Poleg gimnazijskih predmetov je takrat obiskoval še vrsto glasbenih, zato je bil v šoli od jutra do večera. Imunski sistem mu je tako oslabel, da dolgo ni prišel k sebi. Deset let kasneje je 29-letni Nino Ošlak eden od najbolj predvajanih pop izvajalcev na postajah, avtor skladb za glasbene izvajalce, kot so Anabel, Nuša Derenda, Tilen Lotrič in številni drugi. Pa tudi šole (še) ni zapustil. Kot magister glasbene pedagogike poučuje osnovnošolce, ki so zagotovo navdušeni nad tako nadarjenim ter priljubljenim učiteljem. »Dokler bom čutil to kot poslanstvo, in ne službo, bom kot učitelj z veseljem z mladimi delil svoj glasbeni adrenalin,« pove in že hiti naprej. Na kolo, nato pa na predstavitev svoje nove plošče Nekaj je na tebi. Tako, za pravo mero vsega dobrega. 

Dva meseca novega šolskega leta sta že za vami.

Kot otrok se začetka šole nisem ravno veselil, zadnja leta, odkar poučujem, pa prav uživam v vseh teh novih izzivih, ki so pred menoj. Rad ustvarjam z učenci, pripravljamo koncerte, projekte. Predvsem pa nam nikoli ni dolgčas. (smeh)

Po kolapsu v srednji šoli sem začel več časa preživljati zunaj, v naravi, se ukvarjati s športom. To je najboljša protiutež napornemu delovnemu urniku.  

Za kakšnega učitelja vas imajo učenci?

Res upam, da ne za prestrogega. Trudim se biti pravičen. Imam svoja pravila in če tudi otroci »igrajo« pošteno, ni nobenih težav.

Preberite še: Lea Sirk o izgorelosti 

Ste učitelj, kakršnega ste si želeli sami med šolanjem?

Pri poučevanju gre za odnos, ne samo podajanje znanja. Tukaj nisem, da sem nekaj več, oni pa so tam. Skupaj smo, sodelujemo. Se pa vsekakor še vedno učim tudi jaz, trudim se, da bom nekoč tako dober, kot je bila vrsta mojih učiteljev predvsem z glasbenega področja. Imel sem srečo, da sem imel odlične mentorje.

Kaj ste v šolskem sistemu pogrešali kot učenec? Kaj pogrešate danes – kot učitelj?

Več aktualnosti. Te sicer manjka tudi danes, vsaj če gledamo učne načrte. Vendar menim, da ima vsak učitelj toliko avtonomije, da lahko zadeve aktualizira, približa novim generacijam. Včasih pogrešam več zaupanja staršev v učitelje. Ne pri meni, ampak na splošno.

Katera je najslabša izkušnja, ki ste jo doživeli v šoli?

Kot dijak sem ob koncu umetniške gimnazije doživel kolaps. Imunski sistem mi je tako oslabel, da se dolgo nisem sestavil. V šoli sem bil od jutra do večera, pozno v noč pa sem nato vadil še klavir.

Ko učenci lahko izberejo in mi pokažejo, kaj poslušajo, je vedno med predlogi kakšna moja, a je nikoli ne zavrtim. V razredu sem učitelj, ne pa promotor svojih pesmi. 

Obstaja pesem, ki bi jo moral znati vsak najstnik?

Moj zadnji radijski hit Rabim te. (smeh) Težko bi izpostavil eno, bi si pa želel, da bi poznali več slovenske glasbe.

Se v razredu pojejo tudi vaše pesmi?

Nikoli. Tudi ko imamo uro, ko učenci lahko izberejo in mi pokažejo, kaj poslušajo, je vedno med predlogi kakšna moja, a je nikoli ne zavrtim. V razredu sem učitelj, ne pa promotor svojih pesmi. 

Kako se spopadate z ustvarjalno blokado?

Najprej intenziven tek ali kolesarjenje, potem pa čokolada. Vem, nadvse čudna kombinacija. (smeh) Po kolapsu v srednji šoli sem začel več časa preživljati zunaj, v naravi, se ukvarjati s športom. To je najboljša protiutež napornemu delovnemu urniku. 

Biti uspešen v svetu glasbe pomeni garati. In če prideš na vrh čez noč, hitro tudi padeš. 

Katera človeška lastnost vas najbolj ter vedno znova preseneča?

Čeprav sem po naravi optimist, bom tokrat izpostavil eno bolj negativno – neumnost. Od pozitivnih pa gotovo to, naj se sliši še tako klišejsko, da še vedno najdem veliko ljudi, ki imajo srce.

Je res, da k vam prihajajo mladi, največkrat kar v spremstvu staršev, z zahtevkom »naredite iz mene zvezdo«?

Odkar sem ustvaril precej uspešnic, vedno pogosteje. S takimi hitro končamo, saj jim zelo naravnost povem, da me to ne zanima. Biti uspešen v svetu glasbe pomeni garati. In če prideš na vrh čez noč, hitro tudi padeš.