Kdo lahko nosi tiaro?

Z dragulji okrašene in umetelno izdelane tiare se razlikujejo od kron, opozarjajo poznavalci. Ne le, da so drugačne oblike, osnova krone je sklenjen, obod tiare pa nesklenjen krog, nosijo tudi povsem drugačno sporočilo. Krone so veliko bolj formalne in v diplomaciji izražajo legitimno moč nad ozemljem ter ljudstvom, tiare, ki jih nosijo ženske predstavnice aristokracije, pa so v preteklosti pomenile prehod v odraslost. 

Na britanskem dvoru se še danes držijo tega izročila, saj si lahko tiaro nadenejo le neveste ali poročene ženske. »Prvič jo tako lahko nosijo na svoj poročni dan, kar simbolično pomeni tudi kronanje ljubezni in izgubo nedolžnosti,« razlaga britanski specialist za dragulje Geoffrey Munn. Tudi poreklo tiare igra pomembno vlogo. Na poročni dan so neveste vedno nosile tisto, ki je bila v lasti njihove družine, po poroki pa tiaro in druge kose nakita iz ženinove družine, saj je to sporočalo prehod k drugi družini. Takšnega protokola se je nazadnje držala princesa Diana, ki je na svoji poroki s princem Charlesom leta 1981 nosila tiaro družine Spencer. 

Se pa evropske kraljeve družine še danes ravnajo po pravilu, da si tiare ne smejo nadeti neporočene ženske. Zato smo denimo Harryjevo izbranko Meghan prvič s tiaro na glavi videli šele na njeni poroki, medtem ko princesi Beatrice in Eugenie, vnukinji britanske kraljice, še nista dozoreli temu privilegiju. Eugenie si jo bo lahko nadela že to jesen, ko se bosta vzela z zaročencem Jackom Brooksbankom. Znano je že, da bo nosila tiaro družine York, ki so jo leta 1986 izdelali za njeno mater Saro Ferguson. 

Z razpadom nekdanjih družbenih razredov so se zapovedi glede nošenja tiar za širšo javnost nekoliko sprostile. Če so bile pred začetkom 20. stoletja obvezna oprema večerne toalete in so na vabilih gostitelji tudi izrecno zapisali, da si jih morajo nadeti tako dekleta kot žene, so danes prej modni navdih izbranke kot pa sporočilo visokega mesta v družbi. Nekoč so jih ženske nosile na čelu, tako, da so se dragulji v vsej svoji lepoti svetlikali v smeri obraza, sodobni modni trendi pa so jih potisnili višje, na vrh glave, kjer na pričeski počivajo kot obroč za lase. 

Na glavo so si jih ženske pritrdile z lasnicami, nekatere tiare pa so imele tudi glavničke, ki so omogočali bolj trden oprijem na lasišču. Draguljar Munn pri tem pove, da so bile najboljše tiare vedno lahke kot klobuki, »težak nakit je namreč slab nakit,« meni. Kljub temu ima britanska kraljica v svoji zbirki kar dve orjakinji (tiaro v ruskem stilu kokošnika in tiaro nadvojvode Vladimirja), ki tehtata vsaka skoraj pol kilograma, kar ne doprinese k udobni uporabi.

Tudi materiali iz katerih so tiare izdelane so danes bolj raznoliki in ugodni kot nekoč. Najbolj prestižne so bile nekdaj v celoti iz zlata, srebro je premehka kovina za takšen kos nakita, ki ga okrasijo še s številnimi dragimi kamni, okvirje cenejših različic pa so izdelali iz niklja in jih pozlatili. Dno tiare so velikokrat tudi oblekli v mehak žamet, ki pa je moral biti enake barve kot lasje lastnice, da ga je frizer s stiliranjem elegantno zlil s pričesko. 

Dandanes tiare izdelujejo iz najrazličnejših kovin, koral, rogovja, emajla, peres, celo ribjih lusk, pove Munn in oceni, da se cene takšnih umetelno izdelanih gibljejo pod tisoč britanskih funtov, za zahtevne kupce s prestižnimi željami pa dosežejo tudi vrtoglave zneske. Prav tako niso več kos nakita, ki bi ga ženske nosile le za posebne priložnosti. Britanska modna oblikovalka Vivienne Westwood si svojo koralno tiaro denimo nadene tudi za kolesarjenje po ulicah Londona.