Umrl je pesnik Ciril Zlobec

Zlobec se je rodil 4. julija 1925 v Ponikvah kot sedmi, zadnji otrok v kmečko-delavski družini. Obiskoval je italijansko osnovno šolo, šolanje pa nadaljeval v Malem semenišču v Kopru, kjer so ga leta 1941 izključili, ker so odkrili, da piše pesmi v prepovedanem slovenskem jeziku in da je (po vzoru vajevcev) ustanovil in urejal ilegalno »literarno« glasilo in vanj tudi skoraj sam pisal, navaja Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), katere član je bil. Njegove ljubezni do slovenskega jezika to ni zatrlo, saj se je v svojem življenju podpisal pod kar 30 zbirk poezije, njegov umetniški opus pa zajema okrog 115 knjižnih enot (od poezije, proze in esejistike do prevodov v obe smeri). 

Zlobec, ki je do velja tudi za najstarejšega slovenskega pesnika, se je v slovenski kulturni spomin vtisnil že z intimistično pesniško zbirko Pesmi štirih, ki jo je leta 1953 izdal skupaj s Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom in preživel vse tri pesniške kolege. Širšemu bralstvu je najbolj znan kot pesnik ljubezni. Ob njegovem 90. rojstnem dnevu leta 2015 mu je Mladinska knjiga namenila izbor njegove ljubezenske poezije v knjigi Ljubezen - čudež duše in telesa. Izmed več kot 200 ljubezenskih pesmi je izbor opravil sam, in kot je tedaj povedal za STA, je iz svoje ljubezenske lirike naredil življenjsko zgodbo ter skoznjo prikazal fenomen ljubezni, kot ga je živel sam.

Med njegovimi pesniškimi zbirkami so še Pesmi jeze in ljubezni (1968), Dve žgoči sonci (1972), Vračanja na Kras (1974), Beseda (1985), Nove pesmi (1985), Rod (1988), Moja kratka večnost (1989), Ljubezen dvoedina (1993), Stopnice k tebi (1995), Mojih sedemdeset (1995), Skoraj himna (1995) in Ti-jaz-midva (1995), številna njegova dela pa so prevedli v tuje jezike. Zlobec je tudi sam prevajal, med drugim nekatera vrhunska imena svetovne literature, kot je Dante. Za svoje literarni doprinos je ob kopici priznanj leta 1982 prejel Prešernovo nagrado.

Pesniku ni bila tuja niti politika, že v mladih letih je 1942 postal aktivist OF, ob razpadu Italije pa se je pridružil partizanom. Leta 1990 je bil na prvih večstrankarskih volitvah izvoljen tudi v predsedstvo prve samostojne slovenske države.