Pred kratkim ste s freskami o Mariji udarjeni, legendi iz Ljubnega na Gorenjskem, obnovili zgodbo čudeža, ki se je tam zgodil davnega leta 1692 in ga razglasil za romarski kraj. Ali čudeži po vašem obstajajo?

Teološke stvari spremljam z nekaj selekcije, a mislim, da vse dogajanje v zgodovini ljudstva in Cerkve deluje na človeka zelo pozitivno. Človek namreč po nastanku in razvoju ni enostavno bitje in zato toliko bolj potrebuje smernice v svojem kompleksnem razvoju. Cerkev tu odigra vlogo varovalke, še posebno v veri, ki za izhodišče vzame dejstvo, da je Bog ljubezen in da se mu človek ves čas približuje. Kakor sam dojemam, je ljubezen stanje absolutnega ravnovesja. To je idealno stanje v vseh odnosih. Zgodba udarjene Marije daje impulz za nov zagon občutka ljubezni in razumevanja. Ja, menim, da svete stvari dobro vplivajo na ljudi. 

V Rusiji sem bil uveljavljen umetnik, član zveze, postavil sem številne razstave, med ljudmi sem bil dobro prepoznan, česar v Sloveniji ni bilo, vendar je leta 1994 v Rusiji vladala katastrofa, nekako samo po sebi se je zgodilo, da sva z ženo ostala tu. 

Kaj bi bilo po vašem sporočilo zgodbe, v kateri je zidar med svojim delom udaril leseni kip Marije, ker se mu je zazdelo, da mu sporoča, da ima lepše oči kot njegova žena, tudi Marija. Iz kipa je začela teči kri in podeželske ženske je s krpami niso mogle ne pobrisati ne zaustaviti. Zidar je bil pregnan in v izgnanstvu doživel preporod ter začel širiti sporočilo Boga med ljudi.

Človek vsako stvar v življenju razume ali je ne razume. Vendar tudi ko nečesa ne razume in na podlagi tega stori slabo dejanje, posledice so; stvari ali človeku povzročiš škodo, rušiš. Vse ima svoj smisel, red, vse je med seboj povezano. Ta religiozna zgodba daje namig, da je treba biti pozoren na vsako svoje dejanje, da iz lastne nevednosti ne bi zagrešil nespametnega koraka. Lahko jo povežemo tudi s stanjem vojne, povojnimi poboji. Kadar iz mirnega mesta gledamo nanje, se nam vojne vedno zdijo slabe in grozne. Ko pa se znajdeš v njej, postane neprepoznavno. Če pogledamo zgodovino Slovenije ali Rusije ali sveta, se zgodi vse negativno, ko prestopiš mejo. 


Tu se odpira še druga stran: če zidar ne bi prestopil meje in udaril kipa, ne bi doživel preporoda. Nekateri pravijo, da vojne čistijo planet, ker je na njem preveč ljudi. Tudi negativno ima svoj smisel.

Absolutno. Dvojnost je povsod, od mikrostruktur do vesoljnih razsežnosti. Brez nasprotja ne moreš razumeti ničesar, je pa treba povsod najti ravnotežje. V zgodovini umetnosti in kultur obstaja majevsko božanstvo Hunab ku, ki ga tolmačimo kot ravnovesje v gibanju in to je bistveno za vsakega posameznika ali širše gledano za družino, družbo, svet. Kapitalistični svet s fizikalnimi zakoni brez duhovnosti ne bi mogel delovati. Po drugi plati pa vse konstantno, nespremenljivo prav tako začne propadati. Če želiš biti uspešen, moraš biti prodoren in hkrati v tej prodornosti obdržati ravnotežje. Zakaj sem sploh začel raziskovati metafizične mehanizme? Ker me je zanimalo, zakaj se stalno dogajajo padci, propadi, revolucije, tudi v zgodovini moje žalostne Rusije. Preprosto zato, ker sistem ni uravnotežen. Zgornji in spodnji sloj sta v velikanskem neravnotežju.

Pa je bilo kdaj v zgodovini kje kaj uravnoteženo?

Na žalost ne in po vseh mojih socialnih raziskavah je bil od nekdaj problem samo v človeku. Človek ima v sebi tako močan egoistični nagon, da hočeš nočeš vsak posameznik želi čim več zase, za svojo družino. Kar se je zgodilo Rusiji: nekaj časa je bila družba ljubezni, a so se že v tem procesu komunistični veljaki izrodili in začeli vse komunistične dobrote uporabljati le zase. In tako je šlo vse po zlu. 

Štiri sence ladje se imenuje vaš življenjski umetniški projekt, ki nastaja v štirih fazah. Črno-bela označuje dvojnost. Ognjeno rdeča strast. Zlata kaos in zadnja, tudi črno-bela, ravnotežje. Razložite, prosim.

Začel sem pred kakšnimi štiridesetimi leti. Vsaka senca predstavlja svoj metafizični mehanizem. V zgodovini obstajajo arhetipski znaki, ki nam prinašajo znanje iz pracivilizacij. V krščanskem svetu je to križ, ki prihaja z območja Sumerije, Egipta. Drugi je sionski, Davidova zvezda. Nato vzhodnjaški jin-jang in indijanski Hunab ku. Grafično in po svojem informacijskem naboju so vse grajene podobno. V vseh obstaja dvojnost, znotraj nje polarne ognjene energije, ki ustvarjajo napetost, po ognju nastane kaos, iz tega pa se ponovno rodi red. Nato spet iz reda izide dvojnost, kar je kot krog neskončnosti. Te informacije so zelo pomembne za naša življenja. Kakor lahko uporabljamo fizikalne zakone, enako obstajajo metafizični, le da jih ne občutimo. Vendar so in vplivajo na nas. Metafizika in mehanizmi gredo skupaj, obstajajo stalno in v vseh časih. 

Svet današnji stoji na križišču. Virov zemlje, vode, dobrega zraka je manj in manj. Kapitalizem kot sistem je sam po sebi neuravnotežen, zato je tako konflikten. Zdaj si bo treba izmisliti nova socialna gibanja, nove naprave. 

Kako se je vam osebno odpiral svet v metafizično?

Poglobil sem se, vendar je o tem težko govoriti, to se je prebujalo samo po sebi, ko sem se tako usmerjal in raziskoval notranje svetove. V svojih delih poskušam priti nad stilistiko do nadrealizma. Pri človeku raziskujem duhovne mehanizme, da bi razvili svoje potenciale. Kot primer lahko navedem nekaj povsem praktičnega in vsakdanjega, zakon. Mož in žena bi morala, če bi spoštovala duhovne mehanizme, ustvarjati absolutno ravnovesje, tako ne bi smelo biti ne prevlade ne ponižanja na nobeni strani.

Za kaj še si prizadevate pri človeku?

Ko so prvi filozofi začeli premišljevati o človeku, so si o njem ustvarili osnovne pojme. Z razvojem filozofije so se ti močno skrčili. Moderni in postmoderni filozofi – Nietzsche, Heidegger, Fukujama – pa poskušajo pojem človeka zožiti, s čimer se izgublja bistvo. V svojih raziskavah želim ostati pri človekovem elementarnem, kar so že omenjeni štirje metafizični mehanizmi. Tudi piramide, ki jih je ogromno po vsem svetu, so sestavljene iz štirih trikotnikov, njeni vrhovi pa so absolut, skrivnostni peti element, ki je pojem Boga in ga ne moremo razumeti, to so globine, ki jih lahko le doživljaš, vsak po svoje. Ljudje imamo toliko rezerve za to, da bi živeli bolj polno. Živimo avtomatično in ne zaznavamo svoje sreče, ne opazimo niti, kaj se dogaja v našem življenju. Včasih nas preblisne in se spomnimo, da smo bili pred petimi leti zadovoljni, ne prepoznavamo pa sproti, kaj se dogaja, da smo danes kar naenkrat nezadovoljni, kdaj se je začelo življenje obračati v drugo smer, nam polzeti iz rok. 

Ko sva ravno pri skrivnostih, v čem vidite tisto Mone Lize?

(smeh) Postavili ste mi vprašanje za vso zgodovino umetnosti. Ampak zanimivo, ravno na to temo sem dobil odlično oceno pri zelo strogem profesorju, enako me je vprašal na izpitu. Rekel sem mu, da je to portret snažilke. Kar zastrmel se je vame. Potem sem nadaljeval: »To je portret soldata. Generala. Portret moje ljubice, vaše žene, prijateljice.« Ni razumel, kaj želim povedati. Da je to portret človeštva, sem mu odgovoril. »Daj knjižico, odlično!« Bil je navdušen. (smeh) Mislim, da je notri simbol vseh civilizacij in časov. In to, da je Mona Liza ženska, njeno vprašanje še bolj poglobi.

Le nekajkrat v življenju so se mi odprla vrata, ko sem se počutil nadstandardno, nadčloveško. Povezano je bilo z mojim delom. Občutil sem, kot da lebdim nad stvarstvom, odprla se mi je pot življenja. 

Nedavno ste rekli, da ste umetniki mini bogovi, da ustvarjate nove resničnosti. Ste kdaj v kakšnem posvečenem stanju med ustvarjanjem doživeli t. i. božji delec?

Le nekajkrat v življenju so se mi odprla vrata, ko sem se počutil nadstandardno, nadčloveško. Povezano je bilo z mojim delom. Ko se mi je zgodilo prvič, me je šokiralo. V moskovskem metroju sem o nečem razmišljal, ko me je naenkrat zadelo kot blisk, pred seboj sem zagledal projekt naslednjih desetletij svojega življenja, celotno konstrukcijo v brezčasju. Občutil sem, kot da lebdim nad stvarstvom, odprla se mi je pot življenja. 


Torej bi rekli, da niste imeli vi platna in škarij v rokah pri izbiri poklica slikarstva?

Da sem slikar, je popolnoma neodvisno od mene, to je kot pribito. Pet let sem imel, ko sem neke hladne jeseni iz plastelina naredil glavo Lenina, bil je zelo realističen. To je tako pretreslo mojega očeta, da je na obisk povabil prijatelje. Na mizo je ponosno postavil steklenico žganja, vsakemu nalil kozarček in me slovesno poklical, naj pokažem svojo umetnino. Takrat je postalo jasno, da sem umetnik. Moj oče je bil sicer sibirski lovec, delal je v gozdu, živeli smo ob ogromni reki, ki je bila pri moji vasi široka deset kilometrov.

V kakšnih razmerah ste odraščali v prostrani Sibiriji, poleg tega, da ste imeli zlatega očeta, ki je prepoznal in podprl vaš talent? Kakšna je bila Rusija vašega otroštva glede na današnjo?

Pravzaprav sem imel izjemno srečno otroštvo. Vsa naša dežela je živela z zagonom. Zelo sem ponosen, da sem v 70. letih živel v Rusiji. Gradili smo novo prihodnost. Vzpostavljena je bila nova socialna družba, bilo je, kot da letimo z novimi letali. Ko so na oblast prišli koritniki, je vse skupaj začelo propadati. Delali so samo zase. Zaradi prav takšnih ljudi je svet trenutno v veliki negotovosti, v stanju izkoriščanja, ko se niti za pet let naprej ne ve, kaj bo. To je grozljivo. V Rusiji bi 80 odstotkov ljudi želelo nazaj v Sovjetsko zvezo. Svet današnji stoji na križišču. Virov zemlje, vode, dobrega zraka je manj in manj. Kapitalizem kot sistem je sam po sebi neuravnotežen, zato je tako konflikten. Zdaj si bo treba izmisliti nova socialna gibanja, nove naprave. A z grobimi rezi se nič ne reši, revolucije ne prinašajo rešitev. In tu smo spet pri religiji, ki se ukvarja z duhovnim telesom; pri vzgoji ali prevzgoji človeka od znotraj navzven. 

Ampak prav Cerkev, ki je imela to poslanstvo, je naredila veliko škode. Kako torej prodreti z vero v globino človeka?

Cerkev sicer je socialna ustanova, vendar ima trdo, togo konstrukcijo. V Cerkvi so se začeli problemi, ker se ni razvijala. Če bi bilo v njej dovolj pametnih ljudi, bi razvoj spodbudili in vzpostavili ravnotežje. Navdihujejo me stvari, ki se zdaj dogajajo v Pravoslavni cerkvi. V Rusiji obstajajo klubi, kjer se srečujejo fiziki, matematiki, duhovniki, pisatelji in razpravljajo o metafiziki in razvoju družbe. Tu vidim prihodnost.

Je Rusija gledano z očmi tam rojenega, drugje živečega v svetu dobro zapisana?

Z veliko distanco gledam, kar o Rusiji pišejo v Evropi, Ameriki. Iz ruske zgodovine poznamo lik Ivana Groznega. Če gledaš njegovo cesarstvo, je bilo kaznovanih okrog 4000 ljudi, zastrupljena sta bila tudi njegov sin in žena, prav tako sam Ivan Grozni. V Angliji obstaja Henrik VIII., v njegovem času je bilo pobitih kar 89.000 ljudi, a se o tem ne govori na glas. Potem poglejmo primer angleške kraljice Elizabete, umrlo je okrog 72.000 ljudi. Vse se je dogajalo v 16. stoletju. Vendar je doživela zgodovina Rusije v medijih Evrope in Amerike veliko deformacijo. Kako? Ivan Grozni je imel mnogo nasprotnikov, omenil bom le kneza Kurbskega, ki je bežal iz Rusije in živel na Poljskem. Ogromno literature je bilo prav zaradi njega napisane z negativnim prizvokom, po takšnem scenariju se je razširila po vsej Evropi. 

Enako se je zgodilo Josipu Stalinu, ki so ga označili za morilca. Knjige in filmi o njegovem življenju pričajo o tem, kar sicer drži, a če pogledaš prihod Josipa Stalina na prizorišče, se zazreš v vakuum, kajti na oblast je prišel v popolnoma zlomljenem času Rusije. In takšno družbo vzpostaviti na samih ruševinah, se milo pogovarjati z ljudmi, ki so se z brati pobijali med seboj, je bilo nemogoče. Le s surovostjo je lahko s tem narodom zmagal v vojni. 

Če prevrtimo čas naprej: po razpadu Sovjetske zveze, ko se je zgodil liberalizem, sicer resda ni bilo vojne, vendar je vseeno vse uničeno in čez deset let se prav tako lahko zgodi propad Rusije. Mnogo velikih podjetij v Rusiji je bilo privatiziranih samo zato, da bodo uničena, da konkurenca Zahodu in Ameriki ne bo obstajala. Če primerjamo ideje oblasti o veliki Rusiji, z druge strani pa kmalu za tem kolonialno ekonomijo, kjer se lahko trguje z nafto, lesom in drugimi rudami – vse tovarne pa bodo kmalu porušene ali zaprte – lahko razmišljamo o razliki med krutostjo Stalina in današnje liberalne politike. Mislim, da je v Sloveniji zelo podobno. Če bi slovenska oblast obdržala močne tovarne, neodvisno od konkurenčnosti, bi se lahko bolje izšlo.

Ali veste, da je v Sloveniji vedno več Rusov? Kakšen je vaš pogled na to?

Slovenija je slovanska dežela in po miselnosti podobna Rusiji. Tu se Rusi počutijo domače, deželo vidijo kot mehko, milo in urejeno. V Rusiji negotovost zaradi ekonomske politike pelje ljudi na rob, kjer ne vidijo več prihodnosti. Srečo poskušajo drugod. Ne vidijo pa problemov, ki obstajajo tudi v Sloveniji – brezposelnost, revščina – zdi se jim rajska, tudi za izvedbo poslovnih idej.

Vi ste v Slovenijo prišli na povabilo galerije v Ljubljani, mislili ste, da le za tri mesece, zdaj tu živite že več kot 20 let. Prav nenavadno se je zasukalo.

Tako je, prispel sem za tri delovne mesece, po katerih pa ni bilo plačila. Direktor me je prosil, naj delam še tri mesece, da se izvije iz finančne stiske. Tako je bilo izgubljenega pol leta. In nato še trije meseci, ko je postalo dokončno jasno, da iz tega ne bo nič. Izkazalo se je, da je bil v velikih dolgovih. V tem času sem porabil vsa prihranjena sredstva, da se nisem mogel niti vrniti domov. Po spletu naključij in srečanj sem malo kasneje na Bledu slikal za graščino. Tako sem se seznanil z duhovnikom iz Begunj, ki mu je bila všeč poslikava stropa, in povabil me je tja. Ko sta še dva duhovnika v Begunjah videla, kako sem poslikal tamkajšnjo kapelico, sta me tudi onadva povabila. Tako se je zgodba nadaljevala. V Rusiji sem bil uveljavljen umetnik, član zveze, postavil sem številne razstave, med ljudmi sem bil dobro prepoznan, česar v Sloveniji ni bilo, vendar je leta 1994 v Rusiji vladala katastrofa, nekako samo po sebi se je zgodilo, da sva z ženo (Rusinja, slikarka, o. p.) ostala tu. Lahko bi rekli usoda. (nasmeh)