Majda je na začetku mislila, da umira, nato pa, da se ji je zmešalo, da bo morala v psihiatrično ustanovo. Za svojo stisko si ni upala povedati nikomur, živo si je lahko predstavljala, kako bi jo mama obtožila, da je nora, oče pa bi jo imel za šibko in se ji verjetno posmehoval. Prijateljic ni imela veliko, nikakor pa si tistih nekaj ne bi dopustila izgubiti, ker bi si mislile, da je z njo nekaj narobe. Ostajala je sama s svojo stisko in ugibanjem, kaj se ji dogaja, dokler ni po naključju naletela na forum, kjer so se izpovedovali ljudmi s podobnimi, anksioznimi težavami. Zavedanje, da ni edina, ki se spopada s tesnobo, je Majdi odprlo nov svet. O svojih težavah se je informirala ter sklenila, da jih bo poskušala reševati s pomočjo psihoterapije. Zaradi predsodka, ki so ga nanjo prenesli starši, da le nori ljudje potrebujejo takšno pomoč, Majda nikakor ni mogla zbrati poguma, da bi se napotila na srečanje s psihoterapevtom, sram je bil prevelik. Ko je na forumu prebrala, da je mogoče psihoterapevtski proces voditi tudi prek računalniškega zaslona, se je brez premišljanja odločila za to možnost in tako prvič z nekom delila svoje težave. Že samo zato so postale precej lažje. Rešitev je našla v psihoterapiji na daljavo.