Izguba se lahko pokaže v zelo raznolikih oblikah. Ena izmed bolj nevidnih izgub je tudi spontani splav. Čeprav naj bi kar ena četrtina žensk doživela spontani splav, je pogovor o tem še vedno zakrit in pogosto v družbi nezaželen. Včasih sem dobila tudi občutek, da je splav takšna tema, ki se je ljudje bojimo, ker ne vemo, kako se o tem pogovarjati ali pa ker se bo nekomu zdelo neprimerno, ogabno, preveč intimno. Zato ostaja samo tišina. Toda čakanje v tišini, da bolečina mine, je lahko na dolgi rok zelo uničujoče.
Svojega telesa sem se sramovala in ga sovražila, ker nisem imela nikakršnega nadzora nad dogajanjem. Iz telesa gre nekaj, česar ti nikakor ne moreš zaustaviti, ampak lahko le nemočno opazuješ, ležiš v krčih, poješ kakšne protibolečinske tablete, si predstavljaš, da si nekje drugje.
Spomnim se trenutka, ko sem čakala pri ginekologu na pregled, po tem, ko sem doživela spontani splav in je prišla iz ordinacije ženska z vidnim nosečniškim trebuhom. Ko sem videla njen trebuh, so se mi ulile solze in sem mislila, da se bom sesedla sredi čakalnice. Sram. Krivda. Izguba. Kaj sem naredila narobe, da se mi je to zgodilo? Vedela sem, da nisem naredila ničesar narobe, ampak se nisem zmogla znebiti občutka neke nenavadne krivde.
En teden po spontanem splavu sem bila nema. Če do takrat nisem vedela, kako čutiti nič, je bilo to prvi dan, ko sem prišla iz bolnišnice. Šok, ki se zgodi iz preobrata od biti noseča do ne-biti noseča, mi je odvzel vse razumsko mišljenje. Telesa nisem čutila več kot svojega, ker me je izdalo. Najprej me je izdalo, ko sem dobila diagnozo, da sem podedovala naglušnost in sem pri tridesetih letih dobila slušni aparat, potem me je izdalo s tem, da sem izgubila otroka in sem krivila svoje telo, ki ni bilo zmožno ohraniti in razviti bitja. Svojega telesa sem se sramovala in ga sovražila, ker nisem imela nikakršnega nadzora nad dogajanjem. Iz telesa gre nekaj, česar ti nikakor ne moreš zaustaviti, ampak lahko le nemočno opazuješ, ležiš v krčih, poješ kakšne protibolečinske tablete, si predstavljaš, da si nekje drugje. Ampak najhujše lahko šele pride. Tega sicer ne veš, ker ti nihče ne pove.
Po tem, ko so ugotovili, da imam abortus incompletus oziroma nedokončani splav, sem morala ostati v bolnišnici na čiščenju maternice. Ker nisem razumela, kaj to sploh je, sem pobrskala po spletu, medtem ko sem ležala na bolniški postelji. V tistih urah sem o splavu prebrala veliko zapisov, od filozofskih in pesniških do medicinskih. Ampak kako naj svoj splav razumem?
Najtežje in skoraj nemogoče mi je bilo sama sebi razložiti in narediti refleksijo, kaj se je zgodilo. Ničesar nisem mogla fizično prijeti, a počutila sem se, kot da sem izgubila ogromno. In ker ne veš točno, kaj izgubiš, potem se je tudi težje posloviti.
Ležala sem v sobi, v kateri nisem bila sama, ampak sta bili še dve ženski, in sem se obračala proti steni, da me ne bi videli, kako jočem. Obiski niso bili dovoljeni. Moj partner me je pripeljal pred bolnišnico in mislil, da bo prišel pome čez kakšno uro, ampak sem ostala dlje. Sama sem se morala soočiti z izgubo, ampak to seveda ne pomeni, da je bilo samo meni hudo, toda moje telo je čutilo to izgubljanje, to odtekanje. Vsak dan je prišel pod moje okno na bolnišničnem oddelku, ampak nisva smela spregovoriti besede v živo. Zunaj je bil drug svet. Masko sem popolnoma uničila s solzami in smrkljem. Med ležanjem sem občasno pogledala na telefon in videla na Instagramu podobe nosečniških trebuhov, komaj rojenih dojenčkov, veselja. Po hitrem postopku sem zaprla aplikacijo in se obrnila nazaj proti steni.
Doživljanje splava je lahko različno in vsako doživljanje je pravilno. Ženska lahko občuti izgubo, tudi če ne vidi otroka na ultrazvoku, tudi če je noseča komaj nekaj tednov. Pri krajših nosečnostih lahko sledijo izjave kot: »Hvalabogu, da se ti je to zgodilo zdaj, ko si bila malo noseča,« ali pa: »Saj boš šla naprej in kmalu spet zanosila.« V takih trenutkih sem se pretvarjala, da me ni. Da ne obstajam in da ne slišim komentarjev ljudi. Kaj je hujše, imeti splav, roditi mrtvorojenega otroka? Bomo dali na tehtnico in pretehtali, kdaj lahko žalujemo, kdaj ne, katera izguba je večja? Pravzaprav sem si najbolj želela, da ne bi nihče vedel za to, da bi preprosto pozabila, kot: »Saj se ni nič zgodilo, gremo vsi naprej s svojimi življenji.«
Kasneje, lahko tudi veliko kasneje, pride na vrsto žalost oziroma borba za žalovanje. Ko žalujemo za osebo, pogosto žalujemo, ker smo osebo poznali. Žalovanje pri spontanem splavu je žalovanje za nikoli videnim. Sama sebi sem morala izboriti pravico, da sem si dovolila žalovati, potem pa se je, kot bi rekla moja prijateljica, odprla pipa in iz pipe je bruhnil jok, ki ga nisem še nikoli prej občutila. Ko sem se spraševala, od kod vsa ta žalost, se mi je zazdelo, kot da prihaja globoko iz zemlje, iz nečesa neznanega.
Najtežje in skoraj nemogoče mi je bilo sama sebi razložiti in narediti refleksijo, kaj se je zgodilo. Ničesar nisem mogla fizično prijeti, a počutila sem se, kot da sem izgubila ogromno. In ker ne veš točno, kaj izgubiš, potem se je tudi težje posloviti. O tem se mi je bilo veliko lažje pogovarjati s tistimi, ki so to doživele. Predvsem tiste, ki so doživele splave, so si vzele čas in niso zamahnile z roko, rekoč: »Ah, saj boš že preživela.« Tako sem hvaležna za tiste ljudi, ki so me vprašali: »Kako si?« in niso pričakovali, da bom rekla samo »v redu«. Prijateljico sem zadnjič vprašala, ali ta občutek votlosti sploh kdaj mine in mi je odgovorila, da se njej (čeprav je preteklo kar nekaj let od njenega splava) še vedno vrača ta občutek. Da se tega ne moreš znebiti. Vrne se spomin na ta občutek. Živi spomin izgube te preseka skozi telo.
Ko sem se z njo pogovarjala o tem občutku praznine, je točno vedela, o čem govorim. Zaradi teh in še drugih nevšečnih, težkih in ranljivih občutkov raje temo spontanega splava tiščimo nekam v zaprte prostore, ki se jim izogibamo na varni razdalji. Ker si ne upamo odpreti vrat, s tem žal povzročimo, da ti prostori ne morejo zadihati z vso svojo sočutnostjo. In kot je čudovito napisala Emilie Pine v knjigi esejev Pišem sebi: »Bojim se. Ampak to me ne ustavi.« Ker tudi boleči prostori lahko zacvetijo.
Morda vas zanima tudi: Kako naj mladi starši prosijo za pomoč (ker včasih pač morajo)
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: