Po študiju na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani se je Kristina Drnovšek z zlatarskimi veščinami seznanila v delavnici Martine Obid Mlakar, nato pa se podala na izpopolnjevanje v zlatarsko šolo Metallo Nobile v Firencah. O svoji ljubezni do nakita in ustvarjalni poti, na pragu katere je, nam je nežna rdečelaska zaupala nekaj zanimivih utrinkov. 

Kaj želite izraziti s svojim nakitom, komu ga pravzaprav namenjate?

S svojim nakitom poskušam izraziti nežnost, lahkotnost in eleganco. Ko se lotim oblikovanja, se vedno najprej vprašam, kakšen kos bi sama želela nositi, namenjen pa je pravzaprav vsem, ki jih pritegne, tistim, ki v njem vidijo lepoto ter cenijo unikatno in ročno delo, in tistim, ki si želijo nekaj drugačnega. 

Kje vas je ujel navdih za aktualno kolekcijo Icarus, kakšno zgodbo nosi?

Kolekcijo Icarus je navdihnil grški mit o Ikaru, ki govori o človekovi želji po pobegu, letenju in svobodi. Vsi kosi nakita so organskih, nepopolnih ter prepletenih oblik, v katerih se skriva zgodba, ki čaka in išče svoje sanjače, da jo na krilih svobode uresničijo. 

Pomislim na nakit, ki so ga nosile že naše babice in ki ga bodo nosile tudi naše prihodnje generacije. Gre iz roda v rod, ima neprecenljivo vrednost, saj je del družinske zgodovine z osebno zgodbo, ki govori o ljubezni, sanjah, življenjskih dosežkih ... Njegova materialna vrednost niti ni pomembna, najpomembnejši sta vez in zgodba, ki jo nosi. 

Od kod pa so priletele čebelice?

Prva ogrlica s čebelico je nastala, ko sem bila še na šolanju v Firencah. Bilo je ravno okoli 20. maja, ko je svetovni dan čebel, in tako sem dobila idejo, da ustvarim čebelico. Njihovega pomena se v Sloveniji dobro zavedamo, saj smo dežela čebelarjev in je čebelarstvo močno zasidrano v našo tradicijo. Žal so v zadnjih letih vse bolj ogrožene in prav je, da na to problematiko pogosteje opozarjamo. S svojo kolekcijo želim prispevati k ozaveščanju o ogroženosti čebel ter pomenu teh izjemnih bitij za človeštvo. 


Kje ste se pravzaprav izučili ustvarjanja nakita?

V oblikovanje nakita me je potegnilo med študijem na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer sem ustvarjala predvsem v steklu in keramiki. S prvimi zlatarskimi veščinami sem se po končanem študiju seznanila v delavnici oblikovalke nakita Martine Obid Mlakar, kasneje pa me je pot vodila v tujino na enoletno izpopolnjevanje v zlatarsko šolo Metallo Nobile v Firencah. Učenje se pravzaprav nikoli ne konča, vsak dan naletim na kakšno novo vprašanje in izziv, ki se ga poskušam lotiti sama, pogosto pa se po pomoč obrnem tudi k bolj izkušenim kolegom. Sem na začetku ustvarjalne poti, tako da je vsak nasvet še kako dragocen. 

Se radi vrnete v Firence, kaj vas v prestolnici umetnosti najbolj prevzame?

Firence so očarljivo mesto, polno bogate zgodovine, umetnosti in življenja, kamor koli se obrneš. Vedno znova me prevzame, koliko zlatarstva je v njih. Tu je ogromno zlatarskih mojstrov, prodajalnic z nakitom in orodjem ter materialom, kar nekaj pa je tudi zlatarskih šol. To pri nas pogrešam. Odkar sem se pred letom vrnila domov, mi, žal, še ni uspelo obiskati Firenc. Načrtovala sem krajši obisk v aprilu, potem pa je pandemija prekrižala načrte. 


Kaj pa najraje izdelujete in katerega kosa nakita nikdar ne snamete?

Da se nakit ne bi poškodoval in tudi zaradi udobnosti, ga pred spanjem vedno snamem. Kamor koli grem, pa si vselej nadenem uhane. Ni pomembno, ali so majhni in preprosti ali veliki in opazni. Brez njih se počutim, kot da bi bila gola. Verjetno jih zato najraje izdelujem, ker so moj najljubši kos nakita.

Oblikujete tudi po naročilu, morda poročne prstane? Kaj je tu ključno, preden se lotite izdelave?

Da, veliko izdelujem po naročilu, čeprav najbolj uživam, ko lahko uresničujem svoje zamisli. Včasih pride stranka z že določeno idejo in se ji poskušam čim bolj približati, spet drugič pa mi naroči unikaten kos, pri čemer mi pusti popolnoma odprte roke. Pri oblikovanju vedno poskušam ostati zvesta svoji estetiki. Naredila sem tudi že poročne prstane. Pri njih je ključno, da prisluhneš stranki in slediš njenim željam in potrebam, saj gre za kos nakita, ki te spremlja vse življenje. 


Se pri ustvarjanju zgledujete tudi po svetovnih draguljarskih hišah oziroma imate kakšnega oblikovalca za vzornika?

Pri ustvarjanju sledim svoji viziji, nikoli nisem imela vzornika, po katerem bi se zgledovala in mu sledila. Bolj kot svetovno znane draguljarske hiše me navdihujejo in spodbujajo posamezni oblikovalci in zlatarski mojstri, katerih nakit ter proces dela sem imela priložnost pobliže spoznati. V zlatarski šoli v Firencah sem se denimo srečala z ljudmi z vseh koncev sveta z najrazličnejšimi veščinami ter oblikovalskimi slogi. Takšno okolje te zelo motivira.

Kateri vaš kos pa bi, denimo, pristajal premierovi ženi Urški Bačovnik in kaj bi nadeli Melanii Trump?

Hm, težko odgovorim. Ne predstavljam si ju ravno v svojem nakitu. Zaradi njunega položaja bi bil primernejši bolj nevpadljiv ter minimalističen nakit. 


Kaj menite o brezčasnosti nakita, kaj pomeni kos, ki smo ga podedovali?

Zame je brezčasen tisti kos, ki je kakovosten, preprostih ter klasičnih oblik in ki ne gre nikoli iz mode. Menim, da ima vsaka ženska, ki nosi nakit, vsaj en takšen brezčasen kos v svoji zbirki, pa naj bo to biserna ogrlica, zlata zapestnica ali kaj drugega. Pomislim na nakit, ki so ga nosile že naše babice in ki ga bodo nosile tudi naše prihodnje generacije. Gre iz roda v rod, ima neprecenljivo vrednost, saj je del družinske zgodovine z osebno zgodbo, ki govori o ljubezni, sanjah, življenjskih dosežkih ... Njegova materialna vrednost niti ni pomembna, najpomembnejši sta vez in zgodba, ki jo nosi. 


In kakšen izbor nakita ste pripravili za jesen? Kje vas lahko najdemo?

Trenutna kolekcija Icarus ni sezonsko opredeljena, saj je primerna za nošenje vse leto. Še naprej jo želim postopno dopolnjevati z novimi različicami, možnosti je še veliko. Mogoče bom za jesen vključila kamne z jesenskimi barvami. Moj nakit lahko trenutno najdete v trgovini Zoofa na Bregu ob Ljubljanici, na Instagramu ter v moji delavnici v Šentlambertu.