To je še toliko bolj nepričakovano v tej naši dolini, kjer se vsi med seboj poznamo in je vsakdo član kake klike ali kl(o)ake. Ampak kdor bo prebral Evolucijo, bo videl, da je Gradišnik človek, ki ljubosumno čuva svojo zasebnost (čeprav o njej resnicoljubno piše). Pred leti je nekaj mesecev pisal blog, a ga je opustil, ko je opazil, da »streže pričakovanjem publike«. Ker nikoli ne zapiše, česar ne misli, se je marsikomu tudi zameril. Tako ni nič čudnega, če zdaj nima kritiške podpore.

Knjigo sestavlja približno 30 besedil različnih starosti; najstarejše je iz leta 1966. So dokaj uravnotežena med sabo: polovica je šaljivih ali vedrih, druga polovica ganljivih ali mračnih. Žanrsko so raznolike, od eseja in potopisa do zahvalnega nagovora, kriminalke. No, nekatera imajo tudi praktično vrednost – posebej se po tem odlikujejo, vsaj kar se mene tiče, pasje štorije. Polovica jih je bila nekoč objavljena, vendar v subtilno drugačni obliki in z drugimi poudarki. »Tudi tu seveda veljajo zakoni evolucije. Ker se držim pravila, da ni nobeno pisanje nikoli zares dokončno, prihaja med pretipkavanjem do hotenih sprememb. Nekatere zgodbe postavi na glavo lahko en sam dopisan stavek. Nekatere sem revidiral, ker se ne strinjam več z nekdanjim sabo. Tudi tiste, ki so vsa ta leta ostajale čvrste kot skala, je spremenil sam čas, ki se zliva čeznje,« napoveduje avtor v uvodu.

Modri starec ali senilko-debilko?

Na prvi pogled druži besedila predvsem ljubeče zanimanje za naravni svet oziroma naša sobitja na tem planetu – od virusov v uvodni zgodbi »Navodila za uporabo človeka« pa do slonov v sklepnem »Slonjem pokopališču« – a malo skrbnejše branje kmalu najde razloge za to ureditev, ki presegajo golo filogenezo.

Ključni za razumevanje je menda besedilo »O sejtankah in šejtankah«, v katerem avtor na šaljiv način pripoveduje zgodbo svojega pisateljskega (in človeškega) razvoja, ki se je od začetnega izmišljanja, v katerem je bil zelo uspešen, začel oddaljevati sredi 1980. let, ko se je Gradišnik najprej zavedel, da je blefer, ki se maskira pred sabo in drugimi s spretnim izmišljanjem, in se posledično zaobljubil, da ne bo več lagal, in sicer nasploh ne, ne v življenju in ne v pisanju. To so vsekakor njegove lastne ugotovitve, da je bil blefer, namreč, in lažnivec tudi. Ne gre za žalitev, ne skrbite.



»Nasploh so moja besedila vse bolj demistifikatorska,« pojasnjuje proti koncu omenjenega besedila. »V nasprotju s prakso, ki se je držijo tako hollywoodski pisunčki kot Nobelovi lavreati, da v žanrski ali ocvetličeni maniri izpisujejo predvsem tiste svoje fantazije, ki se jih ne drznejo udejanjati, sam vse raje pišem o dogodkih in dejanjih, ki prispevajo svoje, da ima človeštvo take fantazije.

Seveda se bodo našli kritiki, ki bodo rekli, da to potem ni več literatura. In bodo to, kar sam pojmujem kot napredek, pripisali starostnemu pojemanju umskih sposobnosti .

Res, kaj je vzrok in kaj posledica? Postane človek modri starec, ker zavrže balast zapeljivih besed, ali pa senilko-debilko, ker so ga slednje zapustile, in dela iz tega, najsi se zaveda ali ne, vrlino? Morda pa je proces obojesmeren?«

Prilika o podvrsti

Paradoksno je, da se Gradišnik sicer silno znaša nad posebno podvrsto žensk, ki jo pogojno imenujem »feministične slavistke«, vendar je vse njegovo pisanje posvečeno ženski. Najbolj njegovi ženi Bernardi, ki je omenjena skoraj stokrat, a tudi nasploh je videti, da ne verjame v moške kot bralce. Besedni kocen »žensk« se pojavlja v knjigi dvakrat več od ocepka »mošk«. Ob tem, ko mu je sila mar, da ga kdo bere.

Če si človek ne sme izmišljati, mu ne ostane drugo, kot da piše o tem, kar se dogaja njemu in njegovim najbližjim, potem morda še enako osebnem dogajanju, o katerem je slišal pripovedovati druge, in nazadnje morda še o tem, kar je kdaj prebral.

Gradišnik je prepričan, da mora človek v življenju reševati psihološke razvojne naloge. Vse skupaj je mogoče poenostavljeno strniti v nalogo, da se človek spozna (kakšen je, »za kaj« je rojen), da se sprejme in da se kot navezljivo bitje izrazi (pokaže, kakšen je) pred drugimi. Večini ljudi zadošča, da se izrazi pred najbližjimi, pisatelji si želijo širše občinstvo. Sploh pa, bralec se mora sam prepoznati v pisatelju. Pisanje je Gradišniku torej iskanje generičnega v človeku. In spet – koga naj zanima tako vsesplošna snov?

Zato Gradišnik, ki se je slogovno izmojstril kot prevajalec najzahtevnejše literature (recimo Nabokova, Goldinga, Dickeyja, Ellisona) in pisec 26 lastnih del, uporablja privlačna slogovna sredstva, ki zbujajo nenehno bralsko zanimanje in čustveno ugodje. Bralka, ki se prepoznava v tem pisanju, je povabljena k izmenjavi psihičnih vsebin – v bistvu si z Gradišnikom zaupno in zaupljivo izmenjujeta osebne izkušnje – vsi pa vemo, da je prav ta izmenjava, tako nujna v osebnem razmerju, proces, ki nas navdaja z občutjem najhvaležnejšega zadovoljstva.



V začetku je bila beseda

Od kod ideja o filogenetski razvrstitvi besedil, ki silijo pisatelja, da »nič hudega sluteč skače sem ter tja po svojem življenju, zdaj je še mladec, v naslednjem hipu otrok, pa spet starček, pa oče, mož, sin«?

Takole nadaljuje v uvodnem besedilu »V začetku je bila beseda«: »/V/sebina se mi zdi razvrščena primerno podobno kot v življenju: nobene dramatične pripovedne linije z zapleti in ovirami in razpleti, le razmeroma dolga obdobja dolgočasne spokojnosti v družbi z bližnjimi, ki si jih skušamo skrajšati vsak po svojem znanju in nagnjenostih, to sladko, a v času dogajanja premalo cenjeno mrtvilo pa občasno prekinjajo vrtoglavi trenutki ekstatičnih spajanj, mučnih ločevanj in dokončnih izgub. Nekatere reči so resne, nekatere zabavne, nekatere tragične, nekatere brezvezne. Nekatere so bile že objavljene, čeprav v drugačni obliki ali celo z drugim koncem, nekatere bi bil kak drug avtor z manj poguma ali manj ega že davno zažgal. Nekatere lahko razume otrok, nekatere le odrasli, nekatere le starec, ena je namenjena malčku, so pa tudi takšne, ki jih še danes ne razumem, čeprav sem jih doživljal ali jim bil priča. (…) Pri sebi žal ne morem govoriti o ideji, bolj o slepem organizatorskem načelu, pa vendar, zdi se mi, da se mi je z njim nazadnje podarilo tisto, kar sem si zaman prizadeval doseči, recimo, v neštetih verzijah »Memorinta«: izmakniti se strašnemu vzročno-posledičnemu diktatu narativnega smisla. Všeč bi mi bila za to pisanje neologija 'dedekonstruktivizem' – ali morda, po pravilu, da dva minusa dasta plus, 'rekonstruktivizem'.«

Ta potreba po celjenju življenja ga žene, da ruši lastne spomenike. Pred davnimi leti (1983) je prejel nagrado Prešernovega sklada za knjigo metafikcijskih zgodb Zemlja zemlja zemlja, v kateri je imela opazno vlogo zgodba »Mišja nedelja«. V njej oče z dvema otrokoma najde na Golovcu okostje neke gozdne miši.

V Evoluciji jo Gradišnik (pod spremenjenim naslovom »Mišji ponedeljek« ponatisne, vendar v pripisu tudi preklicuje: »V pripovedi je še veliko hujša šibkost: nastala je v času, ko še nisem znal prevzeti odgovornosti za svoje življenje. Izpovedovanje človeka, ki čuti krivdo, pa jo zvrača na pleča brezbrižnega boga, je podobno nebogljeno kot priznanje moža, ki je skočil čez plot, potem pa s priznanjem prevali breme odpuščanja na ženo … Kaj se je torej zares zgodilo?« In se izpove, kako je, ko je sredi 1970. let s košaro perila v naročju zapiral vrata v sobo, ponevedoma ubil udomačeno belo miško, ker ni pravi čas opazil, da je skušala smukniti za njim skozi režo med vrati in podbojem. Izpoved se končuje takole: »Štiri leta mlajši Mitko se v Krckovem času še ni rodil, čeprav je že nastopil v zgornji izmišljiji. V resnici sva bila z neutolažljivo Ivančko pokopala Krcka takoj pred našim stanovanjem, na travnatem bregu pod zidom nekdanjega internata Anice Černejeve na Zarnikovi, kjer so takrat še rasli topoli. Tam in ne v gozdu ležijo njegove koščice, varne pred zvermi. Tam jih lahko z Ivanco obiskujeva in ga objokujeva, medtem ko na vrvi za perilo, razpeti med škripajočimi drevesi, izobešam Mitkove pleničke.«

Oživaljenje človeka

Branko je človek, ki, čeprav tako odkritosrčno kot o psih, zmore pisati tudi o pikapolonicah, vendarle navija za pse. Predvsem zato, ker so ga, tako on sam, oživalile. » Naredile so me veliko bolj normalnega,« je povedal pred meseci za Ono. »Namreč normalnega v tem smislu, da nimam pripomb. Nezadovoljstvo je posledica obžalovanja nepopravljive preteklosti ali sanjarjenja o nedosegljivi prihodnosti. To breme je za mano. Zadnje čase se mi dogaja, da za po nekaj sekund, morda minuto preidem v naravno stanje, jaz pravim, da zdajskosti. Budisti bi rekli, da meditiram, a to počnem, ne da bi moral za to s prstom migniti. (Ali pa sem delal za to pač 66 let, tudi tako se da reči.) Nekako se svet pritiša, a postane bolj živ. To se dogaja praviloma v naravi, posebno v gozdu. Od tega ni nobenega nauka, nobenega spoznanja. Mogoče tako zaznava svet otročič, ko se mu precizirajo čuti. Ko je svet še mlad. Mogoče je pa tudi napoved možganskih sprememb, ki se ne bodo ugodno iztekle, kaj jaz vem. Najbolj pa mi je všeč misel, da za hip vidim svet po pasje. Ali po mačje. Veste, eni so za eno, drugi za drugo. Psi so za ljudi, ki se morajo naučiti živeti z drugim. Mačke pa za ljudi, ki se morajo osamosvojiti.«

Knjiga je polna teh satorijev, trenutkov, v katerih resničnost povozi izmišljijo. Bralstvo seveda uživa, saj je deležno najboljšega od obeh svetov. Vse skupaj pa uzira skozi nenavadno, skoraj tourettovsko impulzivno, pa obenem mojstrsko samoobvladovano zavest tega nenavadnega avtorja, ki mu nekje uide tudi tale namig: »Zdaj sem že povsem na strani Čehova, ki je rekel, da je treba pisati 'kot otrok' in da je najboljši opis morja prebral v šolski nalogi: 'Ocean je velik.'«