Nina Strnad je ena naših najboljših vokalistk, ki deluje na področju resne glasbe, svojo pot pa je začrtala v jazzu. Je tudi stalna gostja festivalov in prireditev, ki oživljajo zlata leta slovenske popevke. Publiki se najraje približa na nastopih v živo, pri čemer nikogar ne pusti ravnodušnega. Poleg izjemnega in čistega vokala daje na koncertih poudarek interpretaciji besedil in izražanju čustev, s čimer publiko na pristen način povabi v svet glasbe in jo prikaže v njeni polnosti.

Nina Strnad, nasmejana in prijazna oseba, ki je polna življenjske energije, nam je v intervjuju opisala svojo izkušnjo z New Yorkom, kjer je bila večkrat na obisku, ter hkrati obrazložila, kaj je pretehtalo, da se je naposled odločila, da si življenje raje ustvari v Sloveniji. Kot velika zagovornica glasbe v živo je pojasnila, zakaj je tovrstna glasba edina sprejemljiva možnost zanjo. Hkrati sva se nekoliko dotaknili njihove družinske dinamike v povezavi z njeno kariero, saj ima partnerja in dva majhna otroka. Zaupala nam je tudi, kaj v življenju jo poleg glasbe najbolj veseli. V letošnji poletni sezoni ji sicer lahko prisluhnete na koncertu Poletna noč 2022, ki bo 21. junija, in 20. avgusta na Jazz kampu Kranj.

Šla sem študirat v New York in tam sem zaključila en semester. Moj namen je bil ostati tam, ampak mi je zdravje nekoliko ponagajalo, zato sem se morala predčasno vrniti.

Že v otroštvu ste se navduševali nad glasbo in petjem, kasneje pa ste se odločili, da se boste v celoti posvetili jazzu. Kako to, da ste izbrali prav to glasbeno zvrst?

Res je. Že od malih nog rada pojem in že od 12. leta dalje nastopam. Na začetku sem - sicer za kratek čas - spoznavala različne žanre, da bi ugotovila, če mi odgovarjajo ali ne. Kot najstnica sem nato spoznala Nado Žgur. Povabila me je, če pridem na avdicijo za vpis na Srednjo glasbeno in baletno šolo Ljubljana. Avdicijo sem uspešno opravila. Ko sem zaključila šolanje na Gimnaziji Vič, sem se vpisala tja, vzporedno pa še na Ekonomsko fakulteto. Takrat sem jazz globlje spoznala. Pred tem se z jazzom nisem srečala v smislu, da bi ga poslušala ali da bi ga poslušali moji starši. Tako sem imela v primerjavi s sošolci velik manko, ki pa sem ga relativno hitro nadoknadila.

Glavna stvar, ki je pretehtala, je ekspresivnost te glasbene zvrsti. Da lahko preko besedil, ki mi veliko pomenijo, na kvaliteten in globok način izraziš zgodbe in čustva. Za to je potrebno poglobljeno razmišljanje. Leta 2009 sem nato prvič sodelovala z Big Bandom RTV Slovenije. Pred tem sem sodelovala z Big Bandom DOM, ki ga je takrat vodil Braco Doblekar. Leta 2010 sem kot solistka predstavljala Slovenijo v Evropskem jazz orkestru. Tako je bila moja pot začrtana in nisem več kaj dosti razmišljala. Potem sem šla za kratek čas v Ameriko…

Tja ste šli, ko ste se vpisali na New School for Jazz and Contemporary Music v New Yorku, da bi izpopolnjevali svoje glasbeno znanje?

Ja, šla sem študirat v New York in tam sem zaključila en semester. Moj namen je bil ostati tam, ampak mi je zdravje nekoliko ponagajalo, zato sem se morala predčasno vrniti. 


Potem ste bili tam samo nekaj mesecev?

Dvakrat sem šla. Prvič sem bila tam samo za nekaj mesecev, ko sem hodila na William Paterson University v New Jerseyu. Zaradi zdravstvenih težav sem se predčasno vrnila domov. Drugič sem šla v New York. Na New School for Jazz and Contemporary Music sem najprej nameravala ostati eno leto, na koncu pa sem se po zaključenem semestru vrnila domov. Potem sem šla v New York še nekajkrat za krajša obdobja. 

Mesto kot tako in energija, ki jo ima New York, mi zelo odgovarjata z vidika kulture in raznolikosti ponudbe. Predvsem je zelo zanimivo videti, kaj vse tam ljudje počnejo, ker smo tukaj v Sloveniji in v Evropi nasploh nekoliko bolj zadržani. New York je neka kulturna meka, kjer stvar, s katero se pri nas ukvarja en človek, tam počne nekaj tisoč ljudi. Tako postanejo še toliko bolj izurjeni v tem. Z vidika izobraževanja in spoznavanja idej se mi zdi New York super. 

Ključno je bilo to, da rada živim v Sloveniji, da mi je tukaj všeč. Všeč mi je naš način življenja. To pomeni, da imaš čas za delo in za družino. Imaš čas, da greš na kavo, in za to, da greš kdaj na žur. Začutila sem, da prebivalcem New Yorka to ni taka prioriteta ali pa da tega ne poznajo.

Ste se kdaj poigravali z idejo, da bi ostali v ZDA in si tam ustvarili življenje?

Saj je bilo v začetku tako mišljeno. Najprej sem se tja preselila z vsem, kar sem imela, potem pa sem vse to tudi pripeljala nazaj domov. (smeh)


Kaj je pretehtalo pri tej odločitvi? Si niste mogli predstavljati, da bi živeli tam?

Ja, predvsem to. Težko bi rekla, da je bila samo ena stvar, ki me je prepričala, da se vrnem nazaj domov. Ključno je bilo to, da rada živim v Sloveniji, da mi je tukaj všeč. Všeč mi je naš način življenja. To pomeni, da imaš čas za delo in za družino. Imaš čas, da greš na kavo, in za to, da greš kdaj na žur. Začutila sem, da prebivalcem New Yorka to ni taka prioriteta ali pa da tega ne poznajo. Že dnevna migracija vzame tam bistveno več časa kot pri nas.

Druga stvar je, da sem začela, ko sem prišla tja, razmišljati, kaj si želim doseči z glasbo, kaj želim ponuditi ljudem. Ugotovila sem, da Amerika mogoče ni prostor, v katerem si želim delati. Tista kultura ni moja. Poleg tega je tam konkurenca ogromna. Ne gre za to, da se nisem čutila sposobno konkurirati drugim, temveč nisem želela biti ena od mnogih. Dobila sem občutek, da bom imela v Sloveniji več možnosti, da delam tisto, kar rada počnem.

Vprašanje je tudi, ali bi vzgajala svoje otroke v Ameriki. Če potegnem črto, jih ne bi. Zdi se mi, da je pri nas življenjski standard boljši; ne z vidika višine plač ali BDP-ja, ampak z vidika kvalitete življenja, kvalitete hrane, kvalitete preživetega časa. Mislim, da ni primerjave. Vsaj zame ne.

Ste tudi velika zagovornica glasbe v živo. Kako doživljate svoje nastope v živo pred publiko? Kaj vam dajo?

Zagotovo sem velika zagovornica glasbe v živo. To pomeni, da tisti, ki me najamejo, vedo, da ne bom prišla sama. (smeh) Vedno bom imela ob sebi na odru nekoga, ki me bo spremljal. Vedno imam ob sebi ljudi, ki radi in zelo dobro opravljajo svoje delo in so spoštovani v svojem poklicu. Zdi se mi prav, da jih ne zamenjamo z elektroniko samo zato, ker imamo to možnost. Druga stvar je, da je glasba, ki se odvija v živo, bolj razgibana. Več se lahko zgodi z vidika pripovedi, globine in čustvovanja.

Že več kot 10 let ne pojem na matrice ali playbacke. Enkrat sem preprosto presekala in rekla, da se tega ne grem več. Zdi se mi, da je v nekem trenutku postala kar norma, da se poje na tak način. Sprašujem se: »Če dovolj dobro pojem na playback, zakaj moram potem hoditi v šolo, zakaj se moram ukvarjati s tehniko petja?« Take stvari potem ostanejo brez pomena. Mislim, da bi ta trend, če ga ne bi umetno ustavili, lahko nakazoval na umiranje neke obrti ali znanja, kar bi bilo škoda, saj je petje le živa snov. Prav zato je pomembno, da se čim več izvajalcev in poslušalcev zavzema za to, da glasba poteka v živo, kolikor je le mogoče.

Iskreno uživam v vrtnarjenju. Imam svoj vrtiček. Doma imamo tudi vrt z urejeno okolico. Vrtnarjenje je moj način za umik od vsega, kar se mi v življenju dogaja. To mi predstavlja pravo sprostitev.

Gre tudi za bolj pristen stik s publiko…

Vsekakor. Pri glasbi, ki jo jaz izvajam, je ta stik zelo pomemben, ker gre za obojestransko čustvovanje. Ne gre samo za to, kaj jaz čutim, medtem ko pojem, ampak tudi za to, kako poslušalci to dojemajo. Publika ti daje nazaj nek impulz. Tudi če je neverbalen, ti začutiš, ali jim je nekaj prijetno ali ne, ali se jih stvari dotaknejo. Če glasba nastaja v živo in dobiš ta impulz, lahko hitro kaj nadgradiš ali preusmeriš. Meni je lažje delati na tak način, saj imam bolj proste roke. Tudi zato je celotna izkušnja bolj nagrajujoča tako za izvajalca kot za publiko.


Pri glasbenem ustvarjanju ste v dosedanjem času sodelovali s številnimi glasbeniki. Vam je sodelovanje s katerim od njih ostalo v še posebej lepem spominu?

Mislim, da je bil zame eden od vrhuncev ta, da sem stala na odru z Michelom Legrandom (nekdanji legendarni jazzovski in filmski skladatelj ter prejemnik treh oskarjev). Ta dogodek ostaja v mojem srcu kot posebna dogodivščina. On je glasbeni velikan, ki deluje predvsem na področju filmske glasbe, hkrati pa je sodeloval s takimi pevci, kot je le malokdo na svetu. Biti v bližini take osebe, stati z njim na odru, peti njegove pesmi, izvajati z njim – to je bila vsaj zame posebna dodana vrednost. To mi daje neko zavedanje, česa sem sposobna in kaj si želim, ter predvsem neko potrditev.

Imate tak poklic, ki vam verjetno že sam po sebi veliko daje. Katere so druge stvari/dejavnosti v vašem življenju, ki vas polnijo in v katerih iskreno uživate?

Iskreno uživam v vrtnarjenju. Imam svoj vrtiček. Doma imamo tudi vrt z urejeno okolico. Vrtnarjenje je moj način za umik od vsega, kar se mi v življenju dogaja. To mi predstavlja pravo sprostitev. Rada grem tudi na sprehode in na potovanja, ampak možnosti za potovanja je bilo v zadnjem času seveda bolj malo. Rada tudi obiščem koncerte.

Ukvarjate se tudi s poučevanjem petja. Kako bi opisali sebe v tej vlogi? Ste kot učiteljica strogi do svojih učencev?

To bi znali bolje povedati moji učenci. Mogoče to, da ne popuščam. Kar se tiče pevskih standardov, imam predvsem do sebe zelo visoke zahteve. Trudim se, da bi to prenesla tudi na svoje učence. Večina izmed njih se s petjem ne ukvarja na profesionalnem nivoju, zato včasih tudi to ni najbolj na mestu, ampak mislim, da so, če so se odločili, da bodo delali z mano, sprejeli, da stremim k nekemu nivoju.


Moram reči, da uživam v tem delu. Rada poučujem. Najbolj uživam takrat, ko vidim napredek, ko vidim, da postane ljudem lažje peti, saj je to tudi namen tehnike. Da si bolj sproščen, ko poješ, in da ti je hkrati omogočeno, da poješ višje, nižje, dlje časa ter bolj kvalitetno uporabljaš svoj inštrument. Tako petje je tudi bolj zdravo. Ne vem, če sem stroga. Mislim, da nisem stroga v smislu, da bi žugala s prstom. Sem pa zahtevna, to pa.

Kako vaša družina sprejema vaš poklic in večerne odsotnosti zaradi koncertov, ki so s tem povezane? Kako poteka tovrstno usklajevanje?

Usklajevanje je kar pestro predvsem zato, ker sva oba s partnerjem glasbenika. Imava zanimive urnike, ampak sva se do zdaj temu uspela prilagoditi. K sreči naju v najinih poklicih podpirata tudi primerni družini. Kadar se le da, nama na pomoč priskočijo starši. Seveda je bilo pred epidemijo koncertov bistveno več kot sedaj. Takrat sem pela tudi v kvartetu Vox Arsana, tako da je bilo eno leto pred epidemijo res pestro. S partnerjem sva se včasih znašla v situacijah, ko sva se en dan prej spraševala, kam bova dala otroke. Zdaj so se stvari nekoliko umirile, zato relativno normalno shajamo.

Mislim, da so na globalnem nivoju pred nami veliki izzivi, ki jih bo počasi treba nasloviti in z njimi nekaj narediti. Upam, da bodo imeli otroci, ki prihajajo za nami, vsaj približno tako dobro življenje, kot ga imamo mi. Se pa bojim, da ga ne bodo. Želim si, da bi se stvari obrnile na bolje.

Verjetno prav zato, ker oba delujeta v glasbenih vodah, lažje razumeta nepredvidljive urnike, ki jih ta poklic prinese s sabo?

Zagotovo imava obojestransko osebno podporo, za katero mislim, da je v poklicu, ki ga opravljamo, nujna. Pomembno je, da partner razume - seveda ni nujno, da je glasbenik -, da so stvari pri takem delu nekoliko drugačne, da to ni vsakodnevni osemurni delovnik. Tam moraš biti, ko ti tako rečejo. In običajno ni tako, da greš direktno na oder, ampak moraš priti pet ali šest ur prej, da narediš vse tonske in zvočne vaje. Sploh če gre za televizijske nastope, moraš biti včasih tam že en cel dan prej. S tem delom prihajajo določeni izzivi, ki jih kje drugje ni ali jih ne poznajo. Mislim, da če se partnerja med sabo dogovarjata, če je med njima medsebojno razumevanje, s tem ni večjih težav.


Kakšno popotnico za življenje bi radi dali svojima otrokoma?

Živimo v časih, ko je o tem res težko govoriti. Želim si samo, da bi bila zdrava in zadovoljna s svojim življenjem; da bosta imela toliko znanja, veščin, tudi sreče, da bosta dobro vozila skozi življenje. Mislim, da so na globalnem nivoju pred nami veliki izzivi, ki jih bo počasi treba nasloviti in z njimi nekaj narediti. Upam, da bodo imeli otroci, ki prihajajo za nami, vsaj približno tako dobro življenje, kot ga imamo mi. Se pa bojim, da ga ne bodo. Želim si, da bi se stvari obrnile na bolje.

Imate na kariernem področju še kakšne cilje za v prihodnje?

Vsekakor je teh ciljev veliko, je pa vprašanje, kdaj bodo uresničeni. Za naslednje leto računam, da bom izdala vsaj en album; če že ne samostojen, pa v sodelovanju z Robertom Jukičem. V načrtu je tudi avtorski projekt, ki že toliko časa nastaja, da mi je že nerodno, ampak ga počasi zaključujem. V prihajajočih dveh letih načrtujem vsaj še en tak projekt, morda celo dva ali tri.