Pogovarjava se v obdobju, ko Slovenija kot tudi vse več evropskih držav nadaljuje rahljanje ukrepov za zajezitev epidemije novega koronavirusa, s poudarkom, da bo stanje obvladljivo le, če se bomo odgovorno vedli. Verjamete, ali bolje rečeno, upate – glede na slike, ki jih gledamo, in tarnanje ljudi, da ne morejo vsepovsod – zmogli ravnati brez egoizma?

Ljudje so pri nas pokazali zelo visoko stopnjo odgovornosti in skrbi za sočloveka v času, ko je bila kriza najhujša in ko je bilo res pomembno, da nismo hodili med druge. Zdaj ko so novice o stanju v državi vsak dan bolj spodbudne, je logično, da so se sprostili, gredo ven, na sprehod, izlet, vendar kljub temu opažam, da naravna zavora pred bližnjim srečavanjem še vedno drži, mislim, da v socialnih stikih še zlepa ne bomo tako sproščeni in brezskrbni, kot smo bili pred krizo. 

Miro je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju, razume me bolje od vseh, dopušča mi prostor za osebno rast in me podpira pri vseh mojih željah in načrtih. Takšni moški so sila redki in vsak dan znova sem hvaležna, da sva se našla. 

Pomudiva se ob dveh dogodkih: skoraj polovica vabljenih se ni odzvala vabilu na vseslovensko raziskavo o razširjenosti novega koronavirusa, »kolesarji« se zbirajo na protestih, čeprav množično zbiranje med epidemijo ni zakonito. Smo, ko gre za solidarnost in vzajemnost, ki temelji na soodvisnosti posameznika od skupnosti in skupnosti od posameznika – se pravi, da nehaš biti središče sveta, ampak znaš videti tudi druge –, čisto izgubili kompas?

Ne zdi se mi, da bi izgubili kompas ali da bi bili egoisti. Ravno nasprotno, mene sta splošno gledano odnos ljudi do nastalih razmer in odgovornost njihovega ravnanja prijetno presenetila. Seveda se bo vedno našel kdo, ki mu je vseeno, ki se ne drži pravil, ki se ne potrudi razumeti kritičnosti razmer, vendar teh še zdaleč ni bilo toliko, da bi to lahko posploševali na celo populacijo. Da so ljudje ravnali odgovorno, je razvidno tudi iz števila obolelih, Slovenija je sprejela podobne ukrepe kot večina primerljivih držav, vendar so bili rezultati pri nas bistveno boljši, bistveno manj je bilo obolelih. To ni posledica zgolj dejstva, da so bili ukrepi sprejeti, to je predvsem posledica dejstva, da so se ljudje ukrepov držali. 

Nikakor pa ne sprejmem teze, da katera koli krizna situacija, tudi če je to epidemija, lahko paralizira ali celo sme paralizirati demokratičnost procesov odločanja v državi ter transparentnost in odgovornost ravnanja nosilcev oblasti. In zrcalno seveda takšna situacija ne more suspendirati najbolj osnovne demokratične pravice ljudi, da glasno in javno protestirajo proti dejanjem nosilcev oblasti, če so ti njihovo zaupanje zapravili. Kot smo videli, se to da narediti tudi z maskami in ustrezno socialno razdaljo. 

Bi si moral človek vse življenje prizadevati za iskrenost do sebe in soljudi? In se ne pustiti voditi – kajti zunanji vplivi obstajajo in vedno bodo. A za to, da je človek to, kar res je, je najbrž treba veliko poguma?

Odvisno od tega, kako se to, kar si, sklada s tem, kar družba pričakuje, da boš. Večje je razhajanje, težje je, več odločnosti je treba. V današnjem času, ko opažamo nestrpnost do vseh vrst drugačnosti in težnjo po vračanju k tako imenovanim tradicionalnim vrednotam, pa je biti zunaj tega okvira še toliko težje. 



O vzgoji ne bova preveč razpravljali, pa vendar, menite, da je ena najtežjih stvari za starše vzgojiti otroka v samozavestnega človeka, ki je sposoben samostojnega mišljenja?

Vse se začne pri starših. Tam dobiš popotnico, ki jo nosiš vse življenje. Sama imam veliko srečo, da imam razgledane in strpne starše, ki so mi odprli oči za lepote raznolikosti sveta in mi vcepili zavest, da je treba vedno misliti s svojo glavo ter biti kritičen do vsega, kar se ponuja kot absolutna resnica. Da ženska ne bi mogla biti enakopravna moškemu, ni kategorija v mojem vrednostnem sistemu, saj pri nas doma to ni veljalo, zato tudi zame ne velja. Socialno okolje, v katerem sem rasla, mi je postavljalo izzive, ne ograj, zato me nikoli ni bilo strah novega in odločitve, pri katerih sem ravnala ravno nasprotno, kot mi je svetovala večina ljudi, so bile tiste, ki so mi prinesle največ veselja in uspeha.

Je velika razlika med Katarino, ki je vpisala študij prava – ko je svet še imel perspektivo in vrednote še niso bile izgubljene –, in Katarino danes, odvetnico?

V svojem bistvu sem še vedno enaka, definirajo me iste vrednote, kot so me že tedaj, in na svet še vedno gledam z določeno mero idealizma, po drugi strani pa sem seveda tudi povsem drug človek, z drugačnim znanjem, z veliko izkušnjami, z bolj zrelim dojemanjem sveta. Sem zato kaj manjša optimistka, kot sem bila? Ne, samo moj optimizem se zdaj giblje v bolj jasno začrtanih okvirih. Danes vem precej bolje, kaj lahko pričakujem od ljudi, zato je v mojih pričakovanjih manj absolutnega. 

Vmes ste dosegli vrh. Ste kdaj svojo odločitev za politiko obžalovali ali ste spoznali, da ni bilo naključje, da ste prišli tja?

Vrh? Ne, tega pa še nisem dosegla in upam, da ga še zlepa ne bom. Ko namreč enkrat prideš na vrh, nimaš več kam, lahko se samo še obrneš in odkorakaš nazaj. Jaz pa ne maram hoditi nazaj. Politika je bilo eno izmed pomembnih obdobij v mojem življenju, ki mi je dalo veliko. Ljudje, ki sem jih spoznala, izkušnje – dobre in slabe –, ki sem jih pridobila, so me izoblikovali v to, kar sem danes, zato ničesar ne obžalujem. 

Povabilo, da se politično angažiram, je bilo resda posledica več naključij, vendar pa je bila moja odločitev, da se nanj odzovem, premišljena in dolgoročna. Pri 34 letih, ko sem naredila ta korak, sem imela že zelo uspešno kariero, morda nisem bila znana širši javnosti, sem pa na svojem profesionalnem področju imela status in ugled. In vsega tega ne pustiš kar tako za sabo, da bi se samo sprehodil čez politiko. 

Da se je potem drugače, zame na koncu tudi precej boleče, izteklo, pa mi je bolj kot vir grenkobe dokaz, da sem bila na pravi poti, kajti silovitost napadov tako z desne kot leve je bila jasen prikaz strahu in nelagodja, ki sem ga zbujala med svojimi političnimi kolegi. Če bi mi uspelo, bi to lahko pomenilo temelj nastanka nove, ne leve ne desne, predvsem pa neodvisne politike, kar jih je vse na smrt prestrašilo. 

V družbenem sistemu, v katerem živimo, brez denarja ne gre, daje ti neodvisnost in možnost za spodobno življenje. Tako kot z močjo pa je tudi z njim: hitro skvari, sploh če ni trdo prigaran. 

Mladi ste bili, ko ste bili na zahtevnem položaju v politiki. Ministrica za notranje zadeve. Mora biti tisti, ki ima moč, previden?

Starost ni merilo niti za zrelost niti za odgovornost, kar se dokazuje vsak dan znova. Politična funkcija prinaša s seboj veliko moč in s tem veliko odgovornost; ogenj v pravih rokah skuha obed, v nepravih požge mesto. Marsikateri politik bremena oblasti ni sposoben nositi iz preprostega razloga, ker ga zaslepijo blišč in privilegiji, ki pridejo z njo, ter pozabi, da je tam zato, da dela, ne da se ima fino. Ljudje, ki v življenju niso sami še ničesar ustvarili in niso nosili odgovornosti za druge, tudi na položaju, na katerem dobijo v roke škarje in platno za spreminjanje družbe, ne bodo naredili nič, saj ne znajo niti tega cilja ne zasledujejo. 



Kaj pa denar? Ali daje moč in svobodo?

V družbenem sistemu, v katerem živimo, brez denarja ne gre, daje ti neodvisnost in možnost za spodobno življenje. Tako kot z močjo pa je tudi z njim: hitro skvari, sploh če ni trdo prigaran.

Bili ste javno izpostavljeni in v nekaterih primerih ste doživeli hude medijske pritiske. A niste ženska, ki se hitro vda, kajne?

Miro rad reče, če si profesionalec, boš zadeve speljal stoodstotno, sicer si zgolj amater. Jaz se vsakega projekta, vsake naloge lotim profesionalno, sicer se je raje ne. Ker vem, kaj delam, in v to tudi verjamem, me zlepa kaj ne premakne z moje poti. Medijska izpostavljenost zna biti naporna, še posebno ker vsi mediji še zdaleč niso na enaki profesionalni ravni in za marsikaterega osvetljevanje dejstev ni nujno na prvem mestu. Ena od grenkih izkušenj iz politike je tudi to, da ni pomembno, kako dobro dejansko delaš, pomembno je samo, kako je to predstavljeno v medijih. Ker je ta filter pogosto preveč izkrivljen, so ljudje vsakič znova razočarani nad tem, koga so si izvolili na oblast. 

O sebi ste nekoč dejali, da niste človek rutine in se ne bojite začetkov, nasprotno, izziv so vam, pa vendar, bi lahko rekli, da vas je delo, ki ga opravljate zdaj, vrnilo v predvidljiv, miren tok?

Odkar sem se umaknila iz politike, sem v sodelovanju s kolegom Alešem Zalarjem iz nič zgradila regionalni Evropski center za reševanje sporov s pisarno v Bruslju in podružnico v Zagrebu. Svoje spore nam v reševanje zaupajo vsa večja podjetja pri nas in smo največji ponudnik zunajsodnega reševanja potrošniških sporov v državi. Angažirajo nas tuje vlade in druge institucije, da jim svetujemo pri vzpostavitvi sistemov reševanja sporov ali na področju uvajanja mediacije v sodne postopke. Ko je center samostojno zaživel, sem se ponovno tudi angažirala v Odvetniški pisarni Miro Senica in odvetniki, katere solastnica in partnerka sem, ter prevzela strateški razvoj in mednarodne zadeve. 

Od prejšnjega leta je naša odvetniška pisarna za Slovenijo ekskluzivna članica globalne svetovalne družbe Andersen Global, ki s storitvami pravnega in davčnega svetovanja pokriva skoraj ves svet. Prevzela sem koordinacijo držav Zahodnega Balkana, prav tako sem članica upravnega odbora za Evropo, kar pomeni, da sodelujem pri vseh strateških odločitvah za to področje. Zadnji dve leti sem tudi članica upravnega odbora mednarodnega združenja odvetniških pisarn Globalaw, kar je funkcija, ki je v tem svetovnem združenju še nikoli ni zasedal predstavnik tako majhne države, kot je Slovenija. Še bi lahko naštevala. Ne, mirnega toka zame res ni in moje delo je daleč od predvidljivega. 

Ena sama stvar je, ki se je moramo ves čas zavedati: življenje je enosmerna cesta, ni neskončno ponovitev in nikoli se ne vrneš na začetek, da bi začel znova. Ker imaš samo en poskus, ga je škoda zakockati. 

Ko ste začeli delati v odvetniški pisarni, se je razvila ljubezen med vami in Mirom Senica, kajne? Ali to, da ste našli svoj prostor ob nekom, ki vas ima rad in vas spoštuje, pomirja in daje tudi moč, da uživate svoje življenje s tem, kar zmorete?

Najina zgodba z Mirom se je začela, precej preden sem prišla delat v odvetniško pisarno, in sicer ko sem bila še direktorica pravnega oddelka na Vegi, mobilnem operaterju, ki ga je pri nas postavil ameriški Western Wireless International, Miro pa je bil naš odvetnik. Miro je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju, razume me bolje od vseh, dopušča mi prostor za osebno rast in me podpira pri vseh mojih željah in načrtih. Takšni moški so sila redki in vsak dan znova sem hvaležna, da sva se našla. 



Ljudje si kdaj v življenju gotovo nadenemo masko, ker nam je tako lažje ali da se zaščitimo, ker drugače ne znamo ali ne zmoremo ravnati. Ženske pod njo tudi ohranjamo kakšno skrivnost. Je tisto, kar nam je težko izvleči »izpod preproge« – denimo travme, nezaceljene rane – najbolj zagonetno in zaradi česar smo najbolj ranljive v odnosih? V odnosih z moškimi.

Tudi moški so ranljivi, tudi oni imajo travme, samo njih so, odkar obstaja svet, učili, da tega ne smejo pokazati, saj na njih domnevno vse stoji ali pade. Največji sovražnik žensk je pomanjkanje vere v to, da zmorejo same, to, da se pustijo prepričati, da je njihova naloga stati za moškim, ne ob njem, da si dovolijo postati finančno odvisne. Ne glede na vso emancipacijo žensk, ki smo ji bili priča v zadnjih desetletjih, je družba še vedno zelo patriarhalna in slika podobo idealne ženske nujno kot podobo žene in matere, ki se odreka svojim željam za dobro drugih. Vsako razmerje, ki ne temelji na enakopravnosti, bo prej ali slej postalo travmatično za tistega, ki je v podrejenem položaju, za tistega, ki si ne more privoščiti, da pove svoje mnenje, da odide.

Nemalokrat slišimo, da je treba vse razrešiti. Ampak včasih preprosto ne gre. Kaj pravite, se naučimo živeti z nedokončanimi zadevami, kajti vsega tudi ne moremo razrešiti? Ste pomirjeni s tem, da je življenje takšno, kot je? Nikoli ni popolno.

Kaj pa je popolno življenje? Katera knjiga to definira? Najini viziji popolnega bi se verjetno bistveno razlikovali. Ena sama stvar je, ki se je moramo ves čas zavedati: življenje je enosmerna cesta, ni neskončno ponovitev in nikoli se ne vrneš na začetek, da bi začel znova. Ker imaš samo en poskus, ga je škoda zakockati – živi ga, kot si sam želiš, z vsemi zgrešenimi poskusi in napakami vred, na koncu so tudi te za nekaj pomembne. 

Vaše delo je resno in odgovorno, a če dovolite premislek, se na ženskem komentatorskem omizju Zadnja beseda na nacionalni televiziji gledalkam in gledalcem predstavljate kot celovita oseba. Razmišljajoča ženska. Se pravi, sesuli ste stereotip marsikoga, da ste resna ženska, ki se zna pogovarjati le o strogo profesionalnih zadevah. Ste morda sami razmišljali, da človek velikokrat nima predstave o tem, kakšno podobo imajo o njem drugi?

Zadnja beseda je izvrstna, ker odpira sila različne teme, ki pa so pomemben del naših življenj. Resda oddaja spada med razvedrilne, vendar se tem ne lotevamo z levo roko, razprave so včasih bolj tehtne, kot jih slišiš pri kakšnih bolj informativnih oddajah. Nikoli prej nisem imela priložnosti komentirati toliko različnih področij, zato ni čudno, da ljudje niso vedeli, kako široko je polje mojega zanimanja. Ko sem bila še politično aktivna, so me mediji nenehno silili v ozek kalup in s tem ustvarjali mojo javno podobo, ki pa je bila daleč od resnične. Že takrat mi je bilo jasno, da si me ljudje kot osebo verjetno povsem napačno predstavljajo, in to se mi je potrjevalo na vsakem obisku na terenu, kjer so se vsi vedno čudili, kako prijazna in odprta sem. Zanima me ogromno stvari, veliko vem o knjigah, glasbi, filmih, kulturi na splošno, modernih trendih, spremljam znanstveno dogajanje, vedno me je zanimala zgodovina … Predvsem pa sem zelo strpen človek, ki spoštuje svobodo in izbiro drugih. Vesela sem, da lahko nekaj teh zanimanj zdaj delim tudi z javnostjo.

Tudi niste za skrajnosti, nočete, da vas prištevajo k enim ali drugim? Žalostno je, da se Slovenci še zmeraj med sabo predalčkamo, mar ne? Nam je tega res treba?

Skrajnosti niso dobre, ker vodijo v avtoritarne sisteme. Ljudje se opredeljujemo po vrednotah, v katere verjamemo, zato ni nič nenavadnega, če se nekdo deklarira za socialnega demokrata, drugi za liberalnega demokrata, tretji za konservativca, vendar je spoštljivo sobivanje idej in vrednot bistveno za odprto in napredno družbo, v kateri se vsakdo lahko počuti doma. Pogosto slišimo, da se moramo poenotiti, vsi stopiti skupaj, da bomo kot družba hitreje napredovali. Ampak to ne drži. Ravno v različnosti pogledov, dopuščanju drugačnega mnenja leži bistvo demokracije, ki pa je v teh časih porasta radikalnosti in nestrpnosti resno pod udarom.