Nisem prepričana, da lahko podam ravno splošno formulo za uspeh, a menim, da mora nekako vsak najti svoj način delovanja, ki ga navdihuje in pelje po njeni/njegovi poti do rezultatov in uspeha. Uspeh pa ima mnogo obrazov in barv in ostati korekten in odločen delati dobro je tista formula, ki mora vselej veljati. Zame osebno je pomembno, da ko se za nekaj odločim, v to usmerim vse svoje sile, energijo in fokus. Na tak način se lahko poglobim, spoznam področje in si razjasnim, kaj je treba narediti, da pridem do želenega rezultata. Ni tako zelo pomembno, ali ti je področje všeč. Včasih se zdi, da se ljudje preveč obremenijo s tem, ali jim je nekaj, kar počnejo, všeč na prvo žogo. To dejansko lahko ugotovimo šele sčasoma, ko preizkusimo več področij in čez takšna udejanjanja spoznamo sebe v drugačni luči. In res je dobro, če imamo možnost za razvoj. Zanimanja pa se spreminjajo skozi življenjsko obdobje, kar popestri neko rutino. Mislim, da je pomembno, da si to, kar si. In da deluješ na svoj način. Nikakor ne moremo biti uspešni, če želimo nekoga posnemati ali delovati na način drugega: pristnost je edinstvenost. Super je brati primere, članke, knjige drugih, kjer pišejo o svojih izkušnjah in načinih vodenja, grajenja odnosov itn., in verjamem, da se lahko iz tega veliko naučimo, pa vendar moramo v kontekstu tega znanja in izkušenj izmojstriti sebe, se sprejeti in delovati v svojih danostih, če želimo uspeti v tem klasičnem smislu. Torej v doseganju ciljev. Nikoli na primer nisem želela delati v financah, pa vendar sem in takrat mi je to ustrezalo in sem bila uspešna. Danes verjetno brez te izkušnje ne bi znala voditi GEA College in najpomembnejše je, da mi nihče ne more vzeti tega znanja, izkušenj in osebne rasti. Vedno spomnim študente, da nam lahko vzamejo vse, le znanja in izkušenj nam ne morejo.
Vsekakor pa poudarjam lastnosti, ki nas pripeljejo do uspeha na kateri koli poti že. To so vztrajnost, pogum, vera vase, v svoje odločitve in v svoj tim. In čeprav dvomi pridejo, ne odnehaš; čeprav vsi pravijo, da ne bo šlo, verjameš, da bo šlo. Ker veš, da smo naredili vse, kar je bilo v naši moči in še kilometer več … V mojem besednjaku ni besede ne morem, ne bo šlo, ne gre … in sem hvaležna, da mi zdravje služi in da imam priložnost, da lahko rastem in da rastemo skupaj. Kdor dela, naredi tudi kakšno napako, a iz njih sem se naučila veliko. Zavedam se, da sem neučakana po naravi, a prek izobraževalne inštitucije, ki jo vodim, razumevam procese globlje. Čas je potreben, da študent, ki pride do nas v dvomih in v nezaupanju vase, iz sebe naredi več, kot smo pričakovali. In ti uspehi, ki zahtevajo čas, potrpežljivost in nego, me nekje v globini najmočneje polnijo. In ja, finančni rezultat je ena od nagrad, en vidik uspeha. Kaj je uspeh, je torej zares široka definicija. Je splet različnih dejavnikov, ki se skupno kažejo v rasti podjetja, vseh zaposlenih in posameznikov, ki soustvarjajo organizacijsko kulturo, čemur slej kot prej sledi tudi finančni napredek. Uspeh ne more priti, če v tem, kar počnemo, ne rastemo tvorno, v to ne verjamemo in nimamo pravih sodelavcev, ki skupaj z nami soustvarjajo poslovno zgodbo.
Včasih me nekoliko zaskrbi, da se nekako vračamo v dobo, ko znanje ni več vrednota, ko se zdi, da znanja ne potrebujemo več in ko skušamo obiti naravne zakone z vero v instant rešitve in »znanje na klik«.
Družba znanja je pravzaprav tisto, k čemur stremi tako imenovana »ekonomija znanja«. Kako razumete pojem znanja?
Ekonomija znanja bazira na tem, da naj bi vsi s svojim znanjem prispevali k skupnim ciljem in prišli do skupno boljšega rezultata. S tem se je ukvarjal že Peter Drucker. Vsekakor je to cilj, ki ga želimo doseči v podjetjih, organizacijah in v drugih inštitucijah, a velikokrat ta ideja ne obrodi sadov. Razlogov za to je več in veliko posledic je odvisnih od načina vodenja, od karakterjev ljudi in morda poguma voditi s prezenco, jasnostjo in jasnimi stališči. Vodenje ne more biti le mediiranje; vodenje kljub vsemu pomeni odločanje in odgovornost. Včasih me nekoliko zaskrbi, da se nekako vračamo v dobo, ko znanje ni več vrednota, ko se zdi, da znanja ne potrebujemo več in ko skušamo obiti naravne zakone z vero v instant rešitve in »znanje na klik«. Verjamem, da je znanje tisto, ki nas potiska naprej, ki nas sili k razvoju in napredku, ki nas navdihuje in nam vliva samozavesti za višje cilje. Znanje je zame skupek vsega, kar smo se naučili, izkusili, osvojili. Torej sem sodijo eksplicitno in tacitno znanje ter zlasti izkustveno znanje, prek katerega prva dva sklopa udejanjimo. Pravo znanje in informacija ob pravem času nas nadgradi in izboljšuje kot posameznike in skupine. Z znanjem lahko osebnostno rastemo in dosežemo vse, kar si zadamo. Lahko sanjamo stabilno in zdravorazumsko. Verjamem pa, da moramo takšen odnos približati tudi mlajšim generacijam in jih spodbujati, da stremijo k veselju, ki ga neko spoznanje, ki je plod raznih oblik znanja, nudi. Seveda je znanje prek klasičnega študija eno od mnogih načinov pridobivanja kompetenc, kjer se naučimo zlasti jasne strukture podajanja argumentov, razgledanosti in neke omike, ki jo kozmopolitska struktura osebnosti nudi.
Poleg ekonomije znanja se je leta 1998 uveljavil izraz »izkustvena ekonomija«, ki sta jo vpeljala Pine in Gilmore. Se vam zdi, da se parametri klasične ekonomije spreminjajo, torej, vse bolj so v ospredju čustva in doživljanje storitev in sveta skozi oči potrošnika?
Skozi zgodovino so se različna področja hitro spreminjala, pa vendar je na področju ekonomije po mojem mnenju manj sprememb kot drugje, a prepričana sem, da se bo v prihodnje to še nadgrajevalo in preoblikovalo. Ravno znanje in radovednost sta tisti dve komponenti, ki do takšnih sprememb pripeljeta. Klasični koncepti ekonomije sicer še vedno držijo, pa vendar se je veliko spremenilo. Praktična naravnanost, lastne izkušnje, postavljanje čustev v ospredje, poznavanje potrošnika, relacijski odnosi in ne več transakcijski … Vsi ti, bolj vsebinski in kontekstualni vidiki ekonomije, so postavljeni v ospredje. Potrošniki smo zahtevni in znanja polni, pomembni so nam naše počutje, čustva, doživetja, izkušnje in tako smo ne le »homo economicusi«, temveč vse bolj ozaveščeni državljani. Zato je treba spremeniti in prilagoditi delovanje družb, storitev, proizvod, a to so procesna in razvojna področja, ki zahtevajo spremembe v kvaliteti in doživljanju. Torej, za to spet potrebujemo čas.
Razmislimo, kako zelo se je v nekaj stoletjih spremenil naš način transporta, od kočij in vozov do električnih avtomobilov in ultra lahkih letal. Kako zelo se je spremenila tudi komunikacija, od golobov pismonoš do pametnih telefonov. Kaj pa izobraževanje? So se načini, metode poučevanja in vsebine kaj bistveno spremenile in prilagodile potrebam sodobnega, k razvoju usmerjenega posameznika in družbe?
Kako se s padcem pismenosti, tako jezikovne kot funkcionalne ter splošne težave z manjšo razgledanostjo mladih spopadate na vaši fakulteti? Je klasično znanje nekaj, kar izgublja na pomenu in je vse bolj v ospredju instantno znanje, ki se ga pridobi z brskanjem po svetovnem spletu?
Vsekakor ima vsak razvoj svoje prednosti in slabosti. Ko interneta ni bilo, so bile stvari nedostopne, s tem pa je bilo več branja, pisanja, diskusij in pogovorov. Hkrati smo bili deležni manj informacij, ki so jih naši možgani morali predelati. Z IKT (informacijsko komunikacijskimi tehnologijami) smo veliko pridobili, kar nekaj pa tudi izgubljamo. Pismenost je gotovo ena izmed slabosti, pa vendar menim, da bomo prišli do točke, kjer bodo mladi sami razumeli, da je to pomembno in se temu tudi posvetili. Na fakulteti skušamo pomen pismenosti poudarjati, za ta namen organiziramo različne delavnice, pripravljamo video gradiva o pravilih pisanja seminarskih ali diplomskih nalog s poudarki na citiranjih, saj je intelektualna lastnina pomembna inštitucija, ki je ne gre prezreti. Pri tem nam pomagajo predavatelji, ki vsak pri svojem predmetu skušajo dvigniti nivo kulture pisanja in pismenosti. Glede vprašanja manjše razgledanosti pa verjamem, da imamo danes več možnosti dostopa do fondov znanja in mislim, da smo zadovoljivo, če ne celo dobro splošno razgledani. Je pa res, da je več teže položene na nas same, da raziskujemo in se učimo prek spleta, audio knjig in podobnega. Res je, iniciativa posameznika tukaj šteje, a možnosti je veliko več, kot jih je bilo nekdaj. Vedno pa je treba izbrati, kaj želimo – generalno znanje ali specializacije, kjer lahko blestimo. Obojega žal ne moremo imeti v istem dometu in vplivu. Torej, ali želimo biti povprečni generalisti in se posledično v šolah in na fakultetah učiti vsega po malem ali pa želimo biti vrhunski specialisti in na svojem področju blesteti. V Sloveniji se vidi že s programi, da želimo sicer oboje, pa nekako ne najdemo pravega načina, kako uravnotežiti ti dve dilemi. Sigurno moramo na določenih področjih imeti zares specializirane programe. Vsekakor pa to ne pomeni, da na specializiranih programih ne potrebujemo določenih kompetenc, ki so ključne za delovanje na poslovni poti. Zdi se, da je današnja družba vse bolj iščoča instant načinov, kar ne pomeni, da nismo željni znanja, da se ne želimo učiti … A rabimo navdih in mentorje ter ljudi, ki na nas naredijo vtis s svojo držo in osebnostjo. Verjamem, da se je današnjim mladim treba le drugače približati in jih navdušiti za pridobivanje znanja, za ljubezen do znanja. V svojem bistvu niso nič tako zelo drugačni, kot smo bili mi ali generacije pred nami. Le pristop moramo izbrati drugačen, ker so se tudi časi spremenili. V duhu sprememb pa ne smemo pozabiti, da se mora temu času prilagoditi tudi izobraževanje. Razmislimo, kako zelo se je v nekaj stoletjih spremenil naš način transporta, od kočij in vozov do električnih avtomobilov in ultra lahkih letal. Kako zelo se je spremenila tudi komunikacija, od golobov pismonoš do pametnih telefonov. Kaj pa izobraževanje? So se načini, metode poučevanja in vsebine kaj bistveno spremenile in prilagodile potrebam sodobnega, k razvoju usmerjenega posameznika in družbe?
Kako se bo trg znanja oblikoval v prihodnosti?
Verjamem, da bo glavni poudarek na praktično usmerjenem izobraževanju, kar je že od začetka glavna prioriteta tudi naše fakultete in poslovne šole. Znanje bo personalizirano in prilagojeno potrebam posameznika in njihovim organizacijam. Sodobna tehnologija omogoča, da nam je znanje na voljo takrat, ko ga potrebujemo. Do njega lahko dostopamo prek spleta, aplikacij in različnih pedagoških pripomočkov. Posameznik postaja tisti, ki odloča o tem, kaj želi, kdaj želi in zakaj določeno znanje potrebuje. Vsekakor verjamem, da znanje ostaja in bo ostalo kot tisto, brez česar razvoj ne bo možen. Znanje je gonilo napredka in klasična teoretična znanja, ki so temelj vsem bazičnim raziskavam, bodo morda s časom postala prestižne narave.
Kakšen je po vašem mnenju recept za dobrega podjetnika?
Podjetnost, inovativnost, drznost, drugačnost in prepoznavnost. Na GEA College verjamemo, da se s temi besedami lahko poistoveti vsak dober podjetnik. Dober podjetnik je tisti, ki razume ZAKAJ, kaj, kako in s pomočjo kakšnih ljudi mora delovati, da bo dosegel svoj cilj. Torej ima ustrezno znanje, ima pogum in je drzen, je inovativen in usmerjen k spremembam na bolje. Razume, da je uspeh posledica kolektivnih prizadevanj. Hkrati je uspešen podjetnik tudi nekdo, ki je usmerjen k profitabilnosti in ustvarjanju prihodkov. Ni uspešnega podjetja brez pozitivnega denarnega toka, prihodkov iz poslovanja in dobička. Na to se včasih v družbi gleda kot na nekaj negativnega, moralo pa bi biti ravno nasprotno. Uspešni podjetniki so vizionarji, ki svoje podjetniške sanje uresničijo skozi pravo strategijo. In mnogim omogočijo, da se tej viziji pridružijo.
Povezovanje in sodelovanje sta dve od pomembnejših kompetenc 21. stoletja. Občutek imam, da nam Slovencem ti dve dimenziji velikokrat nista povsem blizu, še manj prirojeni in se ju moramo (pri)učiti.
Ste članica SBC, kaj dobrega nam po vaši presoji takšni klubi prinašajo?
Slovenci (še) nismo narod »clubbinga«, kot ga poznajo npr. v Ameriki, kjer ljudje res lojalno pripadajo določenemu klubu, združenju in ga tudi podpirajo in javno zastopajo. Tudi pri nas postaja to vse bolj pomembno, saj počasi spreminjamo paradigmo, da je biti član nekega interesnega združenja slabo. Gre predvsem za to, da različna združenja, poslovni klubi ali kakor koli jih že imenujemo, združujejo podobno misleče ljudi s podobnimi interesi, cilji in vizijo. Povsem jasno je, da je cilje lažje uresničiti skupaj. Več glav več ve. Povezovanje in sodelovanje sta dve od pomembnejših kompetenc 21. stoletja. Občutek imam, da nam Slovencem ti dve dimenziji velikokrat nista povsem blizu, še manj prirojeni in se ju moramo (pri)učiti. In druženja nam pomagajo k dvigu socialnih veščin in k dvigu socialnega kapitala. Vsekakor pa je pomembno, da posameznik primarno ostane zvest samemu sebi, svojim načelom in se zato tudi druži in povezuje s tistimi, ki delijo podobne vrednote. In v času vse večje razslojenosti, pomanjkanja pripadnosti in površinskih odnosov se mi zdi povezovanje v t. i. poslovne klube še toliko bolj pomembno.
Vsaj enkrat letno si skušam vzeti čas in se odpraviti kam dlje. Verjamem, da v tem času moja ekipa zmore vse tudi brez mene, mogoče celo boljše, ker vedo, da je to čas, ko morajo v celoti odločati sami.
Kako pa uravnovesite podjetniško pot s osebno svobodo in željo po igri, veselju in brezskrbnosti?
Kljub temu, da smo v času, ko vsi veliko delamo in so pritiski večji kot v preteklosti, verjamem, da si moramo vzeti tudi čas zase, za družino in za oddih. Že zaradi samega zdravja, ki te samo začne opozarjati, ko je vsega preveč. Jaz skušam najti ravnotežje na način, da sem športno aktivna, se za vikend odpravim v naravo, v hribe, na motor ali pa le počivam, kaj preberem in se družim. Navdihujejo me potovanja, spoznavanje različnih kultur, kulinarike in vsega, kar spada zraven, zato si skušam vsaj enkrat letno vzeti čas in se odpraviti kam dlje. Verjamem, da v tem času moja ekipa zmore vse tudi brez mene, mogoče celo boljše, ker vedo, da je to čas, ko morajo v celoti odločati sami.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: