Ste si kot mlado dekle kdaj mislili ali načrtovali, da boste v zrelih letih napisali trilogijo o spolnosti? Vas je od nekdaj privlačila intima?
Verjetno sem eden redkih, ki ne načrtuje niti sprotnega dneva, kaj šele, da bi delala načrte za jutri. Trilogije ne bi bilo, če ne bi bila radovedna. V poslušanje zgodb sem bežala, odkar pomnim. Za to se moram zahvaliti nič kaj prijaznemu otroštvu, pomanjkanju ljubezni, po kateri sem hrepenela. Moje težave so postajale manjše, so celo izginile, če sem naletela na zgodbe, ki so bile težje od moje. Kasneje, ko me je življenje obrusilo in naredilo močnejšo, pa je poslušanje zgodb postalo moj način življenja, ki mi danes ogromno pomeni.
Pogosto so bile tudi ženske krute do moških, jih potlačile, jim uničile prihodnost. Zelo negativno vlogo imajo posesivne, oblastne matere, ki sinovom ne pustijo dihati. Veliko je moških, ki so zaradi nesrečne prve ljubezni trpeli vse življenje.
Po zapisanih ženskih zgodbah, tudi tistih, ki zadevajo tako imenovano prekletstvo treh generacij od hčerke in mame do babice, ste zdaj zbrali še kar 310 moških zgodb. Ali tudi zanje velja ujetost v tri generacije?
Neštetokrat sem naletela na zgodbe, v katerih so moškega vnaprej določili za krivca, pa ni bil. Zgodovina se ponavlja. Večina ljudi si, ko odide od doma, natakne maske. V zavetju skrite zasebnosti smo pogosto dvolični: imamo ena pravila za druge, druga za lastno uporabo. V več kot 300 moških zgodbah maske padajo; moški ne razgaljajo le sebe, temveč tudi ženske. Ne pravijo kar tako, da ženska večino skrivnosti odnese s seboj v grob, in moški so jih nekaj tokrat dali na mizo. So pa še zmeraj veliko bolj tradicionalni in to jih zelo tepe.
Pričakovano ste že pred začetkom pisanja tretjega dela trilogije dobili komentarje, da vam tega oreha ne bo uspelo streti, saj tako imenovani pravi moški zelo redko govorijo o svojih čustvih in celo ne čutijo potrebe po tem. Kako ste razvezali jezik najbolj nezgovornim?
Držala sem se pregovora Lepa beseda lepo mesto najde. Odziv je bil neverjeten, posebno med mlajšimi moškimi, rojenimi po letu 1960. Bili so zelo odkriti, čustveni, včasih tudi jezni. Porušili so mit, ki pravi, da moški brez škode vse prenese. Pogosto so bile tudi ženske krute do njih, jih potlačile, jim uničile prihodnost. Zelo negativno vlogo imajo posesivne, oblastne matere, ki sinovom ne pustijo dihati. Veliko je moških, ki so zaradi nesrečne prve ljubezni trpeli vse življenje. Pa če dodam še eno bolj žgečkljivo razliko: če je ženska pri številu ljubimcev o sebi nehala razlagati, je moški na tej točki šele začel.
Katera zgodba vas je najbolj pretresla in presenetila, morda spremenila vaše dosedanje prepričanje?
V dno duše so me pretresle ločitve in s kakšno surovostjo nekatere ženske po ločitvi ne dovolijo otrokom, da bi se srečevali z očetom. Dotaknili so se me osamljenost, nemoč, ki jo moški doživijo ob prvih neuspehih pri stiku z ženskami, in koliko jim pomeni spolnost. Več kot vredna razmisleka je želja po tradicionalni partnerski zvezi, ki je v današnjem svetu tudi zato, ker jih ženske prehitevamo na vsakem koraku, skoraj misija nemogoče. Pogosto hrepenimo po popolnem moškem, ki bi nas nosil po rokah, a ko ga dobimo, nam to ni všeč, saj se nam zdi, da smo se poročile s copato.
Kako se mlada generacija moških razlikuje od tistih v srednjih letih in še starejših?
Mladi danes živijo zelo hitro. Spolnost je zanje pogosto zgolj rekreacija; imeti »fukfrenda« se jim zdi običajna izbira. Preveč masturbirajo, vedno manj je pristnih stikov z žensko, s katero bi radi živeli do konca življenja. Začudilo me je, koliko jih skok čez plot jemlje za svojo pravico. Zdelo se mi je, da poslušam moške s konca 19. stoletja, kot je bil moj ded. (smeh)
Že 40 let opažam, kako moški spol počasi izginja, in bojim se, da ga prej kot v sto letih dejansko ne bo več. Naši predniki so še v 20. stoletju morali imeti spolne odnose tudi po trikrat na dan, današnje povprečje je sila klavrno.
Veliko vam pomeni družina. Kaj si kot žena, mama in babica želite za svoje vnuke? Kako kakovostno intimo bodo po vaših napovedih imeli glede na to, da imajo zelo poučeno babi in verjetno tudi starše?
Družina je temelj, na katerem naša prihodnost obstoji ali pade. Če otroci že od mladih nog vidijo, da med očetom in mamo vladajo ljubezen, spoštovanje in strpni odnosi z izražanjem čustev, bodo to dediščino odnesli s seboj v svet – ne glede na to, kaj se jim bo tam dogajalo. Kar zadeva intimo, že 40 let opažam, kako moški spol počasi izginja, in bojim se, da ga prej kot v sto letih dejansko ne bo več. Naši predniki so še v 20. stoletju morali imeti spolne odnose tudi po trikrat na dan, današnje povprečje je sila klavrno. Včasih so bile dovoljene sanje, danes jih uničujejo vsiljivi jumbo plakati z golo ponudbo. Z vnuki se veliko pogovarjam o ljubezni; kako pomembno je, da za tistega, ki ga imamo radi, tudi kaj dobrega storimo in ne le čakamo, kaj bomo od njega dobili. Vnuke pripravljam na to, da bodo včasih imeli potolčena kolena, a ker so Miklavčičevi, jim bo uspelo, da se bodo rane kar najhitreje pocelile. Smo zelo tradicionalna družina – več nas živi v isti hiši, zato srčno upam, da se bodo domov zmeraj radi vrnili. Dom ne ponuja le strehe nad glavo, temveč tudi tople objeme, nekoga, ki mu je mar zate.
Preberite še:
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: