Miha je tudi fotograf, ki skuša v objektiv ujeti, kar opazuje in preučuje – kako se živali vedejo v svojem naravnem okolju. Najljubše posnetke najde v dinarskih gozdovih in vzhodnih Alpah, redno jih objavlja v številnih publikacijah. Ob vsem tem sodeluje pri raziskavah gepardov, afriških šakalov, alpskih gamsov, jelenjadi, nekaterih vrst ptic in plazilcev ter je gostujoči raziskovalec berlinskega Leibnizovega inštituta za raziskovanje živali v ujetništvu in divjini.


Nedavno smo tudi pri nas poročali o selitvi dveh slovenskih medvedjih samic v Pireneje. Tamkajšnje kmete ni ravno najbolj navduševala morebitna nevarnost za drobnico. Lokalne ceste so menda celo blokirali z napisi »to je vojna«. Kako ste spremljali dogajanje in ga še?

To, o čemer smo brali, vsi te predstave za javnost, niti niso toliko povezane s problemom prisotnosti medveda kot biološkega bitja, temveč predvsem z njegovim simbolnim pomenom. Zamaskirani moški, ki so paradirali s puškami, so skušali ustvariti zlasti politične pritiske. Francozi večinoma pozdravljajo priselitev medvedov, a vedno bodo obstajali glasni posamezniki, ki bodo poskušali ustvarjati vtis večinskega nasprotovanja. Vedno, kadar se pojavi vprašanje, povezano z velikimi zvermi, se v njem v resnici zrcali mnogo drugih težav. Podobno je v Skandinaviji, kjer je prepad med mestnim in podeželskim prebivalstvom precejšen. Človek bi tam zlahka dobil občutek, da je v tem konfliktu volk tisti, ki povzroča težave, a je v resnici »le« poligon za spopad glede političnih nesoglasij in opozarjanje na mnoge težave, s katerimi se sooča podeželje. Volk tako postane zgolj orodje nasprotovanja odločitvam, ki jih kljub potrebam ruralnega prebivalstva sprejemajo v urbanem okolju.



Divje zveri občudujemo, če jih gledamo od daleč. Nekdo, ki z njimi bolj zavzeto dela, pa pri njih nedvomno prepozna specifične fascinantne značilnosti. Kaj vas je v preučevanju rjavega medveda najbolj navdušilo?

Nedvomno je bilo to spoznanje, kako zelo se različni medvedi razlikujejo med sabo. Kot smo si med sabo različni ljudje z različnimi osebnostmi. Ko smo na primer spremljali gibanje posameznih medvedov s pomočjo telemetričnih ovratnic, smo hitro opazili, da prostor uporabljajo izjemno različno; pravil ni. Enako stara medvedka z mladiči se na določenem območju vede povsem drugače kot kakšna druga. Če »poznam« 40 medvedov z ovratnico, si za 41. vseeno ne upam napovedati, kako se bo vedel. Vedno znova me preseneti tudi njihova inteligenca in kako dobro si zapomnijo, kje so našli kakšno hrano in kdaj.


Enako stara medvedka z mladiči se na določenem območju vede povsem drugače kot kakšna druga. Vedno znova me preseneti njihova inteligenca in kako dobro si zapomnijo, kje so našli kakšno hrano in kdaj.


Kolikokrat ste iz oči v oči srečali medveda?

Ne štejem. Morda dvestokrat?


Glede na vaše strokovno znanje je bil vaš odziv gotovo drugačen, kot če bi ga srečala, kaj vem, jaz? Vas je bilo strah?

Zame kar dobro drži misel, kar dobro poznaš, tega se ne bojiš. Do danes nisem imel z medvedi nobene slabe izkušnje, kar pa seveda ne pomeni, da se ne zavedam njihove potencialne nevarnosti. V Sloveniji beležimo približno dva napada medveda na človeka letno. Vendar se ne obremenjujem s tem, ali bo kdaj napadel tudi mene. Podoben odnos imam do svoje vsakodnevne vožnje po avtocesti. Verjetnost, da bom udeležen v prometni nesrečni, obstaja, a to ne pomeni, da nikoli več ne bom sedel v avto. Poznavanje medvedjega obnašanja in izkušnje z njimi mi olajšajo odzivanje nanje. Pri tem sem seveda v prednosti pred nekom, ki medveda sreča prvič in zato v strahu težje sprejme razumske odločitve.



Da se večanje števila prebivalstva nezadržno zažira v naravne habitate številnih živalskih vrst, ni ravno nova vest. Kaj lahko naredimo, kako se lahko sobivanja priučimo?

Slovenija zaradi svojih geografskih značilnosti ne premore ogromnih območij divjine. No, prave divjine pri nas praktično ni več. V območju skoraj vsakega medveda je tudi nekaj vasi, saj so naši gozdovi z njihovega vidika relativno majhni in razdrobljeni. Zato ne moremo slediti modelu, ki se je razvil ponekod v Afriki in Severni Ameriki, kjer skušajo velike zveri ločiti od ljudi z rezervati, ki bi bili namenjeni samo živalim. V Sloveniji imamo zato samo dve možnosti. Ali medvede povsem iztrebimo ali pa se odločimo za sobivanje. 

Zavedam se, da sobivanje prinese določene težave, saj se konfliktom nikoli ne bomo mogli povsem izogniti. Lahko pa z določenimi ukrepi dosežemo, da bo težav z medvedi čim manj. Za to potrebujemo znanje; da se naučimo, kaj pomaga in kaj ne. A to je naloga nas raziskovalcev. 


Slovenija si je v svetu pridobila sloves države, ki naj bi imela sobivanje z rjavimi medvedi odlično urejeno, bili naj bi celo vzor. Pa smo res?

Na splošno nam gre kar dobro. Pri medvedu sicer nismo prav v vrhu, Hrvati so na primer v nekaterih pogledih pred nami; škodnih primerov in konfliktov je pri njih dosti manj. Po drugi strani pa imajo v Romuniji ogromne težave in niti smrtne žrtve niso redke. Razlike so povezane tudi s tradicijami, poseljenostjo, naravnim okoljem, razširjenostjo živinoreje in številom medvedom. Zato je, ko govorimo o Sloveniji, najbolje narediti primerjavo z različnimi časovnimi obdobji. Če današnje stanje primerjamo s tistim pred desetletjem, lahko zatrdimo, da smo pri preprečevanju konfliktov dosegli velik napredek. Za to so zaslužni kolegi iz Zavoda za gozdove, ki vlagajo v to veliko truda in znanja. Smo na dobri poti, je pa prostora za izboljšave seveda še veliko. Izpostavil bi predvsem krmljenje medvedov; količina koruze in druge hrane, ki jo dajemo v gozd, je enormna. Kar nekaj problemov z medvedi verjetno izhaja ravno od tod, poleg večanja njihove populacije.


Moj odnos do živali ni romantičen. Vem, da so divje, vem, da me ne dojemajo kot svojega prijatelja, kot tudi jaz njih ne. Vsi smo del narave. Če že kaj, jim pomenim grožnjo. Ne delam si utvar, da sem »šepetalec medvedom«.


Dosedanja kariera vas je popeljala na nekaj izjemno zanimivih znanstvenih potovanj. Opazovali ste medvede na Aljaski, leoparde v Namibiji, snežne leoparde na Altaju, v Mongoliji. Katere so skupne značilnosti, ki ste jih zaznali, ko ste živali opazovali v naravnih okoljih?

Ne glede na to, ali sem delal v Mongoliji, na Borneu ali v Namibiji, sem opazil precej podobnosti sobivanja živali in ljudi. Ko se v Sloveniji pogovarjam recimo o divjih zvereh v Afriki, si mnogi predstavljajo, da namibijski leopardi živijo v divjini povsem odmaknjeno od ljudi. Enako sem si predstavljal za snežnega leoparda v mongolskem visokogorju. A kar sem videl, mi je ustvarilo precej drugačno sliko. Tako kot v Sloveniji, tudi na Altaju živijo ljudje, ki skušajo po svoje preživeti. Človek je poselil skoraj vse koščke sveta. In ker je tudi na Altaju precej razširjena živinoreja, so konflikti med pastirji in zvermi neizogibni. To se odraža v obliki preganjanja in nezakonitega ubijanja. Priznam, pričakoval sem, da bodo na 4000 metrih višine snežni leopardi vendarle imeli za bivanje več neokrnjenega prostora, a ko sem prišel tja, sem uzrl ogromno prepasenega območja. Ljudje, ki živijo tam, imajo namreč mnogo drobnice; povpraševanja po kašmirju je veliko. Živina popase velika področja, s tem pa omejuje življenje sibirskim kozorogom in divjim ovcam, ki so naravni plen snežnega leoparda. In ker ti nimajo hrane, začnejo pogosteje napadati domače živali. Nestrpnost med ljudmi je zatorej vedno večja. Spoznanje, kako močno ljudje posegamo tudi v najbolj odročne naravne sisteme sveta, me je močno šokiralo. Dobra stran podobnosti teh težav po svetu pa je, da se lahko drug od drugega učimo, si izmenjujemo izkušnje. Marsikje so upravljavci z učinkovitimi ukrepi že uspeli precej zmanjšati število konfliktov. Tudi v primeru volkov v Sloveniji.



Zanimanje za živali je v vas vzniknilo že, ko ste bili otrok, mar ne?

Res je, najbrž ga imam v genih. Vseeno pa moj odnos do živali ni romantičen. Vem, da so divje, vem, da me ne dojemajo kot svojega prijatelja, kot tudi jaz njih ne. Vsi smo del narave. Če že kaj, jim pomenim grožnjo. Ne delam si utvar, da sem »šepetalec medvedom«. (Smeh.) Res je le to, da zaradi svojega profesionalnega znanja in izkušenj živali verjetno nekoliko bolje poznam in razumem. Ko na terenu srečam medveda, leoparda ali katero koli drugo divjo zver, veliko laže razberem njeno občutenje, predvidim, kako se bo vedla v določenih okoliščinah, ali je v stresu, se čuti ogroženo ... Na podlagi tega se laže odzovem tako, da se izognem težavam in živali s svojo prisotnostjo ne vznemirim preveč.