Da bi preglasili občutke nesprejetosti in jeze, si povzročijo fizično bolečino. Takšno vedenje je izjemno nevarno, saj lahko pregloboke rane vodijo v smrt. Gre pri tem za željo po prekinitvi življenja ali za ohranjanje življenja samega, nezaupanje vase in iskanje upanja v stiski?


Diagnoza: poskus samomora.

Neža zaradi škodljivega vedenja pristane v psihiatrični bolnišnici, kjer ji postavijo diagnozo: poskus samomora. Vključena je v delovno terapijo, ki zaposluje njene misli. Tukaj se počuti varno in zaščiteno pred škodljivimi mislimi, ki bi jo napeljale k samopoškodbam. Ne predstavlja si več vrnitve v zunanji svet, saj nima nadzora nad svojimi mislimi in vedenjem. Po zdravljenju se vključi v program projektnega učenja za mlade, v katerem so mladostniki z različnimi stiskami. Spozna, da ni edina, ki ima težave, in prvič začne verjeti, da se lahko vrne v normalno življenje. Ker je od nekdaj oboževala ples, se odloči, da se bo vpisala v plesno šolo, saj bo to prineslo motiv in dodatno motivacijo za okrevanje. Na prvem treningu je povsem brez kondicije in počuti se kot debela krava, ki se valja po tleh telovadnice. Ugotovi, da bo uspešna le, če izgubi nekaj kilogramov, zato se začne izogibati hrani, kar preraste v zasvojenost.


Ker v družbi še vedno vlada velika stigma pred duševnimi boleznimi, osebe poškodbe na telesu najpogosteje skrivajo pod povoji. Prav tako pod dolgimi in ohlapnimi oblačili skrivajo shujšano telo, zaradi česar vedenje dolgo ostane skrito.



Četrtinka jabolka

Obrok zreducira na jabolko, ki ga obsedeno tehta na kuhinjski tehtnici. Eno jabolko – 180 gramov, kar je preveč. Devetdeset preveč! Zato ga razreže na polovico, 90 gramov, in še na četrtinko, 45 gramov. Med poletjem shujša za osem kilogramov in dobi popoln nadzor nad hrano in lastnim telesom. Zviša se njena samozavest, saj ima občutek nadzora nad življenjem, ki ji je že skoraj spolzelo iz rok. Tehta le še 35 kilogramov, njena telesna temperatura pa pade na 34 stopinj, zato jo sprejmejo v bolnišnico z diagnozo anoreksije nervoze. Zdravljenje temelji na povečanem vnosu hrane, česar ne more sprejeti. V široka oblačila skriva hrano in telovadi na bolnišničnem hodniku. Strahovi v njej so tako hudi, da po dveh mesecih prostovoljno zapusti bolnišnico. Ugotovi, da je edina pot v življenje v njej, zato zbere moč in se odloči, da bo vzela vajeti v svoje roke. V borbi proti lastnim mislim dela majhne korake in postopoma začne jesti. Premaga stisko, opusti samopoškodovanje in stradanje, saj ima življenje v svojih rokah. Uspelo ji je namreč tisto, kar si je želela – da lahko kreira svoje življenje.


Vrste samopoškodbenega vedenja

Največkrat je izraz notranje stiske in nezmožnosti reševanja težav. Najpogosteje gre za rezanje z ostrimi predmeti po različnih delih telesa, zaletavanje v zid, pri čemer nastanejo modrice in poškodbe, puljenje las in grizenje. Ker je fizično bolečino lažje prenašati kot psihično, samopoškodovanje pogosto postane mehanizem spoprijemanja s težavami. Dejstvo je, da ne gre za željo po prekinitvi življenja ali, kot pogosto opisuje diagnoza, poskus samomora. Osebe, ki se samopoškodujejo, poudarjajo, da nikoli niso pomislile na samomor, saj so želele le ublažiti notranjo bolečino.  


Pri samopoškodbenem vedenju kot pri motnjah hranjenja telo na neki način postane zasvojeno, zaradi česar je škodljivo vedenje še težje opustiti. Dokazano je, da se med samopoškodovanjem in stradanjem v telesu sproščajo endorfini, ki povzročajo občutek zadovoljstva, kar vodi v zasvojenost na telesni ravni.


Stigma duševne bolezni

Ker v družbi še vedno vlada velika stigma pred duševnimi boleznimi, osebe poškodbe na telesu najpogosteje skrivajo pod povoji. Prav tako pod dolgimi in ohlapnimi oblačili skrivajo shujšano telo, zaradi česar vedenje dolgo ostane skrito. A slabo telesno stanje kmalu postane vidno, zato ga opazi tudi okolica. Prvi so običajno starši, ki poskušajo mladostniku pomagati in pogosto slišijo opazke, da to počne zato, ker je razvajen. Gre za najhujšo opazko, kar jih lahko sliši mladostnik v stiski. Razvajenost ne more biti vzrok za samopoškodbeno vedenje ali za motnje hranjenja. 



Kako biti dobra opora

Vprašanje, ki si ga svojci in prijatelji najpogosteje postavljajo, je, kako biti dobra opora mladostniku v stiski. Neža iz svoje izkušnje svetuje, naj se odrasli izogibajo moraliziranju. Ker si je sama v trenutku, ko je globoko zarezala in začutila bolečino, želela, da bi nekdo stal ob njej in jo vprašal, kako se počuti. Zarezala je, da bi jo kdo slišal in ji pomagal zaživeti normalno. Ovinkarjenje in zatiskanje oči nista priporočljivi. Stigmatiziranje in obsojanje zgolj okrepita občutke krivde, kar oteži okrevanje in zmanjša možnosti za vrnitev v normalno življenje. Pomembno je, da poiščejo pomoč čim prej, saj je tako tudi zdravljenje uspešnejše.


Največkrat je izraz notranje stiske in nezmožnosti reševanja težav. Najpogosteje gre za rezanje z ostrimi predmeti po različnih delih telesa, zaletavanje v zid, pri čemer nastanejo modrice in poškodbe, puljenje las in grizenje. Ker je fizično bolečino lažje prenašati kot psihično, samopoškodovanje pogosto postane mehanizem spoprijemanja s težavami.


Oblike pomoči 

Osebe, ki se samopoškodujejo, se pri nas lahko najprej obrnejo na osebnega zdravnika za pogovor, ta pa jih nadalje napoti k psihiatru, psihoterapevtu ali svetovalcu. Programe zdravljenja duševnih motenj (hospitalno ali ambulantno) izvajajo splošne ali psihiatrične bolnišnice ter zasebne ordinacije (ambulantno). Običajno temelji na učenju konstruktivnega spoprijemanja z življenjskimi težavami in je podprto z zdravili, običajno antidepresivi, ki zmanjšujejo občutke strahu in tesnobe ter stabilizirajo razpoloženje. Tako pri samopoškodbenem vedenju kot pri motnjah hranjenja je vključen tudi fizični vidik, saj telo na neki način postane zasvojeno, zaradi česar je škodljivo vedenje še težje opustiti. Dokazano je, da se med samopoškodovanjem in stradanjem v telesu sproščajo endorfini, ki povzročajo občutek zadovoljstva, kar vodi v zasvojenost na telesni ravni. 



Neži je uspelo 

Danes Neža uspešno končuje magisterij na pravni fakulteti. Je zdrava, njeno telo ni več shirano, je zdrava in zadovoljna mladostnica. Kljub temu so njene roke polne brazgotin in jo spominjajo na bolečino, ki je ne bo nikoli pozabila. Iz izkušnje se je naučila sprejemati sebe in izzive, ki jih prinaša življenje. Prav nepredvidljivost in izzivi pa so tisto, kar delajo življenje lepo, vredno preživetja vsakršne stiske. V zunanjem svetu ni nikomur prizaneseno, le poti ubiramo na različne načine. Samopoškodovanje je klic na pomoč, izraz želje po preživetju in zaživetju tistega, čemur pravimo svoje lastno življenje. 


* Anja Murovec je mag. strateškega tržnega komuniciranja. Pred leti je imela motnjo hranjenja in jo uspešno prebolela. Danes je zaposlena v humanitarni organizaciji Svetovalni svet, ki pomaga osebam z motnjami hranjenja, kjer deluje na področju komuniciranja in odnosov z javnostmi.