Njihovo prepričevanje in agitiranje me niti malo nista presenetila, kajti vsak svoje trobi že predolgo in v vseh teh letih niso prišli niti do enega novega spoznanja. Ker ga nimajo. Lepo prosim, vnovična pobuda za nedeljsko zaprtje trgovin pač ni nobena novost. No, za en sam trenutek je izstopil sogovornik, ki je izpovedal, da je proti nedeljskemu zaprtju trgovin, ker bi to kratilo njegovo osebno svobodo do izbire. Olala! Sicer bi gospodu želela povedati zgolj to, da tega pamfleta ni izumil on, ker ga imam na utemeljenem sumu, da si to domišlja, pred njim so o omejevanju potrošniške svobode razpredali že drugi. Se ne spomnim več, kdo, vem pa, kje. Kakor koli, banalije. 

Ali jim je res za dobrobit trgovk (vemo, da so v tej branži večinoma zaposlene ženske) ali jim je za družine in bolj kakovostno preživljanje časa? 

No, in zdaj prihajam do bistva: za popestritev televizijskega omizja, najbrž so predvidevali, da bo sila dolgočasno, so vnesli kratke pogovore s potrošniki. Najprej so jih zasačili pri nedeljskem nakupovanju v Ljubljani in jeli so zavračati svojo nakupovalno strast, brezpogojno rekoč: Tukaj smo po čistem naključju, nam je vseeno, ali so trgovine ob nedeljah zaprte, in podobne štosarije. Našel se je tudi junak, ki je izpovedal, da on med tednom nima časa nakupovati, torej mu ostane le še nedelja. In zato je odločno proti zaprtju. A novinarjem ni dalo miru in so se odpravili še v celjski nakupovalni center sredi delovnega tedna, in to dopoldne. Tam se je pač pokazala realna slika bolne potrošniške družbe. Mladenke so bile šokirane, ko so izvedele, da se jim lahko primeri zaprtje. Trgovin. Halo, kaj?, to je nesprejemljivo, so cvrčale. Mi nimamo časa nakupovati med tednom (čeprav seveda so) in so stresale še podobna prepričanja. Ali pa družina z majhnima otrokoma, ki vsa osupla vpraša, kam pa naj potem gredo v nedeljo, kje naj se sprostijo. No, dejansko je to neopisljivo, s kako odprtimi usti (kot v kakšni grozljivki) so ljudje sprejemali informacije o morebitnem zaprtju, ker večina njih sploh, kot rečeno, o tem nič ne ve. Toliko o informiranosti. In toliko o domišljiji in kvaliteti preživljanja prostega časa. 



Kaj pobudnike za zaprtje trgovin v resnici vodi, niti ni najbolj relevantno vprašanje. Ali jim je res za dobrobit trgovk (vemo, da so v tej branži večinoma zaposlene ženske) ali jim je za družine in bolj kakovostno preživljanje časa? Ne vem. Niti me ne prepričajo vse glasnejše špekulacije, da imajo akterji botre, to je konkurenco, ki bi ji zaprtje trgovin seveda prijala. Vsekakor je to obetavna predvolilna politična akcija; ne vem pa, ali razumemo, da je naše potrošniško vedenje povsem bolno.

V aktualni Oni v še zadnjem delu v nizu prispevkov Smiselno o nesmislu potrošništva Janez Suhadolc, arhitekt, oblikovalec in nekdanji profesor, pove: »Trg in ljudi obvladuje mišljenje, da je treba stvari menjati, kar se kaže ne le pri pohištvu, temveč tudi na področju avtomobilov, oblačil, prehrane in celo partnerstva ter turizma oziroma menjavanja okolja. Vse to je mogoče, ker so ljudje razmeroma dobro opremljeni z denarjem. Treba je poudariti: toliko, kot ga imajo zdaj, ga niso imeli nikoli v zgodovini.«

Pa se ustavimo. Če (z)moremo. Ker nikoli ne bomo mogli dovolj hitro teči, da bi se srečali. 

Bolečina izobilja. Ko je vsega preveč in bistvenega premalo. Ko je cenenost v izobilju (ne samo materialna) in ta je seveda nenasitna. Instant produkti današnjega časa, vladavina praznega uma, neoliberalistična logika. Po več in več. Vsega. Hlastanje. Za zrakom.

Pa se ustavimo. Če (z)moremo. Ker nikoli ne bomo mogli dovolj hitro teči, da bi se srečali.