Zadnja pomembna raziskava o nasilju nad ženskami v Sloveniji je bila končana in objavljena pred več kot sedmimi leti. Kar je dovolj zgovoren podatek. Nastala je pod taktirko dr. Vesne Leskošek in takrat smo tudi dobili nov pogled na razsežnost problematike nasilja nad žensko v Sloveniji. Najprej je bilo presenetljivo, kako zelo živi so stereotipi in kako zelo se ne zavedamo naše temeljne pravice, pravice do svobode življenja. Elementarno vprašanje je, ali sploh vemo, kaj je nasilje. Raziskava je pokazala, da žal ne. Najprej, da smo do njega zelo razumevajoči in ga kot takšnega sploh ne prepoznavamo. Dr. Leskošek nam je takrat povedala: »V poskusnem anketiranju pred glavno raziskavo se je izkazalo, da je veliko žensk na konkretno vprašanje, ali so ga doživele, reklo ne. Potem ko smo jih povprašali po znakih nasilja, pa so jim pritrdile. Posamezna dejanja torej, kot so suvanje, brcanje, grožnje, da se bo kaj pripetilo njim ali otrokom, so doživljale, a verjele, da ne živijo v nasilnem odnosu. Ko smo jih nato povprašali o neskladju, so odvrnile, češ da ni to zanje nič, to se pač dogaja, to ni nasilje. Težko bi zanikali, da je brcanje nasilno dejanje, da so grožnje nesprejemljive, a vseeno je strpnost do njih zelo velika. Dokaz strpnosti je tudi dejstvo, da smo dobili vrnjenih le četrtino vprašalnikov. Res je, da je takšen odziv pri poštnih anketah razumljiv in običajen, pa vendar so, na primer, na Finskem vrnile kar do 70 odstotkov vprašalnikov.« Raziskava pokaže šokantne rezultate, namreč ženske, ki priznajo nasilje, izpovedo tudi fizične poškodbe: zlomljeni udi, nosovi, ličnice, brade, počene lobanje, zbiti zobje ... Ja, v Sloveniji.

To, da ženske potrebujejo najmanj sedem let, da o nasilju sploh spregovorijo, je dovolj zgovoren podatek o tem, v kako zelo brezizhodnem in travmatičnem položaju so. 

Vladajo nam nevarni stereotipi o tem, kdo je nasilnež in kdo žrtev. Nikakor nasilje ne izvira samo iz socialno nižjih ravni družbe (največ ga je sicer med srednje izobraženimi), ampak ga je vse več tudi med izobraženimi in dobro situiranimi. A te še dlje molčijo. To, da ženske potrebujejo najmanj sedem let, da o nasilju sploh spregovorijo, je dovolj zgovoren podatek o tem, v kako zelo brezizhodnem in travmatičnem položaju so. Tega, da jim življenje odteče v nasilnem odnosu in da v takšnem odrastejo otroci, ni treba posebej poudarjati. Razumemo tudi, kaj to pomeni za potomce. Ponotranjen vzorec škodljivega vedenja. Ukleščen otrok, ki bo vzorec nasilja in nesvobode z veliko verjetnostjo nadaljeval. V takšnih ali drugačnih zlorabljenih oblikah bivanja.



Pomembno je, da o nasilju nad ženskami govorimo premišljeno. Da imajo žrtve partnerskega nasilja za domačimi zidovi učinkovito strokovno podporo državnih institucij. In prav tako pomembno je, da vsi mi govorimo jezik strpnosti, povezovanja, in ne izključevanja. Predvsem me – ženske (ne moški, da nam ne bo vladal naprej še en stereotip). Me ženske moramo govoriti jezik povezovanja. Najprej do žensk. Vseh žensk. To nam želim ob 8. marcu. Ali kot je rekel Prešernov nagrajenec Boris A. Novak: »Med besedo in molkom izberi poslušanje.«