Menim, da smo, pa tudi da nismo. Po vseh divjajo določena razmerja hormonskih koktajlov, faze menstrualnega ciklusa pri ženskah in različno dojemanje pojemajočega libida, kot temu radi rečejo nekateri. Menda pravijo, da je moški na vrhuncu spolne moči do nekako petintridesetega leta, nekatere študije ugotavljajo, da še celo kakšno leto manj, in da začne potem spolna sla usihati. Pri ženskah naj bi bilo poželenje odvisno od faze menstrualnega ciklusa, saj se v njem izmenjujejo različni odmerki raznovrstnih hormonov, in ali si želimo biti intimne z dragim, naj bi bilo odvisno prav od tega. Povsem druga zgodba je v obdobju menopavze, ko naj si ženske ne bi več želele spolnosti. 



Spolnost je slaba

Pustimo ob strani medicinske ugotovitve. Menim, da je marsikaj od navedenega le konstrukt in da v resnici lahko marsikaj spremenimo s svojimi odgovornimi odločitvami. Danes bi se rada posvetila realnim in življenjskim dejstvom, ki jih spoznavam in jih pri svetovalnem delu tudi raziskujem in ki postavljajo omenjene trditve malce na glavo. Vedno bolj sem prepričana, da je odnos posameznika do spolnosti seštevek vzgoje oziroma prepričanja staršev, ki so ga nato vcepili otrokom, in se je tako žal iz generacije v generacijo prenašal »program«, da je spolnost nekaj slabega, umazanega in da je namenjena zgolj reprodukciji, dodajmo k temu izkušnje posameznika v nekaj prvih poizkusih spolnega zbližanja ter prištejmo še malce lastnega poguma za raziskovanje sebe in partnerja ter dovoljenje sebi, da živimo polno oziroma da premoremo voljo razkleniti vsajene »žige«, ki nam ne služijo več, pa dobimo kombinacijo, ki nas vodi po minskem polju spolnosti.


Številni pari pogrešajo prav to: da se čutita tako verbalno kot telesno. Sicer sta zgolj sostanovalca, ki plačujeta položnice in skrbita za logistiko prevoza otrok na dejavnosti in kam bodo šli enkrat na leto za deset dni na dopust.


Zavestna odločitev

No, tole sem morebiti malce zakomplicirala. Kar želim povedati, je, da je odnos do spolnosti in želje po partnerju lahko tudi zavestna odločitev. Če se zavedamo, da so spolnost, intima, združitev dveh bitij v eno dihanje, raziskovanje teles in izmenjava telesnih tekočin nekaj lepega, sočnega, zdravega in naravnega, potem se želimo ljubiti pozno v siva leta in venomer. Vem, zdaj razmišljate, da pretirano poudarjam pomen intimnosti, a verjemite mi na besedo, da je skoraj pri vseh parih, ki se oglasijo pri meni zaradi partnerskih nesoglasij in težav, že zelo kmalu razvidno, da jima globoko v jedru odnosa šepata komunikacija ter spolnost kot izjemno pomemben in vitalen del zveze, ki veže različni osebi, ju lepi in omogoča zavedanje, da sta enovita. 



Verbalno in telesno

Številni pari pogrešajo prav to: da se čutita tako verbalno kot telesno. Sicer sta zgolj sostanovalca, ki plačujeta položnice in skrbita za logistiko prevoza otrok na dejavnosti in kam bodo šli enkrat na leto za deset dni na dopust. Če »treniramo« našo željo po telesnem stiku s partnerjem, ker ga imamo radi, ker mu pripadamo, ker nam daje občutek varnosti in pripadnosti, potem se verjetno ni tako težko ljubiti z njim. No, tukaj pride na vrsto tisti nesrečni pogled ženske, ko pove, da si svojega moškega ne želi več stisniti k sebi, ker jo je pogosto razočaral, ni se držal dogovorov, pozabil je na marsikatere obljube, ni se lepo vedel, ni skrbel za otroke, in tako usahne tudi poželenje. Tako nekako abstrahirano delujemo ženske pri spolnosti in želji po ljubljenju. Nekateri moški delujejo podobno in zavračajo ženo, ker je bila en dan tečna pa nasikana, dlakocepska, saj je potem res nimajo želje še pocartati. No, tako mi povedo. Drugi moški enačijo spolnost s tem, da če se želi njihova ženska ljubiti z njim, pomeni, da ga ima rada. V katero skupino spadate vi, dragi moški?



Je res prišlo do blokade?

Gospa je stara nekaj čez šestdeset let, mož tudi. Imela sta vzpone in padce, otrok nimata, posvečala sta se poslu in hobijem. Pred nekaj leti, ko je bila v menopavzi, sta obtičala kot par in kot ljubimca, in sta trdila, da je pri njiju spolnost vedno štimala, potem pa se je pojavila blokada. Mož ji ni želel najedati, da jo pogreša v postelji, saj jo ima zelo rad in je razumel, da tudi njej ni prijetno. Ona ga je čutila v njegovem neizrečenem hrepenenju, a ni in ni občutila poželenja. Nekega dne pa se je pogledala v ogledalo in si čisto v svoji lastni poslovni maniri rekla: glej, ljubica, mož te potrpežljivo čaka, da spet zbudiš željo po seksu. Tole že predolgo traja. Odšla je v trgovino s spolnimi pripomočki, si kupila več vrst lubrikantov ter z ljubeznijo do sebe in moža zavestno povabila moža v posteljo. Čez nekaj tednov njunega pogostega tovrstnega intimnega druženja je začutila naravno prebujanje želje po spolnosti, brez zavestne odločitve. Od takrat sta intimna pogosto in brez zadržkov, že nekaj let imata čudovito in polno življenje.

To je eden od primerov, ko hočemo oziroma želimo spremeniti tok vsakdanjosti in samoumevnosti. Ker če ždimo v coni udobja, torej ničesar ne poskusimo spremeniti, se zagotovo nič ne bo premaknilo na bolje. Tako pari žal obtičijo v nekakšnem somraku svojih želja, potreb, neizrečenih zahtev in čakanja, ali bo drugi prepoznal vse to. Kar se seveda in najbolj pogosto ne zgodi. Potrebna sta akcija in zavedanje, da le z razbitjem rutine zmoremo vzpostaviti nova razmerja ljubezni in ne nazadnje tudi intimnosti. Pa nekaj poguma je tudi potrebnega. In ljubezni.


* Avtorica prispevka je univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, www.svetovalnica.si, 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.