Mnoge spomin na otroštvo pripelje tudi do podob ljudi, ki se na soncu dobesedno pražijo, vsake toliko s hrbta obrnejo na trebuh, da bi enakomerno porjaveli. V zadnjih dvajsetih letih pa vse več govorimo o nevarnosti sončnih žarkov. Kateri je bil ključni preskok v dermatologiji, ki je nevarnost sonca pripeljal v dobesedno vsako gospodinjstvo?
Ta, ki ste ga omenili, in sicer da prav UV-sevanje med drugim sproža procese kožnega raka, še posebno dveh: bazalnoceličnega in ploščatoceličnega karcinoma. V Sloveniji smo po številu kožnih rakov na vrhu, primerov je ogromno. V zadnjih dvajsetih letih je postala povezava med njimi in soncem neposredna. Količina sonca, ki smo ga prejeli v življenju, na koncu »odloči«, ali se bo razvil. Do tega zavedanja je pripeljala prav kampanja o nevarnih učinkih sonca, ki pa je včasih celo malce pretirana.
Tudi če ste bili pretirano izpostavljeni soncu kot otroci, nato pa ste kot odrasli pazili, da se ne bi izpostavljali preveč in nezaščiteni, še ne pomeni, da ste pred kožnim rakom varni.
Čeprav smo se tudi o vitaminu D že veliko naučili, še vedno slišimo, da je treba na sonce, da nam ga le ne bo zmanjkalo.
Če živimo običajno življenje, to je, da gremo v službo peš, s kolesom, na sprehod, vse to je dovolj, da nam vitamina D ne bo primanjkovalo. Ne gre za to, da bi morali biti vsak dan na soncu določen čas, da bi se ga lahko v našem telesu tvorilo dovolj. To so dolgotrajni procesi, ki tvorijo vitamin D prek UV-sprožitelja. Za to, da bi ga imeli dovolj, nam ni treba pol ure ležati na plaži. Vsakdanje življenje zadostuje, sonce tu in tam na nadlakteh, obrazu in podobno.
Gotovo se je z ozaveščanjem o nevarnostih melanoma spremenilo tudi zavedanje o nujnosti zgodnje diagnoze in z njo predvsem število kritičnih posledic.
Umrljivost zaradi posledic melanoma (Maligni melanom je najbolj nevarna oblika kožnega raka. V približno 30 odstotkih primerov se razvije v že obstoječem kožnem znamenju, v približno 70 pa se pojavi kot novo znamenje kjer koli na koži, lahko tudi na sluznicah) se je v zadnjih tridesetih letih zelo spremenila. Smrtnost upada, kar pomeni, da upada tudi število pregledov, na katerih lahko zdravnik samo nemočno ugotovi, da je že marsikaj zamujenega. Včasih je bilo takšnih kar 80 odstotkov primerov. Danes je ravno nasprotno. Le v dvajsetih odstotkih se zgodi, da so prognoze slabe.
Katere so razlike med tremi vrstami kožnih rakov?
Ploščatocelični in bazalnocelični karcinom sta za zdravljenje relativno ugodna. Medtem ko drugi, bazalnocelični, redkeje pripelje do metastaz, je prvi, ploščatocelični, bolj invaziven. Prodira v globoka tkiva in lahko tvori metastaze. Maligni melanom pa je eden najbolj agresivnih rakov, kar jih je. Pri njem je zelo pomembno, da ga odkrijemo čim prej. Če se to zgodi, je lahko okrevanje tudi stoodstotno. Če ključne trenutke zamudimo, so terapije hude in težke, predvsem pa namenjene podaljševanju življenja.
Kako poteka razvoj kožnega raka? Najbrž ne nastane z danes na jutri, ne da bi nam koža poprej dajala vsaj nekaj opozorilnih znakov oziroma ne bi bilo predrakavih sprememb.
Zaradi dolgotrajnega izpostavljanja soncu, natančneje ultravijoličnega sevanja, lahko nastanejo solarne keratoze. Nekatere spontano izginejo, druge se razvijejo v ploščatocelični ali bazalnocelični karcinom. Če jih začnemo zdraviti pravočasno, lahko nastanek raka uspešno preprečimo. Usodnejši je maligni melanom, ki pa se ne razvije samo iz že obstoječih kožnih znamenj, kar pogosto še vedno zmotno verjamemo. Več kot polovica ga nastane iz zdravega kožnega tkiva brez znamenj. Če imamo na telesu znamenja, je seveda dobro, če smo nanje pozorni. Potencialno nevarna so raznobarvna, od svetlo rjave do črne, nepravilnih in asimetričnih oblik, brez ostrih robov in večinoma na ravni koži. Ali so rakava, ne moremo ugotoviti zgolj na pogled. Včasih imamo celo mi dermatologi težave s prepoznavanjem, pa uporabljamo aparate z velikimi povečavami. Če prepoznamo displastične nevuse, jih takoj odstranimo.
Kar smo uporabljali nekdaj, niso bile kreme z zaščitnim faktorjem. Bile so negovalne kreme z določenimi zaščitnimi dodatki. V Sloveniji je povprečna obarvanost kože vse od svetle do srednje obarvane, kar pomeni, da za zaščito pred soncem potrebujemo visoke faktorje.
So ljudje, ki imajo več kožnih znamenj, vedno v večji nevarnosti za pojavnost kožnega raka?
Trditi, da so ljudje z veliko znamenji avtomatsko v večji nevarnosti za pojavnost kožnega raka, ni pravilno. Pojavi se lahko pri ljudeh, ki imajo tri znamenja ali pa nobenega. Kot ga lahko nikoli ne dobi nekdo, ki jih ima petsto. Za razvoj malignega melanoma je ključna genetska obremenjenost. Ali se bo znamenje spremenilo v rakavo, je le v majhnem odstotku odvisno od izpostavljenosti sonca. Bolj usodno je, ali je v družini maligni melanom že bil.
Ne spomnim se, da vsak od nas ne bi bil kdaj v otroštvu vsaj malo opečen. Zakaj je tako zelo problematičen tudi ta čas, čeprav smo se potem vse odraslo obdobje na soncu vedli varno?
Tudi če ste bili pretirano izpostavljeni soncu kot otroci, nato pa ste kot odrasli pazili, da se ne bi izpostavljali preveč in nezaščiteni, še ne pomeni, da ste pred kožnim rakom varni. To, ali bo sonce nekoč pokazalo na vaši koži negativne posledice, je odvisno od skupnega seštevka izpostavljenosti UV-žarkom. Včasih je »dovolj« že, da ste bili kot otrok dvakrat tako močno opečeni, da ste imeli mehurje. Večje tveganje obstaja tudi za svetlopolte ljudi.
Čeprav se o nevarnosti solarijev veliko govori, ga številni še vedno uporabljajo neodgovorno. Lahko tudi to povzroči kožnega raka?
Seveda je lahko kožni rak posledica prevelike rabe solarijev. Številni ljudje, žal so med njimi najpogosteje prav ženske, si še vedno želijo tudi pozimi videti, kot da jih je oplazilo sonce. Kasneje imajo zato lahko težave ne samo z zgubano, raznobarvno in pigmentirano kožo, temveč tudi večje tveganje za razvoj kožnega raka.
Kakšni so vaši otroški spomini na poletno kopanje in izpostavljenost soncu?
Ko smo bili otroci, se sploh še ni govorilo o tem, da se v najhujši vročini ne smemo zadrževati na soncu. Nekaj povsem normalnega je bilo, da smo šli na plažo, tudi ko je bilo neizprosno vroče. Res pa je tudi, da poleti še zdaj vidim posameznike, ki ležijo na plaži, ko je sonce najviše. Kot da bi želeli do konca izkoristiti teh deset dni dopusta, da bi domov prišli zagoreli.
Kaj pa faktorji? Ne spomnim se, da so bili nekdaj tako visoki, kot so danes.
Kar smo uporabljali nekdaj, niso bile kreme z zaščitnim faktorjem. Bile so negovalne kreme z določenimi zaščitnimi dodatki. V Sloveniji je povprečna obarvanost kože vse od svetle do srednje obarvane, kar pomeni, da za zaščito pred soncem potrebujemo visoke faktorje. Ne smemo se strašiti, da so nevarni. V resnici, če dobro pomislimo, jih uporabljamo vsega skupaj tri tedne letno; ko gremo na morje, na smučanje, v hribe. Avstralci uporabljajo kreme z zaščitnimi faktorji kar enajst mesecev letno; zaščita pred soncem je v družbo tako vtkana, da je učijo otrok tako, kot jih učijo, da si morajo umivati zobe. Za nas je dovolj, če uporabljamo kreme z zaščitnimi faktorji na izpostavljenih delih, med dopusti. Optimalna višina faktorja pa je okoli 50.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: