Zgodovinsko gledano šole, kot jih poznamo danes, obstajajo šele kratek čas,« zapiše Carol Black in se v nadaljevanju loti najrazličnejših primerjav: »Vsak biolog, ki preučuje živali v divjini, bo z lahkoto potrdil, da se živali v živalskem vrtu ne razvijajo normalno, če njihovo okolje ni kompatibilno s socialnimi potrebami določene živalske vrste. Ljudje smo medtem povsem pozabili, kaj to pomeni za nas. Umetno in radikalno smo naše otroke začeli združevati zgolj po starostnih skupinah, silimo jih, da večino dneva preživijo v učilnicah, in to sede. Učiti se morajo iz umetno pripravljenih besedil, namesto da bi se udeleževali dejavnosti resničnega življenja in jih skušali spraviti v kontekst. Vsiljujemo jim arbitrarne urnike učenja in v ničemer ne upoštevamo razvojne pripravljenosti. Zdrava pamet nam bi lahko povedala, da bo vse to imelo kompleksne in nepredvidljive posledice.«

Otroci, ki se v šoli ne vedejo, kot bi se »morali«, so hitro označeni kot posamezniki s pomanjkljivostmi, ki se ne morejo nadzorovati, nimajo organizacijskih veščin, se upirajo ipd. Vse prehitro jih pospravimo v predal, kjer tičijo organske možganske poškodbe, zaradi katerih naj bi bili nedojemljivi za usvajanje učne snovi. 

Ogledalo peščice

Avtorica prispevka se sklicuje na zanimivo raziskavo Univerze Britanske Kolumbije, ki je leta 2010 objavila svoje rezultate. V njej so se raziskovalci lotevali vprašanja o tem, kako so se oblikovale posplošitve, ki se tičejo razumevanja človeške narave. Raziskava je potrdila, da so nastale na podlagi preučevanja navad zelo ozke skupine ljudi, in sicer zahodnih, izobraženih, industrializiranih, bogatih in demokratičnih družb. Dognali so, da marsikaj, kar danes razumemo kot verodostojne informacije o človeški naravi, ni nič drugega kot ogledalo peščice, nikakor odsev človečnosti kot celote. In že smo pri šoli.



Na svet kot iskalci

Otroci, ki se namreč v šoli ne vedejo, kot bi se »morali«, so hitro označeni kot posamezniki s pomanjkljivostmi, ki se ne morejo nadzorovati, nimajo organizacijskih veščin, se upirajo ipd. Vse prehitro jih pospravimo v predal, kjer tičijo organske možganske poškodbe, zaradi katerih naj bi bili nedojemljivi za usvajanje učne snovi. »Vsaka maorska mati zna povedati, da je treba svojega otroka opazovati s potrpežljivostjo, v tišini, brez vmešavanja, da bi sam ugotovil, ali v njem buhti narava, ki bo iz njega izoblikovala 'vojščaka ali šamana'. Maorski učitelji povedo, da otroci pridejo na svet kot iskalci, v katerih tečeta dve reki – vedenje in še-ne-vedenje. Boj v njih je ravno ta, kako obe reki združiti v eno. Vloga staršev je, da jih podpiramo v tem procesu, ne da ga oblikujemo. Ne smemo ga.« Otroci se namreč ne učijo, zapiše, ko v nadaljevanju povzame maorsko miselnost, v ravni liniji, temveč kot bi opazovali stopnišče. Gredo korak više, morda na eni stopničke počakajo, nato gredo spet korak naprej.

Težave, s katerimi se spopadajo otroci danes, kot so recimo najrazličnejše diagnoze, podkrepljene z medikamentoznim zdravljenjem, odvisnost od elektronskih naprav, pomanjkanje socialnih veščin ipd., v resnici niso vzroki težav, ki jih imajo, temveč posledice. 

Avtodestruktivne rešitve

Pogled k tradicionalnim avtohtonim ljudstvom nam lahko hitro pokaže, da informacije procesirajo holistično in kontekstualno, ne nujno tudi analitično. »Če vprašate skupino urbanih otrok, naj uredijo rastline in živali v skupine, jih bodo razvrstili v kategorije. Če vprašate pripadnika avtohtonega ljudstva, naj naredi enako, bo na primer čapljo in vrbo dal v isto skupino, kajti obe vrsti sta 'doma' na mokrišču,« zapiše.



Težave, s katerimi se spopadajo otroci danes, kot so recimo najrazličnejše diagnoze, podkrepljene z medikamentoznim zdravljenjem, odvisnost od elektronskih naprav, pomanjkanje socialnih veščin ipd., v resnici niso vzroki težav, ki jih imajo, temveč posledice. Otrok se namreč v okolju, ki terja življenje po nenaravnih in rigoroznih pravilih, »znajde«, kakor se zmore. In »rešitve«, ki jih najde, so v večini na dolgi rok avtodestruktivne in ga kvečjemu še bolj oddaljujejo od življenja, po katerem hrepeni. Zgodnje oznake, ki jih starši, strokovnjaki in vrstniki prilepijo otrokom, ki ne ravnajo in se ne vedejo, kot se od njih pričakuje, pred njih postavljajo vedno večje ovire. In vsaka naslednja je teže obvladljiva.