Vsak izmed njih je del mozaika. Pri delu jih vodi čut do soljudi; želijo pomagati in reševati življenja. To počnejo tudi 24 ur na dan, ob vikendih in praznikih. Njihova plača pa je neprimerljiva z zneski, ki jih za isto delo prejmejo njihovi kolegi iz zahodnoevropskih držav. 


PRIMOŽ PLOS, reševalec

Naenkrat zazvoni telefon. Prometna nesreča. Hiter skok v reševalno vozilo. Prižig utripajočih luči in sirene. Mudi se. Nekdo nujno potrebuje pomoč. Prizor, ki ga je reševalec Primož Plos v svoji 23-letni karieri doživel že neštetokrat. »Priznam, prvih pet let sem imel pri delu nekaj strahu, tisti občutek teže v želodcu, ko si negotov, ko ne veš, kaj bo, zdaj strahu ni več. Recimo, da je delo postalo rutina, kar je po drugi strani lahko tudi težava. Sem pa še vedno nekoliko nervozen, ko se odpravimo na kraj prometne nesreče, hkrati pa me takšni dogodki napolnijo z adrenalinom, od katerega postanemo reševalci kar nekoliko odvisni,« razlaga širokega nasmeha, poln energije. V prostem času je tudi prostovoljni gasilec. Trenutno dela v rodni Cerknici, v zdravstvenem domu, prej pa je 19 let služboval v UKC Ljubljana. Za kratek čas je poskusil z drugačno službo, a se je vrnil k reševanju. »Ko enkrat postaneš reševalec, te to zaznamuje. To počneš z veseljem, saj veš, da lahko pomagaš. Delo je zahtevno, a ti obenem da energijo.«

Osnovna plača voznika reševalca je 762 evrov bruto, bolničar negovalec dobi 705 evrov, srednja medicinska sestra v ambulanti 892, v intenzivni negi pa 70 evrov več.


Kronične in akutne bolezni, vse več psihiatrije

Spet zazvoni telefon, a ker ne gre za nujen klic, ga prestavi na kasneje. »Če gre za nujne primere, se na vožnjo odpraviva skupaj z medicinsko sestro ali zdravnikom, nenujne vožnje tu v majhnem kraju opravim sam. Najpogosteje obravnavamo srčne zastoje, notranje krvavitve, infarkte, odpovedi dihanja, sepse, potem so tu poškodbe, gozdne nesreče, vse več je psihiatričnih primerov, saj so ljudje zaradi splošne krize v hudi stiski, veliko je sanitetnih prevozov, ko peljemo paciente na razne preglede, in pa, seveda, prometne nesreče.« Teh je v zadnjih letih nekoliko manj, saj so avtomobili in ceste varnejši, kultura voznikov pa boljša. Že osemkrat je pomagal pri rojstvu otroka, med drugim pa je reševal tudi ponesrečence množične prometne nesreče na višnjegorskem klancu. V njej je trčilo 38 vozil, trije ljudje so umrli. »Ko sva prišla s sodelavcem na kraj nesreče, je bila tako gosta megla, da se ni videlo skoraj ničesar. Da sva prišla do ponesrečencev, sva morala plezati po avtomobilih, ljudi sva kar po vrsti spravljala ven. Bil je cel kaos. Dobro se spominjam tistega dne novembra 2011.« 

Med tednom delamo po 12 ur, med vikendi imamo 24-urna dežurstva. Po naporni nočni izmeni sem čisto poklapan.

Nepredvidljivo, stresno in odgovorno delo

Reševalec v nujni medicinski pomoči mora biti dober voznik, navigator, obvladati mora tehnike oživljanja ter prve pomoči, pogosto za reševanje tujih življenj tvega svoje. Vsaka intervencija je drugačna. »V Ljubljani smo 85 odstotkov intervencij opravili sami, brez zdravnika, voznik in zdravstveni tehnik, in takrat se moraš znati odločiti, kako boš pomagal, ravnati moraš prav ter za svoje delo prevzeti odgovornost. Vsi bi jo najraje preložili na koga drugega, a jo moramo najprej sprejeti pri sebi.« Večurno terensko delo pa terja tudi svoj davek. »Med tednom delamo po 12 ur, med vikendi imamo 24-urna dežurstva. Po kakšni naporni nočni izmeni sem čisto poklapan, še dobro, da se v prostem času veliko ukvarjam s športom, ki mi povrne moči. Pa za zdaj še nimam družine, tako da še gre. Vendar menim, da so plače, glede na odgovornost in težavnost dela, pri nas prenizke.« 


Dnevne izzive na delovnem mestu sta nam zaupali tudi diplomirana medicinska sestra Ester Škof in fizioterapevtka Nataša Žnidaršič Čuk. Njuni zgodbi odkrijte v aktualni Oni, ki je izšla 20. decembra 2016.