Lahko verjamete, da še vedno nimajo elektrike?

Nato smo slišali Marjanovo videnje teme: »Ko prižgeš agregat, moraš razporediti njegovih pet kilovatov moči. Pralni stroj pobira do tri kilovate moči, v rezervi imaš tako še dva. Prižgane imaš lahko le še manjše stvari, lučke, televizijo, kakšen kuhinjski motorček. Drugih opravil, za katere potrebuješ naprave z močnejšimi motorji, ne moreš delati. Počakati moraš, da pralni stroj opere.«

»Pri otrocih je to problem. Imajo naravni strah pred temo. Če bi bili okoli hiše reflektorji, da bi bilo dvorišče razsvetljeno, bi jima bilo laže.« 

Štampkovi živijo v Hudenjah, na močvirnati jasi tik ob tromeji občin Krško, Škocjan in Sevnica. Marjan in Tatjana sta zanju idilično zemljišče na samem – najbližji sosedje, avtoodpad Krakov v bližini avtocestnega odcepa za Škocjan, so oddaljeni 1,2 kilometra – kupila leta 2004. Pred podpisom kupoprodajne pogodbe sta dobila zagotovilo, da bo do njunega novega doma električno napeljavo možno pripeljati po posodobitvi najbližje transformatorske postaje. A odkar sta se pred desetletjem vselila in jebila postaja prenovljena, sta od pristojnih prejemala le pojasnila z enim skupnim imenovalcem – za zdaj vas ne bomo priključili na električno omrežje. Stroške gradnje kablovoda na območju pod pristojnostjo Elektra Ljubljana so namreč zaposleni na Elektro Celje v Krškem ocenili na 20.000 evrov.

Hišne lučke na naslovu Gmajna 42 v krški občini – zaradi prometnih povezav prihajajo pisma v občino Škocjan – tako še naprej brnijo le, ko je elektrika potrebna za močnejše stroje. V nasprotnem bi namreč štiri petine električne energije, ki jo ustvari agregat, izpuhtelo v prazno. Zgolj strošek goriva za delovanje obeh agregatov na mesec znaša 200 evrov.

Tudi brez vodovoda

Enostavneje kot pisati pod LED-svetilko je bilo prižgati drugo električno napravo, snemalnik zvoka: »To so stroški, ki ti pripadajo. Ne moreš reči, da nimaš denarja. Če ga nimaš, si v temi. Kar se mene tiče, to niti ne bi bil problem, vendar ne moreš otrokom ne oprati oblačil, ne morejo ob svečah delati domačih nalog. Tega si ne moremo privoščiti. Borimo se, kolikor se lahko. A vedno teže nam gre. Tako ne moremo več.«

Dokler ni Tatjana prižgala agregata, sta se otroka veselo igrala v polmraku. Snemalnik je zabeležil, kako Ela navideznim prijateljem dostavlja marmelado, Lev je z zvoki igračke zmotil pogovor odraslih. A ob trdi temi, ki na Gmajni zavlada v kasnejših urah, razigranost sina in hčerke včasih izpodrine strah, potoži Marjan: »Pri otrocih je to problem. Imajo naravni strah pred temo. Če bi bili okoli hiše reflektorji, da bi bilo dvorišče razsvetljeno, bi jima bilo laže.«

Ob življenju brez električnega priključka je druga velika nevšečnost življenje brez vodovoda: »Vodo imamo na prosti pad, a ko je v cisterni nad bivalnimi prostori zmanjka, jo lahko s črpanjem iz vodnjaka dopolnimo šele, ko agregat dela. Med porabo vode moraš ves čas razmišljati o količini v cisterni.«

Sam tega ne bo zmogel

Če ne gre za Rome, ujete na dnu družbene lestvice, je težko verjeti, da Slovenci globoko v 21. stoletju še vedno žive brez električnega in vodovodnega priključka. Še toliko bolj, če gre za zaposlene, marljive ljudi. Oče na Gmajni 42 je priznan kovač konjev in predsednik slovenskega cehovskega združenja, ki za svoje kolege organizira izobraževanja s tujimi predavatelji. Brezposelna mati, ki na kmetiji prideluje hrano, je izšolana veterinarka pred dragim stroškom nostrifikacije hrvaške diplome.

Ravno njuna delavnost je tudi razlog, da se je njun boj za električni kabel po desetletju zaprtih vrat na elektro podjetjih in občinah znašel na naših časopisnih straneh.

»Vodo imamo na prosti pad, a ko je v cisterni nad bivalnimi prostori zmanjka, jo lahko s črpanjem iz vodnjaka dopolnimo šele, ko agregat dela. Med porabo vode moraš ves čas razmišljati o količini v cisterni.« 

»Potrebovala sem hecno uslugo. Naša deklica je lani poleti imela tekmo v nedeljo, v soboto ob sedmi uri zvečer pa je konju odpadla podkvica,« je dejala Iris Prešeren iz ljubljanskega konjeniškega kluba PIP. »Začela sem iskati kovača, poklicala sem tudi Štampka. Bilo mi je zanimivo, da je rekel: 'Lahko, lahko pridem, ampak ob enih ponoči, ko se bom vračal, ko bom končal vse drugo. Ti bom pomagal, zakaj ti ne bi, saj smo ljudje.' Ponoči smo se nato pogovarjali in je, pravzaprav ne Marjan, temveč njegov kolega David Hočevar, s katerim skupaj delata, rekel, da Štampkovi živijo brez elektrike, da je ne morejo dobiti.«

Življenjska zgodba človeka, ki ji je na pomoč priskočil ob eni uri zjutraj in za opravljeno delo zaračunal petkrat manj, kot bi drugi kovači, se je Prešernove tako dotaknila, da si je za cilj zadala, da bo na Gmajni 42 v letu 2018 zasvetila na električno omrežje priključena žarnica: »Vem, da je priden, da se trudi. A s tem poklicem težko veliko zasluži. Je človek, ki ne bo nikoli prosil za pomoč. Res je pozitivna človeška duša. To je tisto, kar pri ljudeh zelo pogrešam, in zdi se mi, da je takšnim ljudem treba pomagati. Sam takšnega stroška ne bi zmogel.«

»Glede na to, koliko zaslužim, imam denarja ravno za sproti. Naj vzamem kredit zgolj za to, da bom dobil kabel do hiše? Potem bom naslednjih pet let imel le elektriko, na drugih področjih pa se ne bom mogel nič premakniti.« 

Potrebujejo 16.000 evrov

»Žalostno je to, da so od prve obljube o možnem priklopu na omrežje nekajkrat prišli do tega, da se priključka ne da narediti,« razlaga Marjan. »Niso rekli, da je predrag – temveč da se ne da. To mi je na trenutke dalo še več jeze, da sem vztrajal, na trenutke pa mi je odvzelo ogromno volje.«

Te ima Prešernova, opisala se je kot vztrajna in tečna, v izobilju. Njeni številni ponavljajoči se klici so segli celo do kabineta predsednika vlade. S popustom pri izkopih za kable Marjanovega prijatelja, obljubo arhitektke Judite Thaler iz podjetja Urbi o brezplačni izdelavi projektne dokumentacije za kablovod in zagotovilom za brezplačno pomoč strokovnih delavcev Elektra Novo mesto je za 1,2 kilometra kabla od omarice v Hudenjah do hiše na Gmajni 42 po ocenah Prešernove treba zbrati približno 16.000 evrov. Prispevke zbirajo pri Društvu prijateljev mladine, s katerim konjeniški klub PIP tudi sicer sodeluje pri številnih dobrodelnih projektih.

Za dodatna dva tisočaka evrov, razmišlja Marjan, bi ob električni kabel poleti, ko so zaradi izsušitve močvirnatih tal dela edino možna, lahko položili tudi vodovodne cevi: »Glede na to, koliko zaslužim, imam denarja ravno za sproti. Naj vzamem kredit zgolj za to, da bom dobil kabel do hiše? Potem bom naslednjih pet let imel le elektriko, na drugih področjih pa se ne bom mogel nič premakniti. Zato bi bilo lepo, če bi mi kdo pomagal, omogočil, da laže pridobim priklop na električno omrežje in morda tudi kakšen dokument za gradnjo, da začnem reševati tudi stanovanjski problem. Ko enkrat začneš, te vleče naprej, dobiš voljo. Najslabše je, ko te zbijejo, da ostaneš brez volje.«