dobrina, skupna investicija v napredek družbe. Verjeli smo, da nas izobraževanje kolektivno dviguje, ne glede na to, ali smo sami pri tem udeleženi ali ne. Šola je izenačevala priložnosti in zmanjševala razlike med bolj in manj premožnimi,« zapiše v knjigi Monokultura F. S. Michaels, avtorica, ki je v svoji analizi skušala ugotoviti, kako se je spremenilo človekovo življenje v družbi, ki je prežeta z ekonomskim razmišljanjem. Šola je nekoč poleg izobraževalne vloge prevzela tudi vzgojno; prispevala pomemben delež pri formaciji posameznika. A zgodba se je danes razvila po svoje; v ekonomski zgodbi izobraževanje postane blago na trgu.

Zvestoba resnici in optimizmu

Ameriški antropolog Clifford Geertz je tik pred smrtjo leta 2006 v osemdesetem letu starosti zapisal: »Stari profesorji, tako kot ostareli starši in upokojeni športniki, radi sedanjost vidimo bolj črno od preteklosti. Pred očmi imamo izgubo, brezup in propad. Vseeno se mi zdi, da smo nazadovali in danes v akademskem svetu prevladuje neugodje zaradi nastajanja akademskega proletariata, kar odvrača ljudi od tveganih potez, iskanja novih usmeritev ali izzivanja obstoječega reda. Obseg učnih obveznosti je vse večji in zahtevnejši, ker imajo študentje slabše predznanje. Uprava je obsedena z učinkovitostjo in izkupičkom pod črto. Učenost je razvrednotena in postaja vse bolj plitva. Do nedavnega sem veselo in mogoče malo neumno študentom in mlajšim kolegom svetoval, naj bodo drzni, iščejo neuhojene poti, naj se izogibajo karierizmu, in če bodo vztrajni, zvesti resnici in optimistični, jih čaka svetla prihodnost in bodo imeli polno in uspešno življenje. Zdaj pa jim tega ne govorim več.«



Znajdite se!

Ekonomska logika se je zažrla v vse pore; pore našega dela, odnosov s soljudmi, zdravja, izobraževanja in ustvarjalnosti. Kako naj človek v njej najde svoj prostor, če mora vse svoje želje in potrebe filtrirati skozi razumevanje, da vsa podjetja tekmujejo z drugimi in zaposleni velikokrat niso nič več kot zamenljive cifre? Varnosti delovnega mesta ni več, ljudje pa so vse življenje primorani iskati vedno nove možnosti, priložnosti, znanje, da ne bi ostali praznih rok. A nenehno delo jim jemlje čas, ki bi ga sicer namenili za ukvarjanje z otroki, skrbi za ostarele sorodnike, hišna opravila, kuhanje in odnose z bližnjimi. 

»Če zaposleni dajejo prednost družini pred delom, jih slišijo v službi, če dajejo prednost službi, jih slišijo doma,« zapiše avtorica. A pri vsem najbolj boleče je to, da na vsakem koraku slišite, da ste si za pomanjkanje časa krivi sami. Veliko delate? Vaš problem! Znajdite se! »Čeprav sta dandanes v večini družin oba starša v službi, na delovnih mestih še vedno pričakujejo, da bodo ljudje svoji karieri namenili neprekinjeno obdobje več desetletij, kot da imajo ves čas nekoga doma, da skrbi za gospodinjstvo. Najbrž nimate takega življenja in nimate časa, a to ni nikomur nič mar. Taka je ta reč,« še doda. Morda slišite, da »nikoli ni prepozno« ali pa »mogoče je vse, kar si zamislite«, a nič od navedenega ne drži zares. Znanje je še vedno bogastvo, a to, kako ga boste unovčili in z njim preživeli, je oreh, ki jevčasih pretrd tudi za strokovnjake, ki ga skušajo streti.