Iz mojih ust so takrat nenehno letele pritožbe. Nisem bila zadovoljna sama s seboj, s partnersko zvezo, s službo, kjer sem vztrajala vse dokler nisem dobila odpovedi. Šele ko sem sama prijela za vajeti lastnega življenja pa se je pustolovščina zares začela. Takrat sem resnično zaživela v vsem svojem bitju. 



Moja podaljšana ljubezenska avantura v Indiji se je morala zaključiti ravno na valentinovo, takrat sem namreč letela nazaj v Slovenijo. Več kot 200 kilometrov dolgo pot do letališča sem preživela stiskajoč njegovo roko, s prijateljem sta mi namreč ponudila prevoz z avtomobilom, tako sva lahko bila skupaj do konca. Zadrževala sem solze, obljubila sem mu, da ne bom jokala. Napetost v telesu in v glavi je vedno bolj naraščala, saj so nam naproti prihajale označbe za letališče, to pa je v moji glavi pomenilo, da se moja pot zaključuje. Kmalu bo konec. Kaj pa potem? Kaj bo z nama? Že je bilo tukaj slovo. Na hitro sva se objela, si rekla: »Se vidiva,« nato pa je on še dodal: »Če nama je usojeno, se bo zgodilo.«



V Ljubljani me je pričakal sneg in ljubi prijateljici, ki sta mi olajšali povratek nazaj. Po dveh intenzivnih mesecih na tujem se je bilo namreč težko vrniti na stare tire, z mojim Indijcem pa sva bila v kontaktu brez izjeme čisto vsak dan. V mislih pa sem nosila tudi številne umetnike, ki sem jih spoznala v Indiji. Domačini pa tudi popotniki, ki so več mesecev ostajali na različnih kotičkih Indije, ustvarjali in nadgrajevali svoje delo. Ker sem se v Kočiju počutila zelo domače in ker je kraj pokal po umetniških šivih, me je preganjala ideja, da tudi tam združim umetnike v ARTish, ki je medtem v Sloveniji ljudem že prirasel k srcu in zrasel v prepoznavnosti.



V stiku sem bila z mojo didi (se spomnite srečanja z mlado Indijko na mali avtobusni postaji pred leti?) in tudi najina vez je postajala vedno močnejša. Ko sem podaljšala zadnje potovanje, me je celo prišla obiskat v Koči. Tam je spoznala mojega Indijca in z njeno pomočjo sva se nato jaz iz Slovenije, ona pa v Indiji, lotili projekta. 



Na facebooku sva odprli stran ARTish India, oznanili, da bo v Kočiju maja potekal umetniški dogodek in k sodelovanju povabili vse umetnike, ki želijo promovirati svoje delo. Prijave so začele prihajati iz vseh koncev Indije, navezala sem še stik z mlado nadobudno ekipo novinarjev iz Kočija in kmalu je postalo jasno, da se bom tja morala vrniti tudi sama ter projekt speljati do konca. Konec aprila sva tako z Natašo znova odpotovali v Koči, moja potovalka pa je bila tokrat polna domačih umetnin, saj sem obiskovalcem v Indiji želela predstaviti tudi dela slovenskih ARTishanov.



Kakšna sreča je vrela v meni! Ponovno bom skupaj z mojo ljubeznijo, organizirala bom ARTish, celo moja didi bo tam! Počutila sem se kot tank, ki ruši pred sabo vse zidove in tabuje. Starši mi seveda niso bili v oporo in iz njihovih besed je bilo razvidno, da se ne strinjajo z mojo indijsko romanco, kaj šele, da se ponovno vračam nazaj. Preslišala sem vse negativne besede in nisem dovolila, da bi me prepričali v nasprotno. Uteho sem šla ponovno iskat na Portugalsko, kjer sem nekaj tednov preživela na surfu, se spet spopadala z oceanom in valovi ter se tako umaknila očitkom.



Bližal se je dan odhoda. Kazalo je, da je ARTish nujno potreben tudi indijskim umetnikom, saj sem prejela veliko prijav. Eden izmed ustvarjalcev mi je zaupal, da je zaradi tega, ker ga zanimata fotografija in umetnost, izobčen iz svoje družine, kajti biti umetnik tam nima nobene vrednosti. To me je zelo prizadelo in vlilo še več motivacije. Našli smo prostor, kjer naj bi potekal dogodek, sodelovanje pa je potrdilo več kot 20 umetnikov, kar je bilo za prvič ogromen uspeh.



Na letališču v Kočiju naj bi me pričakal on. S cmokom v grlu sem čakala prtljago in se mučila z mislijo, ali bo res prišel. Je bila najina vez dovolj močna ali se bo uresničila napoved moje matere, ki je dejala, da najverjetneje nisem edina turistka, ki je osvojila njegovo srce. Zmagala je moja vera v vsemogoče. Res me je z nasmehom čakal tam in po nekaj minutah je bilo tako, kot da sva si nasvidenje rekla včeraj. Edino kar me je skrbelo, je bilo dejstvo, da bo tokraten obisk Indije trajal le slabe tri tedne, saj me je v Sloveniji čakalo delo. Neprijetno misel sem potisnila na stran in se lotila priprav na dogodka. 



Urediti je bilo potrebno razstavni prostor, natisniti plakate in jih razobesiti po mestu. Z mojo didi Kaniko sva se naokrog vozili z rikšo, se ustavljali v bližnjih galerijah, k dogodku pa vabili tudi vse ostale domačine in plakate, ki so naznanjali ARTish lepile kamor so naju nesle noge. Kar po zraku me je nosilo od ponosa, navdušenja in ljubezni. Zadelo me je, da je res mogoče čisto vse, ko si to močno želiš in z vsemi močmi stopiš na pot k svoji sreči. Brez njegove podpore tega projekta vsekakor ne bi mogla izpeljati in za to mu bom hvaležna do konca življenja.



Napočil je dan D! Mesec maj je v Kerali peklensko vroč, saj je v zraku ogromno vlage, in z didi nama je že ob jutranjem postavljanju razstavnega prostora pot s telesa lil v potokih. Niti sanjalo se mi ni, kako bomo preživeli vročino, skrbelo pa me je tudi, ali bodo vsi umetniki držali obljubo. In so prišli! Izredno nadarjen fotograf iz okolice Kočija, fantastična slikarja in brata dvojčka, gospod z ročno poslikanimi svilenimi sariji, mnogo ustvarjalk nakita in glinenih izdelkov. Pridružili so se nam še novinarska ekipa, vsi povabljeni častni gostje, našli so nas tudi turisti in navdušeno občudovali vsa razstavljena dela. Dogodek je bil popoln uspeh! 



Kam me je torej pripeljala naivnost? K ljubezni mojega življenja in uresničitvi velike srčne želje, ki brez njega ne bi bila mogoča. 



*Erika Felicijan se je v Indijo prvič podala pred 13 leti. Tam je spoznala moža Indijca, s katerim si je ustvarila družino, skupaj s sinkom pa danes živijo v mestecu Puškar na severozahodu Indije. Erikine dogodivščine se nadaljujejo v petek, 8. septembra 2017. Preberite jih tukaj.