Grozil mi je, da bom naslednji dan mrtva

Pred sedmimi leti je odmeval primer televizijca Maria Galuniča, ki ga je kar deset let najprej s pismi, nato pa še fizično nadlegovala oboževalka s Koroške ter od njega zahtevala, naj se z njo poroči in ji naredi otroke. Neskončno poniževalne kalvarije mu ni uspelo končati niti s prepovedjo približevanja oziroma s civilno tožbo, vse dokler se ni medijsko izpostavil.

Miša Molk: Za lase me je vlekel po predsobi 

Televizijska voditeljica Miša Molk je z nami delila prav tako zelo pretresljivo izkušnjo z zalezovalcem, neznanim moškim: »Gospod me je več let neprenehoma klical najprej na stacionarni telefon, kasneje pa se je pojavljal že kar pri vratih. Naslov je našel v imeniku.  

Nekoč ko sem odprla – dobro bi bilo imeti kukalo – je z nogo butnil v vrata in nasilno stopil v predsobo. Ko sem se začela braniti in ga odrivati ven, me je zgrabil za lase in vlekel po predsobi. Na srečo vrat nisem zaprla, slišal me je sosed in poklical policijo. Prišli so nemudoma in gospod jim je začel razlagati, da ga ponoči nenehno kličem in mu ne dam miru. Policist me je vprašal, ali ga res kličem, potem je pa le ugotovil, da z gospodom ni vse v redu, in ga odpeljal. Bilo je zelo neprijetno, ker je bil nadležnež precej agresiven.« Po tistem so se njegovi napadi še nekajkrat ponovili, nato pa je nenadoma izginil. Molkova se z nelagodjem spominja še nekaj drugih groženj. »Prejemala sem tudi grozilna pisma in telefonske klice, da bom naslednji dan mrtva. Na en tak klic se je odzval Pavle Ravnohrib, ki je bil ravno takrat pri meni na obisku, in se zmenil s klicateljem na Prešernovem trgu, da se bosta pomenila, kaj ga teži. Seveda ga ni bilo. Kako se lahko ubraniš pred zalezovalci? Mislim, da je treba biti v takih okoliščinah kar previden in do neznancev zadržan.« 

Hitrega in učinkovitega ukrepanja pri nas na žalost ni. Zalezovanje kot kaznivo dejanje, je treba dokazati z dlje trajajočim protipravnim ravnanjem, posledica katerega je stanje prestrašenosti, ogroženosti. To pomeni, če gre za nekaj e-sporočil ali manjše število t. i. naključnih srečanj, bo šlo le za prekršek.  

Tudi pregon ne pomaga

Še ena znana Slovenka, ki pa želi ostati anonimna, nam je zaupala, da jo po telefonu že od lanskega poletja z različnih številk kliče in ji pošilja sms-sporočila isti človek. Grozi ji, da jo bo našel, ker ve, kje živi, in kako bo vriskala, ko jo bo napičil, in potem bosta zaživela kot mož in žena. Z njenega profila na facebooku je snel fotografije in jih povezal s svojim spolnim organom ter zvočnimi posnetki. Tako iz teh kot iz njegovih zapisov je razvidno, da gre za tujca z območja nekdanje Jugoslavije, ki ne govori slovensko. Po prijavi na policijo septembra 2016 je primer prevzel kriminalist, zbral dokumentacijo in predlog za pregon nadležneža predal sodnici. Ta je ukrep dovolila decembra 2016. Medtem je zalezovalec naši sogovornici tudi po uradnem zapisniku poslal več kot šeststo sms-sporočil. Izvedela je, da je hkrati nadlegoval še skoraj štirideset drugih žensk, znanih in manj znanih, ki so imele javno dostopne telefonske številke, vendar so ga naposled le izgnali in mu izdali prepoved prestopa slovenske meje za tri leta: »Tako sem imela mir dobrega pol leta, pred tednom pa me je spet poklical in začel govoriti opolzkosti. Da gre za istega človeka, sem ugotovila takoj, saj sem ga spoznala po glasu, medtem pa je do mene pricurljala novica, da je znova udaril tudi drugje in nekatere ženske še obiskal.« Zdaj se upravičeno sprašuje, kdo v državi je sploh sposoben narediti red.

Zalezovanja je opazno več 

O tem, da nekaj v sistemu zaščite ljudi ni v redu, smo poskušali najprej spregovoriti s kriminalistom, ki obravnava konkretni primer in še nekaj podobnih vzorčnih primerov, a nam piarovska služba na policiji tega ni dovolila. Kot bolj primerno sogovornico so nam ponudili kriminalistko Ireno Petrič s Policijske uprave Ljubljana. »Policija se v mnogo zadevah, ne le pri zalezovanju, počuti frustrirano. Člen o zalezovanju kot kaznivem dejanju – izven področja družinskega nasilja – imamo v Sloveniji šele od novembra 2015. 

Leta 2016 smo uradno zabeležili osem primerov, letos pa jih je bilo že v prvi polovici leta 29. Vpogleda v to, koliko je bilo med njimi znanih osebnosti, nimam, zagotovo pa je med nadlegovanimi več medijsko neznanih ljudi,« pove naša sogovornica in preusmeri pozornost na širšo problematiko nasilja, ki se dogaja v družinah in na spletu, kjer se povečuje število spolnih zlorab mladih, ki jih zakrivijo pedofilske združbe: »Več je nevladnih organizacij, bolj se trudijo, in ostrejši so zakoni, več je nasilja.« Ob vrnitvi na temo, ki zadeva ženske žrtve zalezovanja – te večinoma napadajo moški – opaža, da je ozaveščenost velika. Za zalezovanje sta zagroženi dve leti zapora, a nekaj dokazati na sodišču je izredno težko. Tudi v naši državi žal poznamo primere, ki so se končali z umorom žrtve. »Vse institucije naredijo, kar je v njihovi moči, da se to, torej najhujše, ne bi zgodilo. Res pa je tudi, da hitrega in učinkovitega ukrepanja pri nas ni. Na žalost. Zalezovanje kot kaznivo dejanje, in ne prekršek, je treba dokazati z dlje trajajočim protipravnim ravnanjem, posledica katerega je stanje prestrašenosti, ogroženosti. To pomeni, če gre za nekaj e-sporočil ali manjše število t. i. naključnih srečanj, bo šlo za prekršek, v nasprotnem pa za kaznivo dejanje,« pojasni Petričeva ter poda nasvet za žrtve: »Velik poudarek je na samozaščitnem ravnanju osebe, dobro pa je tudi, da je z nadlegovanjem seznanjena žrtvina socialna mreža. Kar se ji dogaja, mora vedeti čim več ljudi, sploh družina. Zalezovanje naj vedno prijavijo policiji, saj tako mnogo laže dokazujejo kaznivo dejanje.«

Očitno se je v našo stranko tako bolestno zaljubil, da ji je, ker mu dvorjenje niti s skoraj vsakodnevnimi darili ni uspelo, začel pisati eksplicitne anonimke v stilu, da je navadna ku..a, da menja moške kot po tekočem traku. Seveda niti v sanjah ni pomislila, da to piše on, ki ji je stal ob strani in jo tolažil. 

Resnična zgodba kot iz filma 

Po besedah Bernarde Škrabar, detektivke in direktorice detektivsko-varnostne agencije, so obravnavali nekaj skoraj filmskih primerov zalezovanja v zvezi z medijsko neznanimi pa tudi slavnimi posamezniki. S soglasjem svoje stranke nam je enega opisala: »Znano osebo je na muho vzel znanec, s katerim se je občasno družila, popila kavico in poklepetala. Doma je imel skrbno ženo in dva otroka. 

Očitno se je v našo stranko tako bolestno zaljubil, da ji je, ker mu dvorjenje niti s skoraj vsakodnevnimi darili ni uspelo, začel pisati eksplicitne anonimke v stilu, da je navadna ku..a, da menja moške kot po tekočem traku. Seveda niti v sanjah ni pomislila, da to piše on, ki ji je stal ob strani in jo tolažil, da bo pisec že odnehal, da gre verjetno za moteno osebo ipd. Tako je bil z njo še pogosteje v stiku. Vsakič ko je od nje želel kaj več, ga je zavrnila, češ da sta samo prijatelja in da ima vendar doma družino. Pogostost anonimnih pisem se je povečala na dve tedensko, prejemali so jih tudi njeni prijatelji in partner, kar je povzročilo zelo slabe odnose. Razšla se je s partnerjem, okolica jo je gledala postrani, saj so se klevete iz anonimnega pisanja že razširile. Prijazni znanec ji je bil vedno na voljo in ji ponujal svojo ramo. Nato je ženska najela nas. Preiskava je bila dokaj obsežna in zbrali smo dokaze, da je on pisec. Naša stranka je bila zgrožena in je v nadaljevanju proti njemu sprožila kazenske in civilne postopke. Z njim se še vedno pravda, kar traja skoraj tri leta.« 

Komentar ministrstva in tožilstva

Postopki dokazovanja zalezovanja so po izkušnjah številnih žrtev mučni in nadvse dolgotrajni, zato verjetno malo storilcev zares konča za zapahi oziroma svoja dejanja ponavlja več let ali v nedogled. Do bridkega konca? Za pojasnilo, zakaj zalezovalci zaradi prepočasnega ukrepanja odgovornih niso učinkovito kaznovani, smo prosili ministrstvo za pravosodje. Njihov odgovor se je glasil: »Ministrstvo ne razpolaga s podatki o domnevni dolgotrajnosti postopkov, o katerih pišete, zato vaše teze ne moremo komentirati oziroma potrditi.« Očitke, da zadev ne urejajo tako hitro in učinkovito v prvi vrsti zaradi tožilstva, so na vrhovnem državnem tožilstvu komentirali z besedami: »V zvezi z vašim vprašanjem vam sporočamo, da na državnih tožilstvih vse primere obravnavamo enakopravno in z enako mero zavzetosti. Hitrost postopkov je v veliki meri odvisna od zapletenosti primera ter zbiranja dokaznega gradiva. Če stranka v postopku meni, da postopek teče prepočasi, ima vedno možnost, da na predstojnika tožilstva vloži nadzorstveno pritožbo. Na vaše vprašanje je nemogoče odgovoriti bolj konkretno, saj bi za to potrebovali bolj natančne podatke: za katere konkretne primere sprašujete, v kateri fazi postopka so bili ipd.« 

Svoje izkušnje z zalezovalcem nam je zaupala še ena slovenska estradnica. Katjo Fašink je žrtev neumornega nadlegovalca že tako dolgo, da razmišlja, da bi pravico poiskala na mednarodnem sodišču. Pogovor preberite tukaj.