Ne kolega, moja glava me je zafrknila!

Živi v Negovi, med drugim znani po Ivanu Krambergerju. V istem bloku, obdanem z naravo, kjer sta z ženo Sonjo, imata vsak svoje stanovanje tudi njuna sinova – Viktor ml. in Borut. Vsa družina že vrsto let izvaja bioterapije, svoje modrosti in izkušnje pa deli s pacienti v Mariboru in na Hrvaškem.

Viktor st., markantni visokorasli gospod z lasmi, spetimi v čop, nas pričaka s prijaznim nasmehom, objemom in toplim pogledom. Pa tudi s takojšnjo zahtevo, da se tikamo. Human race, get off your knees! (Človeška rasa, ne kleči več!) piše na njegovi majici.

Zanimiv napis. Za kaj gre?

(Medtem ko govori, mi v roke preda ličen medeninast mlinček, naj zmeljem kavo. Ni prav lahko, a je vredno, saj sta vonj in okus pozneje skuhane kave, ob kateri grizljamo domače orehe, posebno prijetna.) To je poziv Britanca Davida Ickeja, nekdanjega profesionalnega nogometnega vratarja. Po končani športni karieri je bil novinar na BBC in član zelene stranke, potem so se mu začele dogajati čudne reči, kar je začel zapisovati in izdajati v knjigah. Najprej so se mu mediji posmehovali, ko je razkrinkaval bando, ki vodi svet. Zdaj pa je kot predavatelj napolnil Wembley, kjer ga je poslušalo kar 80.000 ljudi. Med drugim piše o reptilih in vesoljcih, kar se mogoče sliši čudno, pa ni.

V te teorije bi se kar dalo verjeti.

(Malce dvigne glas.) Tako je! Kaj pomeni verjeti? To, da prav nič ne veš.

Bolje je vedeti.

Seveda, ampak kako se do tega, da nekaj veš, dokopati? Ni lahko. Vse dokler se ne naučiš sestavljati posameznih koščkov v jasno sliko. Tudi tistih iz preteklosti. Imam srečo, ker sem včasih učil zemljepis in zgodovino.

Oba z ženo Sonjo sta po poklicu učitelja, kajne?

Ja, ona je še vedno učiteljica. (Ko se obrnem h gospe Sonji, ki za nas pripravlja smuti, prikima, da uči razredni pouk. Vikam jo, njen mož pa me opomni na dogovor.) Nikar vikanja! Mi nikogar ne vikamo in ne želimo, da tudi kdo nas. Čemu vikanje, povej? Tudi Bogu nihče ne reče vi, zakaj bi tako naslavljal ljudi?

Verjetno ste precej kritični tudi do šolskega sistema?

Seveda. Srbi imajo zelo dober pregovor: Nema budale dok ne svrši škole. (Ni bedaka, dokler ne konča šole.) Šola še danes temelji na pruskem sistemu – delati vojake. Dober si, če ponavljaš to, kar hoče učitelj. Sam sem imel vedenje prav dobro že od prvega razreda, nikoli odlično, v gimnaziji pa sem bil štiri leta tik pred izključitvijo. Pa ne zato, ker bi bil nesramen, rad sem razpravljal z učitelji, postavljal nova in nova vprašanja. Glavna naloga učiteljev pa je žal ta, da te upognejo. Poglejte že samo, kako močan vpliv ima farmacija. Glede na to, da država nima denarja, ker so vse pokradli, lahko specializacijo zdravnikov financirajo le farmacevtske multinacionalke. Logično je, da v šoli dobiš takšno znanje, kot si nekdo želi. Selekcionirano in prilagojeno. Potem z leti ugotoviš, da se zaradi nekaterih stvari nima smisla razburjati. Poglejmo naravo – ali ona porablja energijo po nepotrebnem? Nikoli. Vse se vrti in pride na svoj prostor. Obstaja zgolj nevtralna energija, mi pa se odločamo, ali bomo iz nje naredili plus ali minus. (Pri vratih pozvoni Jagarinčev starejši sin Viktor. Pridruži se nam le za nekaj minut, saj ga kličejo obveznosti.)

Prelomnica v vašem življenju je bila zagotovo leta 1985, ko ste zadeli na jugoslovanskem lotu.

(Viktor pove, da je bil takrat star dobrih pet let, in spominja se veselja staršev, vendar ni bilo hude evforije. Prej šok. Nato spregovori njegov oče.) Takrat sem delal v krajevnem uradu. S kolegom sva pregledovala svoje vplačane listke. Gledam, gledam in ne morem verjeti, kaj sem našel. Pa rečem: »Pi**********u, glej, sedmica!« To je bilo približno 700 milijard dinarjev. Za več ducatov mercedesov. Spominjam se, da sem že davka plačal toliko, da je bil višji kot vse plače, ki so jih na šoli izplačali v treh mesecih.

Kaj sta potem naredila s kolegom?

Malo sva se stisnila pa šla domov povedat novico še ženama. Nista nama verjeli.

Zakaj pa ne?

Teden prej sem naredil lumparijo, ko sem poskušal ponarediti prejšnji glavni zadetek na lotu – s pomočjo kopirne folije. Dal sem ga v kuverto in predal drugemu sodelavcu z besedami, naj jo da temu istemu kolegu, s katerim sva teden pozneje zadela sedmico. Radoveden je odprl kuverto in izbuljil oči, ko je videl sedmico. To je bila dobra šala, zelo se je posrečila, ker me je kolega že po nekaj urah ves besen klical in preklinjal: »Kaj si mi naredil, vsa občina govori, da sem zadel sedmico, niti dinarja nimam v žepu, vsi bi pa pili!« Pred njimi je strgal listke in vpil: »Pa če nimam sedmice, to je Jagarinec ušpičil!« (Smeh.) Še nekaj časa mu niso verjeli, naslednji teden pa nama nista verjeli ženi!

PREBERITE TUDI: Po nasvete o igrah na srečo k jasnovidki

To pomeni, da se je treba vedno malo hecati, pa boš dosegel nepredstavljivo.

Ne malo, veliko! Moraš biti kot Lao Ce, najbolj nor! Kaj pa? Boli te patka! No, potem nama je ženama le uspelo dopovedati, kaj je res. Odločili smo se za nov posel, brizganje plastike. Drugi dela zate, ti ga pa medtem piješ naokoli, tako sva si predstavljala. Našli smo brizgalni stroj pa sem šel v Ljubljano na loterijo po ček. Takrat je bila še Jugobanka.

Menda v banki ni bilo dovolj denarja, da bi lahko izplačali celoten dobitek?

Drži, to je bilo v obdobju hiperinflacije in SDK je bil že zaprt. S seboj sem imel kovček in so mi ga napolnili do vrha. Za celoten znesek bi potreboval še šest takšnih kovčkov. Potem pa, sej veste, kako je, človek preveč zaupa – no, jaz še danes tako delujem – pa sem preostali denar, v celoti dvignjen na moje ime, nakazal na kolegov tekoči račun. Dobljeno mu je preveč stopilo v glavo in ves denar je odšel neznano kam. Začel je noreti, kupovati stroje in bogve kaj še. Zapravil je večino, jaz pa seveda nisem imel dostopa. Po svoji krivdi. Ni me zafrknil kolega, moja glava me je! Če bi že na začetku vse dala na pol, bi bilo lahko precej drugače. Ampak vsaka šola nekaj stane, takrat je bilo res draga!

Česa vas je naučila ta izkušnja?

Dojel sem, da sem si sam kriv za vse – pa naj bo dobro ali slabo. Verjetno sem postal bolj odgovoren zase. Edino na to, da je potem vojna tako zelo vplivala na moje podjetje, da sem propadel, nisem imel vpliva. Prej pa sem vrhunsko služil! (Sonja pokima in pove, da je bil njen mož tako dober in pošten, da si ni izplačeval niti provizij niti stroškov.) To je bilo še pozneje, ko sem imel diskoteko!

Se niste, ko ste imeli veliko pod palcem, nič bali?

Zakaj pa?

Da boste začeli privlačiti ljudi, ki vas bodo izkoristili?

Ne, zakaj bi me bilo strah? Ljudje se preveč bojite. Slabo se ti zgodi samo, če imaš to tudi v svoji glavi. To so ti programi, ki so jih pomagali narediti tudi s šolskim sistemom, ko otroke že pri šestih letih zablokiraš v razvoju, postaviš v ograde kot kavboji svoja teleta.

Do osmega leta se otrokom razvija domišljija in psihologi pravijo, da bi se v življenju bolje znašli, če bi jih do takrat pustili, da se učijo sami, izkustveno, in bi bili srečnejši, mirnejši, daleč od zafrustriranosti.

Ja, to zelo drži. Kar zadeva strah, pa še to: vse, živo in neživo, deluje na vibracijah. Jaz spim pri odprtih vratih. Naj pride pa vzame, če kaj potrebuje! Ne nazadnje (z glavo pokaže proti sinu in se nasmehne) imamo tukaj tudi mojstra karateja in samoobrambe.(Preselimo se iz dnevne sobe na barvit balkon, kjer so na steni z roko napisane modrosti, kot je denimo: Vsakdo je tukaj zato, da izpolni svojo lastno resničnost. Moj svet skrbi zame.)

V sebi je treba vzpostaviti ravnovesje, kajne?

Ničesar ti ni treba vzpostaviti! Vse, kar moraš narediti, je spustiti! Zakaj bi se trudil, če ni potrebe? Tega te je naučilo krščanstvo!

Kako me ne bi, poglejte, tudi tukaj blizu vašega bloka stoji cerkev, povsod so.

Jaz je nimam. Jezus je rekel: Ne iščite Boga v templju iz kamna, Bog je v vas. Pokvarjenci so to resnico spreobrnili, popačili za svoje koristi. O tem bi se lahko dolgo pogovarjala.

Nedvomno, ampak reciva še kakšno o težkem obdobju po propadlem podjetju, ko ste, o čemer vam ni nerodno govoriti, naokoli preganjali ženske, kockali in popivali. Žena je kljub vsemu vztrajala z vami. Danes pravi, da je bila vaš angel varuh.

Do največjih življenjskih resnic se nisva dokopala iz knjig, temveč skupnih izkušenj. V obdobju, ko sem pil, mi je žena na koledarju risala pikice, jaz pa sem bil še bolj živčen, nemiren. Potem ko me je imela nekega dne polno kapo, je rekla: »Prav, budala, delaj, kakor hočeš!« Sprostila je energijo. Tako kot drugod tudi v družini poteka igra vlog, kar pomeni, da ko en član spremeni vzorec vedenja in mišljenja, se morajo spremeniti tudi drugi, sicer skupaj ne bodo obstali. Naenkrat nisem imel več njene opore, češ, poglej, kaj mi delaš, ženska, samo sitnariš in me ponižuješ! Tako rekoč čez noč sem doživel razsvetljenje in nehal piti. Kar zadeva druge ženske, je Sonja prav tako v določenem trenutku pomirjeno rekla, ko naju je z eno od njih povabila na kavo: »Želim vama srečo.« Spet je zadevo spustila, naj se zgodi, kar se mora. No, to me ni zadelo tako hitro, čez kakšnih štirinajst dni pa že. Ne bi se rad zagovarjal, ampak prepričan sem, da tisti, ki počne norije, trpi bolj kot njegovi bližnji. Sploh če imaš malo vesti in te potem grize. Sonja mi je dovolila, da sem začel živeti drugo življenje, zato sem postal to, kar sem danes. (Se obrne k njej.) Hvala lepa!

Lepo je videti par, ki po takšnih pretresih še vedno žari, morda celo bolj kot prej. Škoda, ker ljudje ne znamo krotiti svojega ega.

Pridite z menoj, vam bom nekaj pokazal! Nekaj, kar velja za vse nas. (Ustavimo se pred ogledalom.) Zdaj pa si malo popravi lase, kakor koli želiš. (Se dotaknem las.) Pa mi povej, kje vidiš pričesko. (Pokažem, da v ogledalu.) No, zakaj pa se potem dotikaš svoje glave? Ker veš, da so lasje na tebi in bi bila videti nora, če bi se dotikala ogledala! Pa vendar poskušaš, poskušamo vsi spreminjati svoje partnerje. Ves svet, le sebe ne.

Zelo dobro. Odlična finta!

Ne, to je resničnost. Gibonni zapoje zelo močno sporočilo: Oh, bože da mi prominit ili tebe ili sebe, isto je. (O bog, da bi spremenil tebe ali sebe, to je isto.)

Refren se kritično nadaljuje, da je laže umreti, kot ljudem reči oprosti.

Oproščanje je edina rešitev za ta svet. Pa ljubezen. Koliko floskul poslušamo v zvezi z njo! Kaj je zate ljubezen?

Sprejemanje.

Blizu si. Tak' ga 'maš rada, da bi ga pojedla! Le pojej ga, pa boš bruhala! Pusti človeka, da živi in diha.

No, pa sem pristala na zasebni terapiji.

(Nasmeh.) Nekaj si moraš zapomniti. Naravno stanje vsakega človeka je, da je zdrav, srečen in vesel. Če tega ni, se moraš vprašati, zakaj. Ni čudežne tabletke, ki bi uredila tvoje misli – ti si čudežna! A za ta čudež je treba prav skrbeti. (Sonja pove, da v njihovi družini že nekaj časa ne kuhajo, saj so presnojedci. Pojedo ogromno plodov, ki zrastejo na drevesih, ki jih je ob bloku zasadil Viktor. Ta ošine prižgano cigareto v svoji roki.) Te razvade pa ne svetujem! Pri meni so sicer radiestezijske meritve pokazale, da mi cigarete sploh ne škodujejo. Precej nenavadno, a tako je. (Se zamisli.) Draga moja, zakaj se ljudje utapljajo?

Ker ne znajo plavati oziroma se ne spomnijo?

(Odkima.) Saj veš, kaj moraš narediti, ko plavaš mrtveca.

Se prepustiti toku.

(Prikima.) Voda te drži, le boriti se ne smeš. Tako je tudi v življenju: prepusti se in uživaj! (Smeh.)

Bom poskusila, hvala! Še zadnje vprašanje – sedmica, s pomočjo katere bi lahko uživali leta in leta, je odšla tako hitro, kot je prišla. Kaj vam danes pomeni denar?

Ne potrebujem ga zase, saj vsega dam naprej, za položnice ali drugim, ker vse stane, od kruha naprej. Denar menjaš za dobrine. Veš, kakšna je razlika med lepo rejeno, mastno svinjo in škrtuhom? Nobene. Po obeh je korist, ko premineta – žival pojedo, njegovo imetje pa si razdelijo svojci. Denar mora biti tvoj hlapec, ne ti njegov.