Ni treba, da rešuješ svet

Večer pripada drugemu spolu, kot je ženske imenovala Simone De Beauvoir, takšna priložnost se zgodi le redko. Poklon petdeseterici, ki je v preteklem letu na ustroju družbe pustila največji vtis, je le majhna zahvala za delo, ki ga opravljajo mnoge. Brez pompa, priznanj in presežkov, vsak dan znova, zato, ker nekdo pač mora. Vračati dobro, izražati skrb in opozarjati na napake, ki se v sodobnem svetu kar množijo.

Matej Filipčič, organizator prireditve, je poskrbel za pester program. Goste so glasbeno in plesno razvajali Eva Hren, Anja Šivic ter Martina Burger z moškim kvartetom. Zbrane je nagovoril predsednik vlade, dr. Miro Cerar, v svojem nagovoru se je zahvalil vsem ženskam, saj predstavljajo nezamenljiv del družbe.

Že tradicionalno se je na odru odvila tudi razprava med urednikom sobotne priloge Alijem Žerdinom, publicistom Samom Rugeljem, logoterapevtom Martinom Liscem in edinstveno pisateljico Deso Muck. Osrednja tema se je vrtela okrog samopreseganja, pojma, o katerem se veliko govori, a manj uresniči. Na tem mestu je Desa Muck poudarila, da niso le prvouvrščeni tisti, ki si zaslužijo pohvalo: »Žal mi je tistih ljudi, ki jih danes tukaj ni, pa so marsikaj premagali v življenju. Istočasno se mi je današnji večer zdel kot neke vrste obsodba tistim, ki tega ne zmorejo, niso take borbene narave. Vsak bi moral biti ustvarjalec svojega življenja, a včasih enostavno ne zmoreš in to ne pomeni, da je s teboj nekaj narobe. Ne bi smeli nikogar obsojati, če se ne odloči za to, da naredi velike stvari. Važno je da si ti v redu, deluješ tako, da v svojem okolju ne širiš slabega, skrbiš za živali, si prijazen do sosedov, to je ogromno. Ni treba, da se nekdo počuti slabo, ker nima vizije spreminjati sveta.« Podobno opazko je po prireditvi izpostavila dr. Simona Kustec Lipicer, vodja poslanske skupine SMC: »Od posameznika do posameznika je odvisno, kako dojema samopreseganje, kako nujno se mu to zdi potrebno. Meni osebno se zdi prav, da smo zahtevni sami do sebe, če nismo, tudi nič posebnega ne dosežemo. Še nekaj bi dodala, napačno je imeti pogled na zmagovalca na način, da je zmagovalec le nekdo, ki doseže prvo mesto. Jaz, kot mama, sem zmagovalka takrat, ko me najstniška hči prosi za objem. To je zame večja zmaga, kot da sem uspela spraviti koalicijo. Ne zmagovalec v tem gladiatorskem smislu, temveč v tem, kar je tebi pomembno.«

PREBERITE ŠE: Kaj so na Onini prireditvi nosili znani Slovenci

A vseeno so se mnogi strinjali, da brez samopresegaja pri doseganju ciljev ne gre, čeprav živimo v družbi zmagovalcev. Kot je poudarila antropologinja dr. Vesna V. Godina: »Družba je absolutno usmerjena v zmagovalce, ker smo družba s kulturo narcisizma, tukaj pa štejejo le zmagovalci, oziroma tisti, ki predstavljajo utelešenje določenih kulturnih vrednot. Po drugi strani je tako, da brez tega, da si postaviš visoke cilje, da najdeš področje, kjer najdeš sebe, nisi sposoben koncentrirati energije, premagovati naporov, se odrekati, nič takšnega torej, kar bi te pripeljalo do ciljev oziroma drugih realizacij. Doseganje zastavljene realizacije je za tisto osebo, ki ji to uspe, vedno nagrada, če drugi to vidijo ali ne. V temu smislu je to vsekakor vredno počet, pa če si za druge zmagovalec ali ne.«

Ana Roš, prejemnica priznanja večera, se s samopreseganjem redno srečuje. A, kot je poudarila ob zahvali, sledi srcu in svojim strastem, ne zahtevam družbe po polnem igranju vlog, naj bo to vloga ženske, matere ali profesionalke. Voditelj Boštjan Romih je nad Ano težko skrival navdušenje: »Nad zmagovalko sem se navduševal že leta, veliko pred tem, ko so o njej začeli pisati. Njeno hrano sem poskusil že večkrat. Pravijo, da gre ljubezen pri moškem skozi želodec in po mojih izkušnjah dobra hrana lepo vpliva na partnerski odnos. Z ženo se recimo zelo lepo gledava, kadar imava pred seboj tako super večerjo, kot jo zna narediti Ana Roš. Pri Ani pa občudujem tudi njeno spretno in gladko retoriko, pred časom sem imel z njo radijski intervju, res se ji pozna, da veliko bere, pravi užitek jo je poslušati.« Anina oboževalka je tudi Ula Furlan, ki pa je izpostavila pomembno vprašanje: »Ali je res smiselno podeljevati naziv najboljši ženski kuharici, mar ni dovolj, da človek dobro kuha, je važno, katerega spola je? Izredno mi je bila všeč Anina zahvala, kjer je izpostavila dejstvo, da si lahko odlična mama in uspešna ženska, a to ne pomeni, da se odpoveš svojemu poslanstvu.«

Glede na to, da se je večer vrtel okrog žensk, ni šlo brez pogovorov, ki se vrtijo okrog njihovega položaja v družbi. Tako oblikovalka Marjeta Grošelj kot besedilopiska Elza Budau se strinjata, da je položaj takšen, kot si ga izboriš. Elza Budau k temu doda: »Pri delu v poklicu ni važno, ali si moški ali ženska, dajmo že to enkrat za vselej razčistiti! Spola si vendar ne zbereš sam!« Ula Furlan je ob tem opozorila na vse manjšine, ki doživljajo podobno obravnavo, kot ženske ponekod: »Vedno bolj je prisoten občutek, da se vračamo nazaj v preteklost in nismo več tu in zdaj. Deset, dvajset let nazaj je bilo v svetu lažje biti temnopolt, migrant ali ženska, zato se mi zdi, da ta prireditev ne opozarja le na nežnejši spol, temveč na diskurz v družbi, ki se odvija.«

Večer je pravzaprav minil v znamenju nasprotij, v skladu s tem, kar ženske v resnici so. Pri vsem je treba poiskati ravnotežje med odrekanjem in užitkom, revolucijo in diplomacijo, ženskim in moškim principom. Ravnotežje zraste iz samopreseganja svojih egoističnih kapric, slabih navad in prepričanj, ki so nam jih vcepili drugi. Včeraj smo domov odšli z občutkom, da zmoremo. Kdo ve, kako dolgo bo držal?