Nemirna duša mi ni dala miru in odločila sem se, da grem. Grem k njemu! Preprosto morava biti skupaj. Vse bo dobro, če bom verjela v to! Svoje sreče v Indiji enostavno ne morem zanikati in tako ne bom dopustila, da zanikam sebe. Če ne poskusim, si ne bom nikoli odpustila. Naj bo, kar je usojeno. 



Izpraznila in zaprla sem studio, svoje dotedanje zavetišče. Prodala avto. Tudi majhnemu brlogu, kjer sem si ustvarila varen domek, sem se odpovedala. ARTish sem zaupala prijateljicama, kar je bil zame najtežji del. Čutila sem, da predajam svojega otroka, in verjeti sem morala, da bo vse v redu, da bodo ljudje razumeli, zakaj sem šla. ARTish je bil poleg znamke Patsy moj edini vir preživetja in nisem si mogla privoščiti niti najmanjše napake. Razlog, zakaj se vračam v Indijo, sem zaupala le najbližjim prijateljicam, ki so odločitev razumele in me brez očitanj spodbujale, da naredim ta veliki korak. Sredi meseca julija sem tako odletela nazaj v to oddaljeno deželo, brez načrta, kdaj in ali se sploh vrnem nazaj. Samo ena stvar je bila jasna, da bova midva končno spet skupaj. 



Moj Indijec mi je nekoč namignil, kako si želi, da bi nekoč z motorjem odpotoval na sever, v osrčje Himalaje. Ceste do tja so zaprte vse do konca meseca julija, ko se začne topiti sneg, do takrat so dostopne le vojaškim vozilom. Zaupal mi je, da za Indijca, ki se je dotaknil mogočne Himalaje, pomeni, da je v življenju nekaj dosegel. Ta misel se mi je zdela tako srčna, nedolžna in sanjaška, da me je načrt, da želi tolikšno razdaljo prevoziti z motorjem, povsem presunil. Zdaj ko sem se vračala k njemu, sva sklenila, da njegovo željo uresničiva skupaj. Sanjalo se nama ni, kakšna pot leži pred nama, tako kot se nama niti svitalo ni, kako bo razdaljo in vse kulturne razlike med nama prestala najina zveza. Skočila sva torej v neznano, s popolnim zaupanjem, da se vse odvije tako, kot se mora. 



Za priprave na dolgo potovanje z jeklenim konjičkom sva imela slabe tri tedne, čakala sva namreč na ugodne razmere cest in dobro vremensko napoved. Motor je že nestrpno vabil, čeladi, ščitniki za kolena in komolce pripravljeni, dve veliki potovalki, ena za toplo, druga za mrzlo vreme, pa nared. Spremljal me je tudi prenosnik, saj projekta ARTish nisem mogla potisniti povsem na stranski tir. Še poskok k moji dragi Didi, kjer sem v družbi nje in njene matere, oče ji je že v otroštvu umrl, preživela prečudoviti teden. Didi mi je ob tem obisku tudi končno nadela sari, nekaj, pri čemer je vztrajala že dolgo. Nadvse ženstveno in seksi sem se počutila, a na ulico si tako oblečena še nisem upala. Ob moji nerodnosti se sprehod ne bi dobro končal. 



Nato pa je napočil težko pričakovani dan odhoda. Odrinila sva iz mesta Chandigarh, ki leži v indijski zvezni državi Punjab, torej skoraj 3000 kilometrov stran od Kočija. Do tja nas bo peljal vlak. Da, naju in motor skupaj. Tudi to je v Indiji mogoče. Konjička sva morala na vlak natovoriti že dan prej, na dan vkrcanja potnikov pa je sledila še ena velika zmešnjava. Spet sva lovila zadnje minute odhoda, in čeprav sva vozovnice za pot že držala v rokah, se je moj gospodič odločil, da bi bilo dobro preveriti, ali nemara iščeva pravi vlak. Prtljago sva naprtila postreščku, moj Indijec je stopil do blagajne, jaz pa s postreščkom do vagona. Tako spreten in hiter je bil v vijuganju med množicami, da sem mu komaj sledila. Vlak pred nama se je začel že premikati in v strahu sem se ozrla za mojim Indijcem. Ni ga bilo ne desno ne levo, postrešček pa je medtem najino prtljago že strpal v vagon in mi kričal, naj skočim gor. Kako, sem stala na mestu vsa okamenela, ko pa mojega fanta ni bilo nikjer? »Vrzi prtljago dol! Sama ne grem nikamor!« mu zavpijem, medtem ko se vlak premika vedno hitreje. Postrešček nejevoljno zmaje z glavo in me že skoraj uboga, ko se v tistem trenutku prikaže moj Indijec in zakriči: »Kaj delaš? Skoči hitro gor! Vlak je pravi!« 



Kljub veliki hitrosti vagonov nama je nekako uspelo skočiti na vlak in vsa zadihana sva potrebovala kar nekaj minut, da sva prišla k sebi. Nato sva se spogledala in bruhnila v smeh, preverila vse kose prtljage in si že skoraj oddahnila, ko se mi posveti: »Je na tem vlaku tudi najin motor?« Še en preblisk groze. Gospodič je namreč preveril samo, ali gre vlak v najino smer, ne pa, ali je na njem tudi najin motor. S tovornimi dokumenti se odpravi iskat konduktorja, mene pa zopet pusti samo. Uh, kako sem sovražile te trenutke! Ko se je v meni naselila negotovost, da se bo zgodilo kaj strašnega. Le ko sem ga imela ves čas pred očmi, sem se počutila varno. Vrne se čez pol ure in z njegovega obraza razberem, da vse drži in je tudi z nama. Sreča, končno se najina nora avantura lahko prične! 



*Erika Felicijan se je v Indijo prvič podala pred 13 leti. Tam je spoznala moža Indijca, s katerim si je ustvarila družino, skupaj s sinkom pa danes živijo v mestecu Puškar na severozahodu Indije. Erikine dogodivščine se nadaljujejo v ponedeljek, 11. septembra 2017. Preberite jih tukaj.