Odločitev za poklicno pot je odgovorno dejanje. Kako lahko otrokom oziroma najstnikom pomagajo starši in kdaj?

Pomembno je, da najprej razbremenimo pritisk na vse vključene. Odločitev za šolanje, poklic ni podpis pogodbe za vse veke. Od mladih prevečkrat pričakujemo, da bodo nezmotljivi. V izjemno burnem obdobju se sklepa odločitev, ki ji prepogosto pripisujemo prevelik pomen in ta stres seveda vpliva na vso družino. »Izgubljeno« leto je tisto, ki skrbi starše, vendar lahko prav v njem mladostnica in mladostnik ugotovita, kaj zares želita, ali pridobita nove izkušnje. Tako otrokom – še pred vstopom v osnovno šolo – kot najstnikom največ pomaga pogovor o različnih poklicih; lahko obiščemo dneve odprtih vrat v podjetjih, poiščemo vzornike, obiskujemo predavanja, delavnice. Naj raziskujejo, pripovedujejo, kako si poklic predstavljajo. Kadar se denimo sedemletnica želi ukvarjati z reciklažo, biti naravovarstvenica, jahalka in detektivka, je to čudovito in daje veliko prostora za spoznavanje sveta poklicev. Vse našteto je lahko čez leta povezljivo. Paziti moramo, da čez ogenj strasti do različnih poklicev ne zlijemo vedra vode.

Danes imamo na dosegu klika dobre informacije – eSvetovanje, Kam in kako?, vkotocka.si – a ni nujno, da dobimo vse odgovore. Velikokrat pomagajo srečanja s kariernim svetovalcem. 

Mnogi imajo več talentov in izbira je toliko težja.

Na delovnih mestih se znanje nujno prepleta in povezuje. Vsak talent bo prišel prav. Presenečajo me neverjetne kombinacije, ki so resnično potrebne za dobro opravljanje nekega dela in ki združujejo na prvi pogled povsem različna področja, denimo kvačkanje in projektno vodenje. Pomaga raziskovanje poklicev, obisk podjetij, kariernih središč, sejmov. Mene kot najstnice sicer nobena stvar ni posebej pritegnila. O moji odločitvi smo dvomili vsi v družini, a je bila prava. Lahko bi bilo seveda drugače. Moj recept, če je odločitev pred vrati, se glasi: Brez panike, a v akcijo!



Ali je mogoče določiti, kateri poklici za posameznika so ali nikakor niso primerni; denimo senzibilni, umetniški tipi verjetno ne bodo najbolj žareli v vlogi kriminalistov ipd.?

Omenila bi Hollandov test. Gre za smernice oziroma ocene, ki so zelo koristne, a jih nikoli ne smemo jemati kot edino resnico. Posameznik je kombinacija več tipov. Umetniški tip niso le umetniki – so osebe, ki pri delu rade uporabljajo domišljijo, intuicijo, ne želijo omejitev in so rade ustvarjalne. Naj podam primer: oglasa za prosto delovno mesto detektiva za umetniške prevare res ne boste opazili, a to ne pomeni, da ne obstaja.

Kateri testi za pravilno usmeritev se vam še zdijo dobri glede na izkušnje?

Kot rečeno, testi so čudovit pripomoček. Danes imamo na dosegu klika dobre informacije – eSvetovanje, Kam in kako?, vkotocka.si – a ni nujno, da dobimo vse odgovore. Moja mama se je zgrozila, ko je rezultat testa zame predlagal poklic paznika v zaporu, mene pa je izid zabaval. Velikokrat pomagajo srečanja s kariernim svetovalcem. Tudi meni je odprl oči, ni pa mi položil v naročje instantnih rešitev. Po svetovanju odraslim pogosto slišimo vprašanje, kje smo bili karierni svetovalci takrat, ko so se oni odločali za šolo oziroma se prvič podajali v zaposlitev.

Vse več delodajalcev ceni iskrice v očeh in so motiviranim delavcem pripravljeni omogočiti prekvalifikacije in izobraževanja. Raje sodelujejo s tistimi, ki so pripravljeni strokovno znanje šele pridobiti, kot s katerimi drugimi, ki že samo za prihod v podjetje pričakujejo medaljo. 

Veliko se govori o poklicih prihodnosti, a v resnici je možnost zaposlovanja vprašljiva.

Veliko ljudi je že zdaj zaposlenih na delovnih mestih, ki niso povezana z njihovim šolanjem. Noben študij ni garancija za zaposlitev. Delodajalec ne išče le potrdila o izobrazbi, temveč novo sodelavko oziroma sodelavca, osebo, ne stroja s podatki. V moji družini so, ko sem se odločala, navijali za tehnične poklice, češ da bom imela zagotovljeno zaposlitev. To drži še danes in želeli so dobro, a vedela sem, da takega šolanja ne bi končala; to delo me tudi ne bi veselilo. Glede poklicev prihodnosti drži le eno – hitro se bodo spreminjali, zato se bo treba izpopolnjevati. Bo organizator prostega časa jutri dobil zaposlitev? Morda najprej na drugem delovnem mestu, denimo kot vodja projektov. Najpomembnejša je srčnost odločitve. Izobraževanje ni le pridobivanje specifičnega znanja in spretnosti za zaposlitev, razvijamo se tudi kot osebnost, pridobimo splošno znanje na različnih področjih. Pomembno je, da se vsega tega zavedamo in znamo »unovčiti« pri delodajalcu, sicer nas ta ne bo cenil.



Kaj svetujete odraslim v zrelih letih, ki želijo povsem spremeniti poklicno pot? Kje najdemo najboljše programe za prekvalifikacijo in v koliko primerih ta pogumni, drzni korak prinese uspeh?

V Kariernem centru B&B imamo več kot desetletje izkušenj z odraslimi, tudi z iskalci zaposlitve. Vedno svetujemo, naj bodo pogumni in aktivni. Večina po prvih zadregah ugotovi, da je izobraževanje odraslih lažje, kot so si predstavljali. Pomembno je, da pred vpisom v program pridobijo čim več informacij in izberejo sebi primernega. Ni lepšega kot biti zadovoljen na delovnem mestu, saj ta čas zavzema velik del dneva in vpliva na naše počutje vseh 24 ur. V to se splača vložiti prosti čas, ni pa nujno, da je vselej potrebna prekvalifikacija. Znanja nam ne more vzeti nihče, zato smo z njim vedno bogatejši in privlačnejši za dobre delodajalce. Hkrati ne smemo pozabiti na osebnostne lastnosti. Pogumen, drzen korak prinese stoodstotni uspeh. Drži pa, da je treba poskusiti različne poti do cilja, saj isto početje ne prinese drugačnih rezultatov in včasih kdo obupa prehitro ali pričakuje rezultate ob minimalnih vložkih. Vse več delodajalcev ceni iskrice v očeh in so motiviranim delavcem pripravljeni omogočiti prekvalifikacije in izobraževanja. Raje sodelujejo s tistimi, ki so pripravljeni strokovno znanje šele pridobiti, kot s katerimi drugimi, ki že samo za prihod v podjetje pričakujejo medaljo.