Dr. Nataša Pirc Musar: Danes se medijem preprosto splača lagati

Obravnava, analiza in procesiranje osebnih podatkov ni le statistična kategorija, temveč nov tip posla, kar opozarja na več mestih. Uredba GDPR, ki je v veljavo vstopila 25.maja 2018, med drugim uveljavlja novo pravico za posameznike, in sicer »pravico do pozabe«. Da pri nas ZVOP 2 še ni realiziran, da morda ne razumemo v celoti dilem, ki jih prinašajo digitalna okolja, na primer spletni kriminal z lahkim dostopom do naše identitete, ni odveč poudarjati in opozarjati. Smo tik pred pragom novega časa, ko morda ne bo več enostavno razločevati resnice od laži, realnosti od virtualne fikcije in biologije od biotehnologije. Vprašanje, kdo smo in kaj lahko postanemo, ne izpade več kot naivno samo prevpraševanje ranjene romantične duše ali zasanjanega filozofa, ki je izgubil stik z realnostjo. Pravo vprašanje je, ali realnost sploh še obstaja. Svet ni eden, svetova sta dva.

Vaša profesionalna pot je polna prebojev in uspehov na več ravneh. V zadnjem letu ste bili med drugim aktivni na področju izobraževanja o GDPR. Kako dobro smo Slovenci o tem novem zakonu že podkovani in kje se vam zdi, da so še potrebne nadgradnje?

GDPR ali Splošna uredba o varstvu podatkov in nacionalni predpis s tega področja (trenutno v večini členov ne velja več), ZVOP 1, je zelo specifična zgodba, kjer smo se v celotni EU na področju prava varstva osebnih podatkov prvič srečali z enotno evropsko regulativo. Torej, direktiva je posredno uporabljiv pravni akt in ga je treba preliti v nacionalno pravo držav članic. Uredba pa se neposredno uporablja v vseh državah članicah pod povsem enakimi pogoji. Slovenci radi rešujemo stvari tik pred zdajci, v tem smo specifični, kar se je zgodilo pred leti v primeru spletnih piškotkov kot tudi sedaj v primeru izvedbenega akta, ki mora slediti na podlagi GDPR v vseh državah članicah. Ko sem bila še informacijska pooblaščenka, sem 14 dni, tik pred uvedbo, opozarjala, kako piškotki učinkujejo, zakaj jih nameščamo, tako da se me je prijel vzdevek »cookie monster« (piškotna pošast je slavni lik risanega filma Sezamova ulica). Pri GDPR je bilo podobno, prisotna sta bila strah in upor pred novo uredbo, a če jo primerjamo s piškotki, je tukaj zgodba malo bolj pereča. Namreč, globe za kršitve so res visoke, do dva odstotka za lažje oz. do štiri odstotke letnega prometa za hujše kršitve. Smo pa specifični še v enem pogledu, če se primerjamo z implementacijo uredbe v ostalih državah članicah EU, in sicer v točki naše javne uprave, saj v nekem segmentu reagiramo izrazito počasi, žal v tej zgodbi prepočasi. Do današnjega dne smo žal med štirimi državami članicami od trenutno 28, ki še niso sprejele t. i. izvedbene zakonodaje, medtem ko je vseh ostalih 24 držav že sprejelo nacionalne zakone o varstvu osebnih podatkov. S tem predpisom zelo zamujamo, kar ni dobro ne za upravljavce ne za Informacijskega pooblaščenca, saj smo v obdobju negotovosti, ki traja (pre)dolgo.  

Danes se medijem preprosto splača lagati, ker lahko odškodnino vštejejo v svoj model poslovanja. In na sodišču moraš dobesedno dokazovati, kako ponoči nisi spal, kako si bruhal, imel prebavne in psihične težave, napade panike… s čimer se dostojanstvo žrtve še dodatno poniža. 

Vsa podjetja, ki imajo opravka z osebnimi podatki, se zavedajo, da je treba biti skladen, vsa se zavedajo, da to tudi nekaj stane. A vedno lahko rečem tudi to, da biti neskladen lahko stane še mnogo več. Veliki sistemi (banke, zavarovalnice, klubi zvestobe ...) so se pri nas začeli zavedati nove uredbe in s tem povezanih pravic za posameznike in obveznosti podjetij vsaj že leto in pol pred ključnim 25. majem 2018, ko se je GDPR začela uporabljati. V tem trenutku pa je stanje vendarle takšno, da mala in srednja podjetja čakajo na ZVOP 2. Ko bo sprejet ta slovenski nacionalni predpis, bo zagotovo prišel še en naval vprašanj in iskanja rešitev. Res je, da je za marsikoga ta uredba zelo birokratska, a zadeva izjemno pomembna vprašanja varovanja zasebnosti in s tem povezanih pravic. Pri svojem delu in tudi na splošno opažam, da so ljudje vse bolj občutljivi na lastno zasebnost in GDPR poskuša zaradi svoje tehnološke nevtralnosti to področje urediti dolgoročno. Vedeti moramo, da GDPR deluje dvotirno. En tir so obveznosti upravljavcev, torej podjetij, organizacij, javne uprave, drug tir pa so pravice posameznikov, katerih podatke se procesira in se obdeluje v teh organizacijah. Dovolj je, da se en posameznik zave svojih pravic in dotično organizacijo prijavi zaradi kršitve in problemi zaradi neskladnosti so hitro tu in so pereči.

Na primer razkritje kakšnega osebnega podatka, kot je zdravstveno stanje neke osebe, lahko to osebo močno prizadene in spravi v stisko. Kako poseg v zasebnost boli, verjetno izvemo šele, ko se nam to samim zgodi. Zlasti občutljive so t. i. posebne kategorije osebnih podatkov, kot so spolna usmerjenost, zdravstveno stanje, politične preference, katerih razkritje lahko res zelo grobo poseže v zasebnost posameznika. Seveda je poseg v zasebnost resen pravno formalni in lahko tudi etični prekršek, ki pusti sledi. Zato na tem mestu apeliram na vsa podjetja, velika in majhna, da ozavestijo, da je GDPR res prinesel nekaj dela, a obenem nujne zaščite, ki skrbijo za kredibilno in varno obdelavo podatkov ljudi, ki niso le statistične kategorije in brezosebne številke. Za imeni, priimki, davčno št. in EMŠO so konkretni obrazi fizičnih oseb s sanjami, vizijami, dušo in občutljivim srcem. GDPR podpira empatično sobivanje, saj v mnogih primerih deluje preventivno. In, da, ključno je, da na drugi strani vidimo dušo in človeka. In grob poseg v pravico posameznika je lahko neizbrisen, zlasti v luči zavedanja, da je danes osebni podatek sam po sebi valuta, moneta, sredstvo in menjalna vrednost, saj se na osebnih podatkih razvija biznis. In tega se mora zavedati vsak, ki posel izvaja na osebnih podatkih in seveda tudi tisti, ki so jim osebni podatki le stranska dejavnost. In etičnost je in mora vse bolj biti rdeča nit razprav o varovanju osebnih podatkov.

DPO (data protection officer ali pooblaščena oseba za varstvo osebnih podatkov) kot nova poklicna kategorija postaja obvezni del javnega in zasebnega profesionalnega delovanja znotraj članic EU. Koliko takšnih pozicij je pri nas že razpisanih in obstoječih? 

To je povsem nova funkcija, ki jo GDPR prinaša za države članice. Ni nova za vse države članice, saj so se nekatere že prej odločile in uvedle uredbe, na primer Nemčija in kot nečlanica EU recimo Makedonija, in v okviru GDPR delujejo že desetletje. Vse države članice pa morajo za imenovanje DPO prenesti zahtevo GDPR v segmentu, ki določa, kdaj je imenovanje te osebe obvezno. Tako na primer velja ta obveza izvajati neko notranjo revizijo varovanja osebnih podatkov v javnem sektorju, ker ta nastopa iz pozicije oblasti in moči. To isto, torej obvezo imeti DPO, velja za organizacije oz. podjetja, ki obdelujejo podatke »posebnih kategorij«, kot so zdravstveni sektor, politične stranke in sindikati. 28. januarja je bil evropski dan varovanja osebnih podatkov in informacijska pooblaščenka je podala informacijo, da je pri nas v register vpisanih že 2200 pooblaščenih oseb za varstvo osebnih podatkov, ki so jih raznorazne institucije morale imenovati.

Izobraževanja na področju GDPR ni nikoli dovolj, in več kot veš, bolje kot razumeš sisteme, boljši boš kot strokovnjak na tem področju in DPO-jevec. A ni odveč poudariti, da imaš kot DPO svetovalno funkcijo, odgovarja pa na koncu vendarle direktor. Torej on nosi odgovornost za nezakonito obdelavo osebnih podatkov, zato je poudarek na neodvisni funkciji DPO toliko bolj razumljiv. Zato je dobro, da vodstveni kadri poslušajo nasvete DPO in ustrezno ukrepajo. Kar nekaj izobraževanj za DPO obstaja tudi v Sloveniji; svetujem, naj si ljudje natančno pregledajo program in predavatelje ter zlasti njihove reference, in se skladno s tem odločijo. Mene osebno je zelo zmotilo to, da določeni svetovalci z malo kilometrine na tem področju prehitro presodijo o nekem delu varstva podatkov, kjer gre za specifične nianse. Sama se z varstvom osebnih podatkov ukvarjam 15 let in si ne upam kar izreči, kako in kaj glede nekega člena, kjer so potrebne predhodne analize in ustrezne interpretacije okoliščin. Znanja ni nikoli dovolj, in praksa je tu ključnega pomena. Čez noč se je v Sloveniji ponudilo veliko ekspertov, torej varovanje osebnih podatkov je biznis, kar sva že poudarili. Sicer pa imamo tudi pri nas vendarle nekaj zelo kvalitetnih ponudnikov. Vsaj trije so takšni, ki so na trgu in delujejo dobro in korektno.

Na primeru gospe Melanie Trump, prve dame ZDA, se lahko naučimo, da niti ena oseba na tem planetu ni dolžna tolerirati laži, pa četudi je absolutna javna oseba. In vsaka laž boli kot hudič. Vsi novinarji se morajo zavedati, da je beseda kot kamen, in kamor pade, pusti sled. A ne novinarju, ampak prizadeti osebi. 

V letošnjem letu Info Hiša na Bledu 18. in 19. aprila organizira 5. dneve prava zasebnosti. Kaj si obetate od dogodka 

Tukaj moram povedati, da že peto leto sodelujem kot programski vodja in kot predavateljica na teh dnevih v okviru Info Hiše in letos tudi družbe Uradni list, ki se ukvarjata z organizacijo tega dogodka. Vsako leto si želim v Slovenijo pripeljati vrhunske strokovnjake. Zavedam se, da moramo v regijo, kamor ta naša konferenca atakira, pripeljati dobre predavatelje za nižjo ceno, kot jo imajo v Frankfurtu, Bruslju ali Londonu. In to za dogodek enake kakovosti. Hvaležna sem, da mi moje veze iz preteklosti omogočajo, da lahko pridem do zares najboljših ljudi. Slovenija, Hrvaška, Srbija in Makedonija so naši trgi, ki si za zmerno ceno zaslužijo slišati, kaj se na področju GDPR in varstva osebnih podatkov zares dogaja širše in konkretneje.

Gostite kar nekaj eminentnih strokovnjakov za varstvo osebnih podatkov iz držav članic, če se ne motim?

Res je, zelo sem ponosna, da sem lahko pripeljala profesorja, ki se ukvarja z umetno inteligenco. Umetna inteligenca (AI) je nekaj, kar nam bo v prihodnosti kreiralo življenja in gre za področje, ki bo nedvomno lahko zelo agresivno posegalo v našo zasebnost. Če seveda AI jemljemo kot tako, ki se zna sama učiti, nas domišljija lahko prestraši. Verjamem pa, da jo je takoj na začetku treba jemati kot tehnologijo, ki bo natanko toliko etična, kot je etičen njen razvijalec. In ljudje, ki se bodo spopadali z umetno inteligenco, njenim razvojem, pisanjem kod in algoritmom, in predvsem z etiko človečnosti, bodo etične pasti tega strahovitega digitalnega razvoja vse bolj zanimale, zato je toliko bolj pomembno, da se prav razvijalci umetne inteligence zavedajo pasti in posledic, ki jih tehnologije prinašajo za zasebnost. Tukaj bodo morale biti etične smernice in posledično zakonodaja jasno postavljene, sicer se nam ne piše dobro. Prvi govorec naše konference Alessandro Mantelero kot izredni profesor za civilno pravo na Politehnični univerzi v Torinu in pravni strokovnjak za varstvo osebnih podatkov ter poročevalec Sveta Evrope za umetno inteligenco odgovarja na te dileme. Seveda sem izjemno ponosna tudi na to, da so se moji nekdanji kolegi (pisarne informacijske pooblaščenke op. p.) odzvali povabilu, da pridejo na Bled povedati, kako konkretno se oni spopadajo z GDPR. S Cipra prihaja tudi kolegica Irene Nicolaidou, ki me je nadomestila na tronu najmlajše informacijske pooblaščene. Ciper je po velikosti primerljiva država s Slovenijo, zato mi je bilo zanimivo sestavljati program kot mozaik in zlagati kamenčke spontano in obenem premišljeno. Obiskala nas bo tudi namestnica informacijske pooblaščenke z Irske Jennifer O’Sullivan. Njena področja delovanja so izvajanje strategij in politik, upravljanje programov in sprememb ter izboljšanje procesov in operacij z izkušnjami v javnem, zasebnem in neprofitnem sektorju. Prav tako bo praktično prikazala, kako se Irska spopada s facebookom in ostalimi velikimi podjetji, ki so delujoča v irski silicijevi dolini. Tukaj bomo prikazali domeno moči, ki jo ima informacijski pooblaščenec na Irskem, ko nadzira takšne gigante. Seveda pa so odzivi in standardi Irske tako rekoč pomembni za vse ostale članice EU in celotno Evropo. Prav tako prihaja na konferenco šefinja inšpekcije Evropskega nadzornika za varstvo osebnih podatkov (EDPS) Ute Kallenberger. Z njo skupaj predavava na Upravni akademiji v Maastrichtu, kjer izobražujeva evropske uslužbence javnega sektorja; jaz predavam prakso informacijskega pooblaščenca, Ute pa prakso EDPS. Povedala bo, kaj se na bruseljskih parketih glede GDPR zares dogaja. Med drugimi govorci in sekcijami nas bo obiskal tudi predstavnik UEFE z zelo zanimivim predavanjem »Kako smo se pripravili na GDPR in kako so nam zabili gol«. UEFA je res velik obdelovalec podatkov, ki ima ogromne baze s podatki nogometašev. O tem, kako se v modernih digitalnih okoljih, kot so block chain tehnologije in start upi, srečujejo z zasebnostjo in varovanjem bo spregovoril tudi slovenski guru teh področji dr. Mitja Pirc. Zanimiva bo tudi predstavnica Croatia Airlines, ki bo spregovorila o sistemu Amadeus, ki je informacijski sistem za rezervacijo letalskih vozovnic, razširjen po celem svetu. Vsi ti gostje bodo zares markantni. In ta konferenca raste, vsako leto nas je več, kar je potrditev za vse, ki se zanjo trudimo. Smo pred vrati nove prihodnosti, in vselej moramo biti korak pred možnimi scenariji, ki bi nam lahko z vidika GDPR škodovali.

Žal smo zašli v neko situacijo, ko so mediji tako močno vpeti v trg, da podpirajo informacije, ki se jih da prodati, ne pa takšnih, kakršne si javnost zasluži z vidika javnega interesa in korektne obveščenosti. Uveljavil se je izraz »klik kurbe«, ki prihaja iz ZDA, zlasti takrat, ko govorimo o spletnih medijih. Spletni mediji živijo od števila klikov, ker je od klikov odvisen oglaševalski kolač in nekako so tudi tisti resni mediji, ki (še) niso prestopili v polje rumenega, sklonili glave in znižali standarde kakovosti pod bremenom kapitala, ki sliši na ime »klik«. 

Lahko razložite, kaj pomeni pojem »pravica do pozabe« in s katerimi posebnimi gosti boste razpravljali o tem fenomenu, ki ga pokriva področje medijskega prava?

Ta sekcija, ki se odvija na drugi dan konference, je neke vrste posladek za vse sladokusce labirintov GDPR in pravice do svobode izražanja. Pridružila se nam bo slovenska diva in vselej nepozabna Helena Blagne, o kateri mediji poleg Tine Maze in Severine verjetno največ pišejo, tudi konstrukte in laži. Gospa Blagne bo z udeleženci konference delila svojo izkušnjo spopadanja z neresnicami in insinuacijami, ki jih o zvezdah razširjajo mediji in se dotaknila pravice do pozabe, ki omogoča posameznikom, da pod določenimi pogoji od spletnih brskalnikov zahtevajo izbris iskalnih zadetkov, ki se prikažejo pri iskanju po njihovem imenu. Svoj novinarski pogled na zadevo bosta podala tudi dr. Rosvita Pesek, pa Cene Grčar, odvetnik POP TV, ki se z medijskim pravom ukvarja že vrsto let. Okrogla miza se bo tako v globine dotaknila t. i. spopada med pravico do izražanja in svobodo govora na eni strani in pravico posameznika do varovanja njegove zasebnosti na drugi. Mar je javna oseba last vseh, njena psiha polje zlorab in integriteta smetišče za besedne obračune psihe posameznikov, ki mislijo, da lahko v imenu svobode govora uničijo žar kogar koli?

Kaj danes moderne tehnologije delajo oz. zmorejo? T.i. deep fake technology oziroma tehnologijo globoke prevare, ki omogoča, da govor, ki ga želiš plasirati, postaviš na obraz kogar koli. In to tako kruto realno, da misliš, da je nekdo to zares izrekel. Seveda se vprašanja, kako prepoznati eno in drugo resnično verzijo, vrtijo neprestano. Zakaj lahko družba še funkcionira tako, kot funkcionira? 

Ko gledate nazaj na svojo poklicno kariero novinarke, kje se vam zdi,  da se danes nahajamo odnosno do raziskovalnega novinarstva in stremljenja k resnici?

Ta medijski svet je ena moja velika bolečina, kljub čudovitim novinarskim letom in mojim začetkom v tem prelepem poklicu. Kot posameznico me ta tema zadnja leta neskončno žre. Večkrat se sprašujem, kam je zabredlo svetovno novinarstvo, kjer Slovenci negativnim trendom le sledimo. Vesela sem, da sem imela priliko 12 let sooblikovati slovensko novinarstvo v zlatih časih, ko se je Slovenija osamosvajala in nekaj let po tem živela svojo pravljico. Ko smo vsi imeli neke ideale, kaj Slovenija bo in kaj lahko smo. Ko smo še živeli za takšno verodostojno novinarstvo in ko smo natančno vedeli, kako kaj mora biti in kam je treba stvari postaviti. Nostalgija za izgubljenim časom? Morda. Zdi se mi, da smo imeli več pozitivnih zgodb, a obenem opažam, da nisem edina, ki tako misli. Kar je dobro, da obrnemo trend na bolje. Od leta 1989 do 2001 sem bila v novinarstvu, in sicer šest let na nacionalni TV in šest let na POP TV. Spomini za nazaj so res lepi in hvaležna sem vsem, ki so mi dali priložnost biti novinarka, hvaležna za te čase vere v lepši svet in osebno rast. In ko danes gledam nazaj na svoje prehojene poti, lahko rečem, da je bil vsak poklic moj hobi. Predam se z dušo in srcem, zato mi skoraj nič ni težko. In problem, ki danes nastaja, ni problem, ki bi ga zakrivili mi v Sloveniji: vsi skupaj smo le kolateralne žrtve. Gre za problem vzdržnega poslovnega modela medijev. In tega ne bova rešili midve, niti Slovenija, saj gre za globalne trende. Žal smo zašli v neko situacijo, ko so mediji tako močno vpeti v trg, da podpirajo informacije, ki se jih da prodati, ne pa takšnih, kakršne si javnost zasluži z vidika javnega interesa in korektne obveščenosti. Uveljavil se je izraz »klik kurbe«, ki prihaja iz ZDA, zlasti takrat, ko govorimo o spletnih medijih. Spletni mediji živijo od števila klikov, ker je od klikov odvisen oglaševalski kolač in nekako so tudi tisti resni mediji, ki (še) niso prestopili v polje rumenega, sklonili glave in znižali standarde kakovosti pod bremenom kapitala, ki sliši na ime »klik«. Obenem pa uredniška politika ni takšna, da bi novinarjem omogočila dovolj časa, da bi se preiskovalno lotili pomembnih zgodb in tematik. Uveljavlja se instant novinarstvo, kjer gre pogosto za zgodbe, ki jih novinar dobi že sprocesirane, jih malo polepša in objavi. Da ne govorimo o portalih, kjer so zgodbe več kot očitno naročene.

Mislite torej na medijski umor?

Da. Nič se ne zgodi brez razloga in tukaj lahko potegnem paralelo na moj odvetniški poklic, kjer ugotavljam, da so objestni in izraziti sovražni in nekorektni pregoni nad posamezniki možni in se dogajajo. Tudi zaradi tega, ker se sodni sistem (še) ne zaveda, kaj so naredile moderne tehnologije in preprosto, s svojimi kaznimi, ki nimajo večjega pomena, ne zatirajo takšnih pogromov. Vse bolj se kot pravnica nagibam k ideji o penalnih odškodninah. Torej, kaj se dogaja v medijih? Danes se medijem preprosto splača lagati, ker lahko odškodnino vštejejo v svoj model poslovanja. In na sodišču moraš dobesedno dokazovati, kako ponoči nisi spal, kako si bruhal, imel prebavne in psihične težave, napade panike… s čimer se dostojanstvo žrtve še dodatno poniža. Dodatno razosebimo žrtev, ki jo je medij prizadel. In na koncu dobiš pet tisoč evrov odškodnine, kar je malo v primerjavi s prodajo lažne novice in zaslužkom nad posledično v kakšnih primerih res zverinskim izživljanjem medijev in nato še kruha in iger lačne javnosti. Neodgovoren medij zbuja speče strasti po uničenju, kar je lahko zelo nevarno. V naši pisarni sem videla preveč sesutih ljudi in na drugi strani aroganco na medijski strani, kjer so se postavili za stališče, da je pravica do svobode izražanja absolutna pravica, v imenu katere lahko počnejo kar hočejo. Vendar, pravica do svobode izražanja je le relativna pravica, ki je vselej omejena s pravicami drugih. Največkrat pa je omejena prav s pravico do zasebnosti drugega. Na primeru gospe Melanie Trump, prve dame ZDA, se lahko naučimo, da niti ena oseba na tem planetu ni dolžna tolerirati laži, pa četudi je absolutna javna oseba. In vsaka laž boli kot hudič. Vsi novinarji se morajo zavedati, da je beseda kot kamen, in kamor pade, pusti sled. A ne novinarju, ampak prizadeti osebi.

Če bomo vsi tiho, ne bo dobro. A v Sloveniji tisti, ki je glasen, dobiva polena pod noge. Kar je sicer tipično za majhne države in zato tega tisti, ki so glasni, ne smejo jemati osebno. A verjemite, to ni lahko. 

Kako gledate na fenomen »post truth« in »false news« torej lažnih novic, na katere smo intenzivneje opozarjali leta 2017?

Pri medijih so težave, kot že rečeno, nevzdržen poslovni model, prekarstvo, ekskluzivnost, hitrost novinarjev in tiranija števila klikov, ki znižuje vse zdravorazumske kriterije. Vse to seveda pomeni propad kakovostnega novinarstva. In GDPR z uredbami ščiti tiste najbolj občutljive posameznike pred zlorabo kapitala in medijsko močjo. Če se medijem preprosto splača lagati, ali zaradi tega, ker dobijo klike, ali pa zato, ker imajo zadaj naročnika, ki želi nekoga z lažnimi novicami uničiti, je nujno treba dvigniti glas! In sodobno novinarstvo, o čemer se zelo veliko govori tudi znotraj Evropske komisije v Bruslju, rabi orodja, ki bodo znala prepoznati lažne novice. Analitično orodje, ki že obstaja na svetovnem spletu, deluje na prepoznavnosti fotografij in lokacij, kjer so bile posnete. Tako se je izkazalo, da se je neka fotografija posnetka z bombo pojavila tako v Ukrajini, Siriji in na še enem vojnem območju. Ista fotografija na več območjih pomeni popolno zavajanje javnosti. Podobne so izmišljotine o migrantih, kar pomeni namerno laganje in spodbujanje sovraštva, kar osebno izrazito težko sprejemam. Novinarji pa rabijo močna orodja za odlično delo in tudi bralci jih potrebujejo za resnično kritičen pogled na svet in družbeno pomembne dogodke, tudi politika namreč ni imuna na laži in v svoji bitki za glasove izreče marsikaj. Kot kažejo trendi v EU, bomo v prihodnosti čez takšna orodja spustili članek in sami kot bralci ugotovili, kaj je verodostojno in kaj kalno. Če podamo primer lažne novice: »Včeraj je migrant posilil 16 letno deklico«; novico bomo spustili v orodje za prepoznavo, ki bo pokazalo, da v tem primeru in na tem območju Nemčije ni bilo nobenega nasilnega dogodka, razen prometne nesreče z zgolj materialno škodo. Razumete? In to so stvari, proti katerim se lahko borimo tudi z uporabo modernih tehnologih, ki tako kot iznajdba smodnika, prinašajo pozitivne in žal tudi zelo negativne učinke. Kaj danes moderne tehnologije delajo oz. zmorejo? T.i. deep fake technology oziroma tehnologijo globoke prevare, ki omogoča, da govor, ki ga želiš plasirati, postaviš na obraz kogar koli. In to tako kruto realno, da misliš, da je nekdo to zares izrekel. Seveda se vprašanja, kako prepoznati eno in drugo resnično verzijo, vrtijo neprestano. Zakaj lahko družba še funkcionira tako, kot funkcionira? Vsaka akcija namreč sproži reakcijo, in zanimiv je bil primer nastajanja pametnega video nadzora, ki dela na podlagi tehnologije prepoznave obraza. Kaj je takrat naredila modna industrija? Začela je intenzivneje razvijati oblačila s kapucami in ustvarjati stile, ki zakrivajo obraz. In če z modernimi tehnologijami nadzora skušamo uloviti teh pet odstotkov lumpov na negativni strani gaussove krivulje, moramo vedeti, da so vedno korak pred nami. In ko jim sledimo z raznimi poskusi popolnega nadzora, pravzaprav posegamo v zasebnost ostalih 95 odstotkov poštenih ljudi. To je sistem akcija-reakcija. V tem kontekstu je na mestu citat Martina L. Kinga: »Naša življenja se bodo končala tisti trenutek, ko bomo molčali o stvareh, ki so pomembne.« In če bomo vsi tiho, ne bo dobro. A v Sloveniji tisti, ki je glasen, dobiva polena pod noge. Kar je sicer tipično za majhne države in zato tega tisti, ki so glasni, ne smejo jemati osebno. A verjemite, to ni lahko.

Naše bralce bi zagotovo zanimalo, če še vedno vozite motor in iščete nova obzorja »z vetrom v laseh«. Kako pa je z bovlingom in vašimi izrednimi uspehi? S klubom Feniks ste nedavno na državnem prvenstvu priigrale drugo mesto. Iskrene čestitke! 

Ko imaš polno glavo vsega in ko razmišljaš, koliko hudega se po svetu in v tvoji neposredni bližini dogaja, rabiš filtre za sproščanje. Da, motor imam še vedno v garaži in bovling, kjer z ekipo presegamo meje, me polnita. Res je, tukaj prispevam z dušo in celim bitjem in ta sinergija zares šteje. Nahrani takrat, ko smo utrujeni. Vsi rabimo načine, da izpraznimo glavo, da ustvarimo prostor za nove zamisli. Za nove smisle in kakovost, ki ostaja, ki je gibalo razvoja vsake družbe.