Maja Kostanjšek o sebi pove, da dela v odnosih z javnostmi, v prostem času se rada posveča kuhanju zdravih receptov. Oziroma fit receptov, kot jim sama reče. Z njo smo spregovorili o njenem pohodniškem podvigu. 

Velikokrat sem hodila med vasmi in so me ljudje spraševali: »Kam pa vi? Imate še daleč?« Ljudje so izjemno prijazni. Če jim daš dobro energijo in si do njih prijazen, se ti to vedno dvakratno vrne. Ugotovila sem tudi, da če potuješ sam, te še bolj opazijo kot sicer. 

Kaj ste odgovarjali tistim, ki so vas na pohodniškem podvigu okoli Julijcev morebiti ustavili z besedami: »Dobri ste, da se vam ljubi?« 

Vsak ima svoj pogled na to, kako preživeti prosti čas oziroma dopust. Nekateri potrebujemo v življenju izzive, denimo vsako leto videti in doživeti kaj novega. Morda nam eno leto ustreza poležavanje na plaži, drugo leto aktivnejše počitnice in kdaj potovanje v kako drugo deželo. Letos je meni drugačno doživetje ponudila krožna daljinska pot Juliana Trail.  

Vedela sem, da me utegne presenetiti. In me je – vsak dan znova. Pot vodi skozi doline, prek prelazov, skozi soteske, vasi, med dišečim travniškim cvetjem, po gozdovih ob žvrgolenju ptic, po njivah in kolovozih, samotnih planotah, med slapovi in ob Savi in Soči ... Nikoli ne veš, kaj se bo v naslednjem kilometru znašlo pred tabo. Zelo razgibana pot v smeri urinega kazalca ni samo ravninska, je tudi višinska. Pomeni, da na dan, ko hodiš 40 kilometrov in se vzpneš od 600 do 800 metrov nad morjem, je to lahko precej zahtevno za nekoga, ki ni uhojen. Kljub vsakodnevni hoji mi je pot dala izjemno veliko: neskončne razglede, videla sem najbolj skrite, divje kotičke naše Slovenije, prijazne pogovore z ljudmi, ki živijo ob poti, in predvsem, nazaj sem prišla napolnjena z energijo. 


Izbruh koronavirusne bolezni vam je, kot mnogim, spremenil potovalne načrte. Kako to, da ste se, ko ste premlevali o načrtu, v kateri del Slovenije bi jo mahnili, odločili za Julijske Alpe? Izvirna ideja, ni kaj!

Opis poti je ponujal nekaj drugačnega. Od nekdaj imam rada planine in menila sem, da je to točno to, kar hočem doživeti: biti v planinah sama in hoditi v svojem tempu, brez prilagajanja. Narava v naši Sloveniji je prekrasna, v vsaki etapi sem uživala – zaradi razgibanega terena, prvinske narave in čudovitih razgledov. Pot sem začela v Kranjski Gori, se vzpela do slikovitega Srednjega Vrha, od tam pa v dolino do Mojstrane, pravljičnega kraja, ki ima veliko pohodniških izhodišč. Nadaljevala sem čez Jesenice v Begunje, od koder vodi markantna etapa do Bleda. Priporočila bi jo vsakomur. 

Z Bleda me je pot vodila na Pokljuko, v Staro Fužino in nato v Bohinjsko Bistrico. Prav na tej etapi me je ves dan – praznovali smo dan državnosti – pral dež. Zato sem se odločila, tako je tudi avtorjevo priporočilo v primeru slabšega vremena, da grem po osmi od šestnajstih etap iz Bohinjske Bistrice do Podbrda skozi najdaljši železniški predor pri nas z avtovlakom, za katerega do tedaj nisem vedela, da vozi. Mimogrede, razen tega, da me je na praznični dan popolnoma premočilo in prezeblo do kosti, slabe izkušnje na poti nisem imela. 


Takole za vogalom človeka marsikaj preseneti. In to doma. Ste pohod sicer kaj načrtovali po svoje, šli izven uhojenih poti, morda?

Zgolj tedaj, ko sem videla kakšno zanimivost, sem si vzela več časa za postanek in dodaten ogled. Denimo, očarali so me slapovi in tolmuni nad vasjo Log pod Mangartom. Včasih moraš za lepe razglede narediti korak več, to so mali čudeži, ki te napolnijo. In si rečeš: »Vau, za to se je pa splačalo odriniti na pot.« Sicer sem združila drugo in tretjo etapo. V enem dnevu sem naredila 40 kilometrov in približno 800 metrov nadmorske višine, a nisem imela pretiranih težav. Še več, vsi prehojeni kilometri so bili daleč za mano, ko sem s Sankaške koče nad Begunjami uživala v prekrasnem razgledu na Blejsko jezero in Triglav. Naravne in kulturne znamenitosti, panoramski razgledi na mogočne vrhove, stare vasi – vse to je čar Juliane. Izjemno srečna sem, da imam noge, ki so me ponesle skozi 300 kilometrov, da sem lahko vse to videla in doživela. Pohodniška pot Juliana Trail je pravljična.

Pa ljudje na in ob njej?

Velikokrat sem hodila med vasmi in so me ljudje spraševali: »Kam pa vi? Imate še daleč?« Ljudje so izjemno prijazni. Če jim daš dobro energijo in si do njih prijazen, se ti to vedno dvakratno vrne. Ugotovila sem tudi, da če potuješ sam, te še bolj opazijo kot sicer.

Zdaj je najbrž še prezgodaj reči, kaj vam je ta izkušnja dala – hoditi sam s seboj od starta do cilja?

Pomembno je, da znamo biti sami s sabo. Da nam je lepo. Ko potuješ sam, se lahko zaneseš le nase. Trmo, vztrajnost, vzdržljivost – vse to testiraš na taki poti. Se nenehno izzivaš. Ker me že sprašujete, naj rečem, da si na poti med pustolovcem, uživačem in nekom, ki odkriva nove zaklade in uživa biti v družbi s samim sabo. 

Kaj je treba vzeti s seboj na tako dolgo pohodniško pot?

Na prvem mestu je seveda želeti si na tako pot. Temeljnega pomena sta tudi organizacija in priprava. Predvsem je pomembno, da razmislimo, kako bomo po vsaki etapi primerno nahranili naše telo: beljakovine potrebujemo za obnovo, maščobe in ogljikove hidrate za energijo ter elektrolite za hidracijo. Le tako bomo lahko nadaljevali tempo. Seveda so potrebni še dobri uhojeni čevlji in pohodniške palice. V nahrbtniku naj bodo športna oblačila, osebna lekarna, mobilni telefon z aplikacijo zemljevida, hrana za en dan, pelerina in natikači, da se lahko na cilju preobujemo. Lažji kot bo nahrbtnik, lažje bomo hodili.