Svojemu poslanstvu duhovnice sledite že dvajset let. Prihaja praznični čas, ki je za vas verjetno najlepši, pa hkrati najbolj naporen. 

Zagotovo je to obdobje najlepše v letu, še posebno če imaš družino in majhne otroke. Drži pa tudi, da imamo duhovnice in duhovniki ne glede na krščansko veroizpoved veliko drugega dela. Sama ponavadi večjih težav nimam, ker mi nekako uspe družinske obveznosti združiti, povezati s službo tako, da nam je na koncu vsem lepo.


S kom v krogu družine najraje praznujete oziroma ste praznovali že kot deklica?

Pri nas doma je sveti večer od nekdaj veljal za najbolj čarobnega – s poudarkom na družini in miru. Spominjam se otroških dni, ko smo proti večeru šli k bogoslužju. Po vrnitvi domov smo skupaj okrasili jelko. Stari oče je prebral kakšen odlomek iz Svetega pisma, nato pa smo imeli slavnostno večerjo. Vse opisano se trudimo ohranjati tudi zdaj, ko dom uredimo kar najbolj slovesno, tudi s prižiganjem svečk ipd. K nam domov pridejo moji starši, brat z družino, moževi starši in njegova sestra z družino. Ta posebni večer preživimo vsi skupaj.



Imate tri otroke. Koliko so stari?

Eden ima dvanajst let, druga dva pa bosta januarja dopolnila štiri leta.


Česa se med prazniki najbolj veselijo oni?

(Smeh.) Kot pri vseh otrocih se jim verjetno zdi največji čar v tem, da dobijo darila. Sama poskušam pozornost preusmeriti na druge stvari: skupaj se pripravljamo na sveti večer; pečemo pecivo, krasimo dom, pripravljamo presenečenja za tiste, ki jim imamo najraje. Tako vsi postanemo Božički oziroma Jezuščki, ko izražamo ljubezen tako, da koga obdarimo z majhnimi presenečenji, ki so lahko najlepša.


Kaj materialnega si običajno podarjate pri vas doma?

Iskreno povedano – z možem se ne obdarujeva, otrokom pa podarjava stvari, ki jih zares potrebujejo, bodisi oblačila bodisi potrebščine za šolo. Starejši sin denimo trenira smučarske skoke in je dobil opremo, od nove čelade do drugih stvari. 


Vemo, da ljudje včasih za nakupe daril celo najamejo kredit. Ali so darila lahko zdravila odnosov? Kje je prava mera?

Svoje otroke poskušam naučiti, da je najlepše darilo tisto, ki ga lahko pripravijo sami z ljubeznijo in tako pokažejo, da imajo svoje najdražje res radi. Ob obiskih denimo objamejo in poljubijo tudi babice in dedke, da ti vidijo njihove iskrice v očeh, ter jih ni sram tega narediti pred drugimi ljudmi. 


Sama poskušam pozornost preusmeriti na druge stvari: skupaj se pripravljamo na sveti večer; pečemo pecivo, krasimo dom, pripravljamo presenečenja za tiste, ki jim imamo najraje. Tako vsi postanemo Božički oziroma Jezuščki, ko izražamo ljubezen tako, da koga obdarimo z majhnimi presenečenji, ki so lahko najlepša.


Štejejo torej drobna dejanja, morda že prijazen pogled ali čas, ki ga nekomu nameniš z vsem srcem, pa umirjenost, razumevanje v pogovoru. Kaj še lahko lepega naredimo, pa nas nič ne stane?

Vse, kar ste našteli, je res. Ob tem bi rada dodala, da naj se to ne dogaja le ob božiču. Želim si, da bi bilo tako vsak dan. Spominjam se, da sem svojega prvorojenca, ko je začel hoditi v šolo, začela učiti, naj se med praznovanjem rojstnih dni otrok spomnijo tudi na vzgojiteljice in pomočnice. Posebno lep dan bo, če bodo tudi njima na njun osebni praznik zapeli pesem, ju presenetili. Prav nič drugega ni treba dajati, da nekomu izkažeš naklonjenost.


Pravi mir nastaja v družinah posameznikov. Resnično stanje v družbi je žal takšno, da je ogromno družin na smrt sprtih, ujetih v začarani krog sovraštva, prezira in ignorance. Kaj narediti, če nekdo že iskreno naredi korak naprej k pomiritvi, spravi, pa na drugi strani ni pravega odziva?

Če si človek, ki težko prenaša zamere, ne najdeš notranjega miru, vse to te razjeda. Nekaj najslabšega je, če v tem položaju vztrajaš. Treba je narediti korak naprej, pa kakršen koli že je. V tem, da si ne glede na vse vsaj poskusil, lahko dobiš vsaj malo zadoščenja. Dobrim ljudem vedno znova povem, da se vsem godi krivica, a ta ni nujno vedno nekaj slabega, saj te lahko kot človeka utrdi. Sama se denimo nikoli ne želim spustiti na enako raven, odgovoriti na enak način kot nekdo, ki mi je s svojimi besedami storil krivico. Raje pokažem, da imam drugačno stališče. Prav tako se najbolje približam notranjemu miru. Če ne takoj, se stvari začno velikokrat urejati, spreminjati čez čas, zato trud nikoli ni odveč.