Tomaževa preokupiranost z delom ter ženina stiska zaradi oddaljenosti od domačih sta bila le dva izmed dejavnikov, ki so prispevali k vedno večjim nesoglasjem med njima. Čedalje bolj napeto vzdušje doma je vplivalo tudi na hčerki, pri starejši so se pojavile težave z učenjem, mlajša pa je razvila močan strah pred temo. Medtem ko se je žena vključila v žensko skupino za samopomoč in tam našla nekaj utehe, je Tomaž svoje notranje stiske vse pogosteje lajšal z alkoholom. Nekega večera, po kozarčku ali dveh preveč, je sredi enega številnih prepirov udaril ženo. Zavedel se je, da je dosegel dno, da se nekaj mora spremeniti. Prva stvar, ki jo je naredil naslednji dan, ko je odprl računalnik, je bilo iskanje ustrezne psihoterapevtske pomoči. 



To je bil zanj, ki nikoli ni verjel v psihološko pomoč ter trdil, da je priznanje, da potrebuješ pomoč, znak šibkosti in neuspeha, res občudovanja vreden korak. Kljub vsemu je to, da se je odločil za spletno terapijo, skril pred vsemi, ure je načrtoval med službenim časom ter jih sodelavcem razložil kot sestanke po skypu, med katerimi ga ne sme nihče motiti. Ugotovitev, da je že nekaj let depresiven, ga je presenetila, hkrati pa pretresla in spravila v akcijo. Alkohol so zamenjale fizične aktivnosti, nadure so se spremenile v večere družinskih iger, petki niso bili več rezervirani za gledanje televizije, ampak »zmenke« z ženo. Tomaž po slabem letu psihoterapije prihaja v boljši stik z bližnjimi ter svojimi potlačenimi čustvi, ugotovil je, da so določene travme iz otroštva vplivale nanj in kvarile njegov odnos s sabo in najdražjimi.