V enodelnih črnih kopalkah z všitim okroglim kovinskim znakom tovarne Pletenina, ima zagorel samo hrbet. Nima se časa sončiti. Cel dan hiti in skrbi, da ima naša številna družina urejen »nadstandarden polni penzion«. Vedno svežo vodo v velikih plastičnih bidonih. Brezhibno postlane postelje v prikolici in šotorih. Na roke oprano perilo. Skuhano kosilo. Da je čoln na koncu dneva pokrit z zaščitno cerado. Pravočasno pripravljena popoldanska malica iz svežih big z original nutello, ki jo kupuje od Tržačanke iz sosednje prikolice, saj se je v Jugoslaviji ne dobi. Poskrbi, da je hladilnik vedno poln najljubših sladolednih kornetov Zlatorog in sokov na slamico Pingo. Pesek pograbljen. Barvne lučke na baldahinu ob mraku prižgane. Ping pong miza brez iglic in storžev z dreves. Ležalniki zloženi. Dolgolase vnukinje skrbno počesane, preden gredo na ples, na teraso. Ježkove iglice iz stopal vselej brez bolečin odstranjene in razkužene z domačim šnopčkom. Psiček odžejan v vročini. Brisače in kopalke sprane s sladko vodo in skrbno obešene s »klinčki« na napeti vrvi. Strgane espadrile zašite z rahlo opombo, da »bo treba malo bolj merkat, ker so tako drage 'talijanske in z njimi se pa ja ne švedra v dežju.« Palačinke sredi noči z namazom Sladki greh - nikoli problem. Prav vse zame. Za nas. Ni, da ni. Moja Nona. In to vedno z dobro voljo, samo da smo prijatelji med sabo, ji nič drugega ni težko, večkrat poudarja.
V otroštvu je bila sirota, v življenju neopisljiva dobrota ... 

Pod nosom si večkrat pridržim rožmarin. Za najbolj dragocen - večen - na mojo Nono spomin.

Opazujeva. Tisti večer. Z mojo Nono. Sonce, oranžno-rdeče, ki gre počasi spat v morje. Pomežik galeba, preden odleti na ribjo večerjo. Zvezdno konstelacijo, ki obeta krasen naslednji dan. Otok z donebesno razvejanim borovcem, kamor nas stric z rumenim gumenjakom na motor tomos 4 vozi na kopanje. »Tam je pa res kristalno čista voda in jutri naberite dagnje za večerjo, jih bom naredila na buzaro,« poreče Nona. Poslušava škržate. Čaroben koncert. Spokojnost prekine zvok vespe. Nežen vetrc prinese vonj po rožmarinu. Nona pove, da je dober za dober spomin. In mi pripoveduje o italijanskem Bariju, kamor so jo komaj šestnajstletno, zaradi hude pljučnice, v zavezniško bolnico pripeljali med okupacijo - tako je vedno dejala, nikdar ni rekla »med vojno« - in tudi nikdar ne »po vojni«, temveč vselej »po osvoboditvi«.
V dlani naenkrat ujame kresničko in mi jo prižgano pomoli. Odskočim in zavpijem. Se mi od srca zasmeji in reče: »Ti osa ti, kaj se ti vse tako gravža, a? Pejva plavat, če ne bova še volka staknili v tazadnjo na tem kamnu. Se že čuti, da gre jesen not,« Plankton v mesečini ožarja njen mili obraz, bele lase in sinjemodre oči, ko počasi, a dosledno odriva vodo z zamahi v slogu žabice ... Moja najljubša na svetu. Moja Nona. 

Foto: ForeverLee/Shutterstock

30 let pozneje. Poznopoletje, avgust 2018 je. Prednevihtno vroče. Nizki temni oblaki. Nebo kot, da je izginilo. Daleč je morje. Jesen gre not'. Dan na prelomu z večerom. Pregreta soba 609 v domu. Sedim ob moji, skoraj 91-letni, Noni na postelji. Huda pljučnica jo počasi a nezadržno ustavlja. Nič mi ne govori. Niti šepeta ni od nje. Odložena na nočni omarici je knjiga, Michenerjev roman Havaji, nekje na sredini označena s kazalom, črno-belimi fotografijami njej tako ljubega Londona, kjer je nekoč živela nekaj mesecev. Ne zmorem ji brati. Olupim mandarino. Tako rada jih ima ... Aparat za kisik vse bolj strašljivo brni. Nona trdno zaprtih oči. Iz mojih nebroj solz zdrvi. Nežno ji privzdignem levo veko. Da se še enkrat vidiva. Da ne pozabim sinje modrine ... Moja Nona. Še pet besed, še tri. Najraje te imam. 

Pod nosom si večkrat pridržim rožmarin. Za najbolj dragocen - večen - na mojo Nono spomin.