Ona. Živeti kot ženska. Biti Ona z veliko začetnico. Sara Ahlin Doljak. Odvetnico in predavateljico na evropski pravni fakulteti Nove univerze v Ljubljani in Novi Gorici je multipla skleroza pred osmimi leti priklenila na invalidski voziček, a ni strla njenega duha. Njeno sporočilo o tem, kaj je v življenju zares vredno, pomembno in pravo, ni vredno zgolj temeljitega premisleka, ampak jasen zgled, da je smisel človekovega bivanja preseganje samega sebe. Vsak med nami lahko stori več. Kajti vse se da, če sta le volja in želja.
»Naša letošnja Ona 365 nas je prikovala na realna tla. Vse tisto, česar mi ta hip ne moremo in ne zmoremo, si umišljamo kot naš največji problem, postane ob naši letošnji Oni dokaj nepomembno. Morda bo za naš začetek že dovolj zavedanje, da je lahko naslednji hip vse drugače. Ona nam nehote nastavi zrcalo: kdo smo in predvsem kaj smo lahko. Kljub preizkušnjam, ki ji jih nalaga življenje, živi polno. Vsakokrat poudari: da je življenje veliko, zato ga spoštljivo časti. In da je družina vse. Ne skriva trpkih trenutkov in soočenj s sabo. A nekega dne je spoznala, da se je naučila vsega, le živeti ne! Zato pravi, da lahko živimo na dva načina: prvi je pogojen s spoznavanjem samega sebe in se konča s praznovanjem. Drugi se začenja s praznovanjem, konča pa z glavobolom, bolečino in nezadovoljstvom.« S temi besedami je odgovorna urednica One in Oneplus Sabina Obolnar opisala Saro Ahlin Doljak. Letošnjo Ono 365.
Življenje se je za našo družino v marsičem spremenilo. Raste pa ljubezen
»Nimam posebnih besed,« je ob razglasitvi izrazila presenečenje prva slavljenka večera, da je štiričlanska žirija izbrala prav njo.
»Lahko pa zavrtim nekaj, kar sem v tem času spoznala.« Glas Sare Ahlin Doljak ne govori. Namesto nje govori Tobii, tehnološko pomagalo. V iskrenem govoru se je dotaknila src, saj je razkrila življenje z boleznijo, ki ji je vzela marsikaj zemeljskega. »S svojimi mislimi, občutki in invalidnostjo nisem ostala sama, čeprav je nekaj znancev in prijateljev odšlo, nekatere prijateljske vezi pa so se poglobile. Okrog sebe nisem sezidala zidu. Po sedmih letih od diagnoze sem se spoprijela z boleznijo. Nisem je premagala, jo pa počasi sprejemam in se navajam živeti z njo. So pa v najinem odnosu nastale spremembe. Pred menoj mož, ki ga imam rada z vsem srcem, ampak jaz sem drugačna, bolj krhka, ranljiva, pogosto na robu nemoči. Življenje se je za našo družino v marsičem spremenilo. Raste pa ljubezen. Ure, ki sva jih preživela skupaj v bolnišnicah, na hodnikih ali v parku, so naju zbližale. Bili so dnevi, ko možu nisem pustila blizu. Razumel je, tiho je vel ob meni in mi vedno znova dal čutiti, da me ima rad, da lahko računam nanj. Bili so trenutki, ko je Bojan moral uporabiti tudi trdo besedo, me dobesedno izbezati ven iz stiske. Ko se danes ozirava nazaj, ne sprašujeva več, zakaj. To pot hodiva, da se znava ustaviti drug ob drugem. Preveč sva bila že zatopljena v svoje delo, komaj še kaj časa je ostajalo za naju. Treba je veliko poguma, črpam ga iz vere, upanja in ljubezni. Ko sem zbolela, sem izvedela za knjigo Benjamin: moja mama je posebna. Benjamin spozna, da je njegova mama posebna, ker ima zapleteno kronično napredujočo bolezen, ki žal ni popolnoma ozdravljiva. Knjiga na prijazen način pomaga razumeti izzive in strahove, s katerimi se otroci spopadajo, ko mama zboli, in obenem odgovori na številna vprašanja, kako jim v tej situaciji pomagati. Za najina otroka je imela ta knjiga veliko poučno vrednost, saj sta bila ob postavitvi diagnoze stara štiri in šest let. Otroka sta danes stara 12 let in 13,5 leta in ob bolezni rasteta. Intuicijo imata zelo močno in vesta, kdaj potrebujem počitek in pomoč pri delu. Veliko pomagata in sta samostojna, znata kuhati, prinesti hrano iz trgovine, poprijeti za gospodinjska dela. Skupaj molimo in smo odprti za pogovore, izmenjavo mnenj in nimamo prepovedanih tem. V veliko pomoč so meni in moji družini starši, ki me vozijo v službo, na sodne obravnave in predavanja.«
One z veliko začetnico
Med dvanajst Oninih žensk, ki so v minulem letu pustile neizbrisljiv pečat, so se poleg zmagovalke uvrstile tudi Bojana Pivk Križnar, učiteljica in humanitarka, dr. Gabrijela Zaharijaš, raziskovalka vesolja, Ilka Štuhec, dvakratna svetovna prvakinja v smuku, podjetnica Irena Fonda, prva slepa prevajalka iz norveškega jezika v Sloveniji Irena Mihelj, Jožica Ličen, ravnateljica Škofijske karitas Koper, Mojca Širok, novinarka, voditeljica, pisateljica, dr. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med., strokovnjakinja za klinično prehrano, prof. dr. Saba Battelino, dr. med., ušesna kirurginja, Valentina Turcu, režiserka in koreografinja, in mag. Željka Platzer Papič, teologinja.
Vedno se zgrozim, ko slišim besedo kvote
Prisotne nominiranke in lavreatko, ki je prejela v dar unikatno broško izpod rok Tjaše Malalan iz Draguljarne Malalan, je z izvirnimi rimami predstavil reper Rok Terkaj - Trkaj. Njih in številne ugledne goste večera s kulturnega, gospodarskega in političnega podija je nagovoril slavnostni govornik, predsednik vlade Marjan Šarec. O Oni, ki je nedvomno prispevala k boljšemu razumevanju vloge žensk v četrt stoletja, je dejal, da je dokaj reden bralec revije, s katero je nekajkrat seveda tudi sodeloval. Denimo, pred dobrimi enajstimi leti kot nosilec zmagovalne majice Oninega izbora Naj sporočilo postane oblačilo. »Drugače pa je nocojšnji večer namenjen nominirankam, predvsem pa ima simbolno sporočilo,« je izpostavil v resnejšem tonu. In nadaljeval o položaju žensk: »Vedno se zgrozim, ko slišim besedo kvote. Namreč, to je padec družbe, je priznanje, da kot družba nismo uspešni in moramo predpisati kvote za to, da dajemo ženske bodisi na kandidatne liste bodisi na kakšne druge vodilne položaje. Če moramo s kvotami to predpisovati, potem to še ni tisti uspeh, ki ga želimo. Kajti zadostiti samo številčnemu kriteriju, hkrati pa žensk ne dati na izvoljiva mesta, to je licemerstvo, to je dvoličnost in verjamem, da bo enkrat temu konec. Kajti če v sebi ne ponotranjimo pomembnosti obeh spolov, je vse drugo zaman.« Ob koncu je dejal, naj ne bo samo osmi marec dan, ko spomnimo na ženske, ampak naj bo tako vse leto. »Radi vas imamo,« je sklenil.
Kruh in vrtnice
Slovesnost je potekala pod režijsko taktirko Mateja Filipčiča. Glasbena gostja večera je bila Ona. Nekdaj, še vedno in za vedno – edinstvena Josipa Lisac. Voditelja, očarljiva Bernarda Žarn in Miha Šalehar, pa sta v program poleg preleta Oninih aktivnosti v 25 letih – Ona je pokrivala najrazličnejša področja življenja, a vedno z jasnim klicem: tukaj smo, dejavne smo –, vpletla tudi aktualna vprašanja. Svoje iskrive poglede na sobivanje žensk in moških v času in prostoru so predstavili teolog in filozof dr. Ivan Štuhec, Biserka Marolt Meden, nekdanja članica Onine vlade v senci in nekdanja poslovna direktorica pediatrične klinike, in Faila Pašić Bišić, zagovornica deprivilegiranih in direktorica človekoljubnega dobrodelnega društva Up Jesenice.
O ženskah duhovnicah v Rimskokatoliški cerkvi je Ivan Štuhec dejal, da imamo premalo časa za tehten premislek, a se je vloga žensk v Cerkvi bistveno spremenila: »Vse od začetka, odkar sem se vrnil s študija iz Rima, imam ob sebi vsaj 50-odstotno kvoto žensk.« Biserka Marolt Meden je požela aplavz, ko je bila odkrita, kakšno je ravnotežje med žensko in moškim na enem njenih področij: »Pri družini mora biti konsenz, dobro razumevanje, in mislim, glede na to, da imam že več kot 45 let istega moža in on mene, da to obvladam.« O opolnomočenju žensk v Sloveniji in širše v srednjeevropskem prostoru je Faila Pašić Bišić dejala: »Biti bitje z dvema mehkima ć in nositi ruto v Sloveniji pomeni imeti izredno veliko poguma. Izhajam iz tradicionalne družine in prenašati inovativno podobo v slovenski prostor je zahtevalo tudi ogromno odrekanja. Nikoli se nisem želela soočiti z dejstvom, da so svoboščine kruh in vrtnice. Kruh je nekako ponazarjal ekonomsko neodvisnost in stabilnost in vrtnice so ponazarjale kvaliteto življenja. Nekako ne najdem sočustvovanja z ženskami, ki se odločijo zgolj za vrtnice. Vedno sem bila pristašinja politik osvobajanja, ki so ženski dale moč, vpliv, ugled, pogum in jo ne nazadnje uvrstile na višji družbeni položaj. Ženska mora pustiti sled v svojem življenju in nikakor ne živi zaman. Ne glede na to, ali prihaja iz tradicionalne ali moderne skupnosti.«
Spoštovane bralke, cenjeni bralci. Naša Ona 365, doc. dr. Sara Ahlin Doljak, nam je po prireditvi poslala zahvalne besede s pripisom: »Pošiljam govor, ki je ostal shranjen v usb ključku na mizi doma v torek zvečer. In zgodila se je improvizacija in nagovor, ki ni bil predviden. Še en dokaz več, da v življenju ni vse odvisno od nas in poudarjanja 'jaz'.« »Hvaležna sem za te lepe trenutke nocoj, ki smo jih tu doživeli, vi z nami in mi z vami. Nocoj ni slišati mojega glasu, bodo pa slišane moje misli. Glede na to, da ne nominacije ne nagrade nisem pričakovala, lahko povem le to, kaj me v tem večeru nagovarja. Nagovarja me Hvaležnost. Hvaležnosti ni v materialnem. Še vedno sem formalnopravno lastnica kupa stvari, ki sem jih kupila z delom v odvetniški pisarni in jih nisem hotela izgubiti. Zakaj in čemu pišem v pretekliku. Ker sem jih morala imeti. Zaklepala sem jih z najboljšimi ključavnicami v železnih omarah, zavarovala z zavarovalnimi policami, bila nesproščenih misli in v stalnem strahu, da jih izgubim. Problem niso stvari, ampak ograje, s katerimi sem jih ograjevala. Srž je emocionalna vrednost, ki sem jo lepila nanje. Večal se je cmok v trebuhu, zaradi posedovanja kupa materialnih stvari, ki jih lahko vsak hip izgubim. Dovolj je bilo, Jaz nisem moje materialne stvari. Ne gradim več svojega doma iz opek, lepe fasade in čistih oken, gradim ga z odnosi. Doma, v pisarni in v predavalnicah na fakulteti se počutim hvaležno, kjer me odnosi dvigajo, kjer sem ustvarjalna, kjer sem zares Sara. Dom, kjer so vezi med nami pomembnejše kot stvari. Kjer smo hvaležni in svobodni ječe materialnega. Nocoj ni le beseda: hvala; molk mi je dal spoznanje, da gre za pripravljenost srca, mimiko obraza in lesket v naših očeh. Vse troje je nocoj spregovorilo!« Doc. dr. Sara Ahlin Doljak, pravnica in Ona 365 |
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: